Sodba in sklep III Ips 66/2011

Jedro

Obstoj kršitve pravic industrijske lastnine se presoja po predpisih, ki so veljali v času zatrjevanih kršitvenih ravnanj. V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da naj bi do kršitvenih ravnanj prišlo pred pristopom Republike Slovenije k Evropski uniji.

Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega in ob upoštevanju intertemporalnih pravil, kot so se izoblikovala v pravu Evropske skupnosti, predvsem v zadevi Ynos kft proti János Varga (C-302/04 z dne 10. 1. 2006), ki se smiselno sklicuje na zadevo Andersson proti Wakeras-Andersson (C-321/97 z dne 15. 6. 1999), konkretno pravila, da »je SES pristojno za razlago Direktive glede njene uporabe v novi državi članici le od dneva (njenega) pristopa k Evropski uniji«, pa tudi ob upoštevanju razlogov Ustavnega sodišča v sklepu Up-282/09-10 z dne 24. 11. 2009, predlog tožeče stranke za pridobitev predhodne odločbe SEU zavrnilo.

Pravno odločilen za opredelitev določenega dejanja kot dejanja, storjenega v gospodarskem prometu, je namen zaradi katerega je bilo to dejanje opravljeno. To je namen trgovanja. Ker v postopku pred nižjimi sodišči ni bilo ugotovljeno, da bi bila dejanja tožencev, ki jih našteva revidentka, opravljena z namenom trženja blaga oziroma dajanja blaga na trg v tranzitni državi, to je v Republiki Sloveniji, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da kršitev pravic iz blagovne znamke tožeče stranke ni dokazana. Dokler namreč z znamko zavarovano blago ne vstopi na trg, kjer je ta pravica vzpostavljena z registracijo, uporaba znaka v gospodarskem prometu ni podana. Tranzit, ki ne pomeni trženja blaga (v tranzitni državi), tudi ne pomeni uporabe znamke v gospodarskem prometu, ki bi lahko škodovala njenemu imetniku.

Izrek

Predlog tožeče stranke za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču Evropske unije se zavrne.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka in mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvemu, drugemu in tretjemu tožencu pravdne stroške, vsakemu po 2.508,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka zahtevala, (a) da sodišče ugotovi, da je blago, zadržano z odločbo carinskega urada, ponarejeno in zato krši blagovno znamko Monte Carlo,(b) uničenje zadržanih izdelkov (cigaret), (c) prepoved bodočih kršitvenih dejanj in (č) povrnitev stroškov zavarovanja posla in stroškov strokovnega pregleda zatrjevanih ponaredkov (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev obeh sodb sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji tožeča stranka predlaga tudi postavitev predhodnih vprašanj glede razlage 5. člena Prve direktive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) – v nadaljevanju Prve direktive. Posledično predlaga prekinitev postopka do odločitve Sodišča Evropske unije o postavljenih predhodnih vprašanjih.

4. Revizija je bila vročena tožencem, ki so v odgovorih predlagali njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

Odločitev o predhodnih vprašanjih

5. Pogodba o delovanju Evropske unije določa, da lahko sodišče države članice predhodno vprašanje (prvi odstavek 267. člena) predloži v odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU), če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo (drugi odstavek 267. člena).

6. To določbo povzema Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki v prvem odstavku 113.a člena določa, da lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, če je njegova odločba odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske unije; v drugem odstavku 113.a člena pa, da je Vrhovno sodišče oziroma drugo sodišče, zoper čigar odločbo stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, dolžno izdati sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, če je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske unije.

7. V revidentkinem primeru je treba upoštevati, da se dejansko stanje zatrjevane kršitve pravic znamke nanaša na obdobje pred pristopom Republike Slovenije k Evropski uniji (dne 1. 5. 2004). Razteza se do dne 24. 5. 2002, ko je Carinski urad Koper zadržal sporne izdelke (cigarete). Poleg tega odločba Carinskega urada Koper predstavlja ugotovitveno odločbo o obstoju kršitve pravic iz blagovne znamke (da je blago očitno ponarejeno), brez učinkov za naprej. Revidentka utemeljuje predlog za postavitev predhodnih vprašanj z navedbo, da bi morebitni prepovedni zahtevek, če bi z njim uspela, učinkoval od izdaje pravnomočne sodbe dalje. Pravna podlaga za ugoditev prepovednemu zahtevku je ugotovitev obstoja kršitve pravic industrijske lastnine (121. člen Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1)). Obstoj kršitve pravic industrijske lastnine pa se presoja po predpisih, ki so veljali v času zatrjevanih kršitvenih ravnanj. V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da naj bi do kršitvenih ravnanj prišlo pred pristopom Republike Slovenije k Evropski uniji. Materialno pravo, ki ga mora sodišče uporabiti, je ZIL-1, ki je veljal pred 1. 5. 2004.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega in ob upoštevanju intertemporalnih pravil, kot so se izoblikovala v pravu Evropske skupnosti, predvsem v zadevi Ynos kft proti János Varga (C-302/04 z dne 10. 1. 2006), ki se smiselno sklicuje na zadevo Andersson proti Wakeras-Andersson (C-321/97 z dne 15. 6. 1999), konkretno pravila, da »je SES pristojno za razlago Direktive glede njene uporabe v novi državi članici le od dneva (njenega) pristopa k Evropski uniji«, pa tudi ob upoštevanju razlogov Ustavnega sodišča v sklepu Up-282/09-10 z dne 24. 11. 2009, predlog tožeče stranke za pridobitev predhodne odločbe SEU zavrnilo(1) (I. točka izreka predmetne odločbe). Posledično postopka v gospodarskem sporu ni prekinilo.

9. Sicer pa je SEU na predhodna vprašanja glede razlage 5. člena Prve direktive odgovarjalo že v zadevah Montex Holdings Ltd. proti Diesel SpA. (C-281/05 z dne 9. 11. 2006) ter Class International BV proti Colgate-Palmolive Company in drugim (C-405/03 z dne 18. 10. 2005).

Odločitev o reviziji

Relevantno dejansko stanje

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

Tožeča stranka je imetnica blagovne znamke Monte Carlo reg. št. 9181373 za izdelke iz razreda 34 Nicejske klasifikacije, ki je registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Znamko uporablja za označevanje svojih cigaret.

Dne 24. 5. 2002 je Carinski urad Koper zadržal 16 kontejnerjev cigaret, označenih z blagovno znamko Monte Carlo, katerih lastnica je tretja toženka. Tovor je bil zasežen na podlagi Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvi pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL), ker naj bi šlo za ponarejeno blago.

Celotno zaseženo blago je bilo v postopku tranzita, na poti preko Republike Slovenije v Luko Bar, Zvezna republika Jugoslavija (v nadaljevanju ZRJ).

Zaseženo blago ni bilo (oziroma ne bi bilo) vnešeno na trg Republike Slovenije.

Razlogi za zavrnitev revizije

11. Revidentka sodišču druge stopnje očita preozko interpretacijo teritorialnega načela. Po njenem prepričanju je pojem gospodarskega prometa (prvi odstavek 47. člena ZIL-1) potrebno obravnavati širše kot pojem dajanja blaga na trg, in bi moral zajemati tudi vsa dejanja tretjih oseb, ki ovirajo ali bi lahko ovirala interese imetnika znamke v Sloveniji.

12. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sklep III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005, sodba III Ips 36/2007 z dne 14. 7. 2009 ter sodba in sklep III Ips 156/2007 z dne 9. 2. 2010) se je glede uveljavljanja kršitev pravic iz blagovne znamke v tranzitu blaga izoblikovalo jasno stališče, da tranzit ponaredkov prek teritorija Republike Slovenije sam po sebi še ne pomeni posega v pravice imetnika znamke in kot tak ne zadošča za uveljavitev pravice po 47. členu ZIL-1. Takšno razlogovanje izhaja tudi iz sodbe SEU C-405/03 z dne 18. 10. 2005 v zadevi Class International BV proti Colgate-Palmolive Company in drugim ter sodbe SEU C-281/05 z dne 9. 11. 2006 v zadevi Montex Holdings Ltd. proti Diesel SpA. Da bi blago v tranzitu lahko predstavljalo poseg v pravico do znamke po 47. členu ZIL-1, bi moral sam tranzit voditi do oblike trženja spornega blaga na ozemlju Republike Slovenije (slovenski trg).

13. Pojma gospodarski promet in dajanje blaga na trg sta vsebinsko podobna. Merilo za gospodarski promet je, ali fizična oziroma pravna oseba nastopa na trgu in je zato podrejena tržnim zakonitostim.(2) Pravno odločilen za opredelitev določenega dejanja kot dejanja, storjenega v gospodarskem prometu, je namen zaradi katerega je bilo to dejanje opravljeno. To je namen trgovanja. Ker v postopku pred nižjimi sodišči ni bilo ugotovljeno, da bi bila dejanja tožencev, ki jih našteva revidentka, opravljena z namenom trženja blaga oziroma dajanja blaga na trg v tranzitni državi, to je v Republiki Sloveniji, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da kršitev pravic iz blagovne znamke tožeče stranke ni dokazana. Dokler namreč z znamko zavarovano blago ne vstopi na trg, kjer je ta pravica vzpostavljena z registracijo, uporaba znaka v gospodarskem prometu ni podana. Tranzit, ki ne pomeni trženja blaga (v tranzitni državi), tudi ne pomeni uporabe znamke v gospodarskem prometu (47. člen ZIL-1), ki bi lahko škodovala njenemu imetniku.

14. Neutemeljen je tudi očitek revidentke, da bi sodišče druge stopnje moralo pri odločanju o vprašanju, ali tranzit v konkretnem primeru predstavlja kršitev pravic iz blagovne znamke, upoštevati tako pravno situacijo v namembni državi, kot tudi zatrjevano nezakonito proizvodnjo blaga.

15. V sodbi C-281/05 z dne 9. 11. 2006 v zadevi Montex Holdings Ltd. proti Diesel SpA, na katero se je v sodbi III Ips 36/2007 z dne 14. 7. 2009 ter sodbi in sklepu III Ips 156/2007 z dne 9. 2. 2010 sklicevalo tudi Vrhovno sodišče RS, je SEU razlogovalo, da imetnik znamke lahko prepove tranzit proizvodov skozi državo članico, v kateri je ta znamka varovana, če so ti označeni z znamko in so v postopku zunanjega tranzita v drugo državo članico, v kateri to varstvo ne obstaja, samo če so ti proizvodi predmet ravnanja tretjega, medtem ko je blago v postopku zunanjega tranzita, in to nujno vodi do trženja blaga v tej tranzitni državi članici, pri čemer je zakonita oziroma nezakonita proizvodnja blaga s tega vidika nepomembna (34. točka obrazložitve).

16. Revidentka si navedeno zmotno tolmači na način, da naj bi bilo v tem postopku za razločevanje med kršitvijo in nekršitvijo pravice imetnika blagovne znamke pomembno tudi vprašanje obstoja varstva znamke v namembni državi. V tej pravdi sodišče presoja zgolj kršitev blagovne znamke tožeče stranke, registrirane na teritoriju Republike Slovenije. Upoštevaje, da so pravice industrijske lastnine omejene le na določen teritorij, vprašanje, kdo je imetnik blagovne znamke v namembni državi (ZRJ), z vidika te presoje ni pomembno. Imetništvo blagovne znamke v ZRJ bi bilo bistveno le v primeru, če bi tožeča stranka varstvo pravic iz blagovne znamke, ki naj bi ji bila priznana na teritoriju ZRJ, uveljavljala v ustreznih postopkih pred pristojnimi organi v ZRJ, ne pa v okviru varstva blagovne znamke, ki ji je priznana na teritoriju Republike Slovenije.

17. Sklicevanje revidentke na prvo alinejo 5.1 točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005, iz katere naj bi izhajalo, da je po stališču Vrhovnega sodišča RS za odločanje o tem ali tranzit predstavlja kršitev znamke ali ne, relevantna pravna situacija v namembni državi, ni utemeljeno. Navodilo, ki ga je v 5.1 točki obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS dalo sodišču prve stopnje, je jasno in ga je treba razlagati kot celoto. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, naj ugotovi dejstva, pomembna za odločitev v tem sporu, to je ali je bilo celotno zaseženo blago v tranzitu in ali so/bi ravnanja tožencev vodila do trženja blaga v Republiki Sloveniji. Vsa pravno relevantna dejstva se tako nanašajo na ozemlje/trg Republike Slovenije in ne na ozemlje namembne države.

18. Z obširnimi revizijskimi navedbami (točki 3.4 in 4 revizije) o zmotni uporabi materialnega prava, bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačni uporabi procesnih določb v zvezi z dokazovanjem skuša revidentka izpodbiti ugotovitev, na katero sta sodišči nižjih stopenj oprli svojo odločitev, in sicer da je bilo celotno zaseženo blago v tranzitu; preko Republike Slovenije je bilo namenjeno v Luko Bar (ZRJ). Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa revizijsko sodišče ne more presojati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

19. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske razloge, ki so bili po njegovi pravni presoji bistvenega pomena za odločitev.

20. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, uveljavljani v reviziji in tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

21. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena

ZPP. Ker tožeča stranka s pravnim sredstvom ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožencem pa je dolžna povrniti stroške odgovorov na revizijo, materialne stroške ter 20% DDV

na odvetniške storitve, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), in znašajo za vsakega toženca 2.508,89 EUR. Ker revizijsko sodišče skladno z drugim odstavkom 5. člena OT zvišanja vrednosti odvetniških storitev (prvi odstavek 5. člena OT) pri odmeri stroškov zastopanja ni dolžno upoštevati, prvi toženec pa v odgovoru na revizijo niti ni pojasnil, zakaj bi bil do zvišanja vrednosti odvetniških storitev upravičen, revizijsko sodišče prvemu tožencu teh stroškov ni priznalo. Tretjemu tožencu pa revizijsko sodišče

ni priznalo

stroškov odgovora na predlog

tožeče stranke za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču Evropske unije, saj je ocenilo, da le-ti niso bili potrebni. Tretji toženec je namreč v odgovoru v zvezi s predlogom za postavitev predhodnega vprašanja zgolj dobesedno ponovil svoj odgovor na enak predlog tožeče stranke, postavljen pritožbenemu sodišču (prvi odstavek 155. člena ZPP).

22. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega in tretjega odstavka 313. člena ZPP tožeči stranki naložilo plačilo revizijskih stroškov tožencev v paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te odločbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti (Pravno mnenje

občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja 1/2006).

---.---

Op. št. (1): Takšno stališče je VS RS zavzelo že v zadevi III Ips 156/2007 z dne 9. 2. 2010 (14.-18. točka obrazložitve).

Op. št. (2): Tako dr. B. Zabel v Tržno pravo, GV, 1999, str. 350.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1279/2010
• Sklep in sodba III Ips 156/2007
• Sodba III Ips 92/2001