Sodba in sklep III Ips 249/2008

Jedro

Določb 280. člena ZGD ni mogoče uporabiti, saj se je po določbi drugega odstavka 578. člena ZGD za družbena podjetja in javna podjetja v družbeni lastnini ter podjetja za zaposlovanje invalidov v družbeni lastnini še naprej uporabljal ZPod. Ta ni imel določbe, po kateri bi lahko delničarji zahtevali povrnitev škode, ki jim jo povzroči uprava družbe ali tretja oseba.

Določbo zadnjega stavka prvega odstavka 280. člena ZGD, po kateri se delničarjem povrne nastala škoda, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem družbe, je treba razlagati tako, da zadeva le tako škodo, ki nastane samo njim, ne pa zgoraj opisano odsevno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencema njune stroške odgovora na revizijo v višini 3.630,08 EUR v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo denarna tožbena zahtevka (eden je bil uveljavljan primarno, drugi podredno). Z njima sta tožnika kot delničarja družbe I. d.d., zahtevala, da jima toženca povrneta škodo, ki naj bi nastala zaradi njunega vpliva pri sklepanju škodljivih poslov (posojilnih pogodb) družbe I. d.d. z družbo A. d.d..

2. Pritožbo tožnikov zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče zavrnilo, pritožbi zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku pa je ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

3. Tožnika sta vložila zoper odločbo pritožbenega sodišča revizijo „iz razlogov 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP (zmotna uporaba materialnega prava) in zaradi razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP (bistvena kršitev postopka pred sodiščem prve in druge stopnje).“ Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Toženca sta odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se na podlagi določbe drugega odstavka njegovega 130. člena pri postopanju in odločanju o reviziji uporabljajo določbe ZPP, kakršne so veljale pred uveljavitvijo ZPP-D.

Glede revizije zoper sklep

6. Revidenta sta vložila revizijo zoper sodbo in sklep drugostopenjskega sodišča, vendar ne ponujata nobenega konkretiziranega argumenta v prid napačnosti odločitve drugostopenjskega sodišča glede podrejenega tožbenega zahtevka (odločitev s sklepom). S primarnim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala plačilo višje odškodnine, z zahtevkom, ki sta ga opredelila kot podrejenega, pa sta zahtevala plačilo nižje, a še vedno iste odškodnine. Zato je drugostopenjsko sodišče v zavrnitvi „podrejenega“ tožbenega zahtevka pravilno prepoznalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je bilo treba zato revizijo zavrniti.

Glede revizije zoper sodbo

7. Revidenta v delu, ki v reviziji nosi naslov „Zmotna uporaba materialnega prava s strani sodišča 2. stopnje“, najprej grajata dolžino in zapletenost postopka na prvi stopnji ter „popolnoma napačno izvedensko mnenje“, nato pa zatrjujeta, da sta dokazala „protipravnost dejanj toženih strank, vzročno zvezo in obstoj škode.“ Vrhovno sodišče odloča o reviziji na podlagi dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj in ne na podlagi tega, kar revidenta štejeta za dokazano. Zato njunih dejanskih trditev ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revidenta uveljavljata, da jima daje pravico do povrnitve zatrjevane škode 280. člen ZGD, ki naj bi veljal „v času zahtevka“. Grajata stališče drugostopenjskega sodišča, po katerem je njuna tožba nesklepčna. V okviru zatrjevanih procesnih kršitev revidenta navajata, da temelji odločitev prvostopenjskega sodišča izključno na ugotovitvi izvedenca, ta pa naj bi posegal tudi v pravna in ne le dejanska vprašanja. Poleg tega naj bi pomenila sodba sodišča druge stopnje za revidenta „popolno presenečenje“.

Relevantno dejansko stanje

9. Gospodarski družbi I. d.d. in A. d.d. sta v času od 31. 12. 1992 do 30. 6. 1994 sklenili šest pogodb o dolgoročnem kreditu (posojilu), pri čemer je bila dogovorjena devizna klavzula (vezava na nemško marko) ter pogodbena obrestna mera nemških in švicarskih bank za trimesečne depozite. Posojilojemalec je svoje pogodbene obveznosti redno izpolnjeval. Glavnico in natekle obresti je poravnal do 29. 12. 1998.

10. Tožnika (revidenta) sta postala delničarja družbe I. d.d. z vpisom zaključka njenega lastninskega preoblikovanja v sodni register (24. 6. 1997).

11. Prvi toženec je bil v času sklenitve spornih pogodb svetovalec uprave za finančno področje in obenem direktor družbe A. d.d., drugi toženec pa je opravljal delovne naloge v.d. direktorja oziroma direktorja I. d.d..

12. V postopku revizije za obdobje od 1. 1. 1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja I. d.d. v sodni register je bilo z revizijskim poročilom z dne 19. 3. 1998 ugotovljeno zmanjšanje premoženja družbe po 10. točki 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/1992, 7/1993, 31/1993, 43/1993), ker so bile dogovorjene nižje obrestne mere od R + 8%. Zaradi spornih posojilnih pogodb sta tekla dva gospodarska spora pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in sicer pod opr. št. VIII Pg 162/98 in V Pg 78/2000. V prvem sporu je bil tožnik Družbeni pravobranilec samoupravljanja, ki je kasneje tožbo umaknil, v drugem sporu pa nastopata oba sedanja revidenta kot tožnika v imenu družbe I. d.d. Obakrat je bila tožba vložena zoper družbo A. d.d. spora pa sta zadevala iste posojilne pogodbe kot v tem gospodarskem sporu.

Razlogi za zavrnitev revizije zoper sodbo

13. Odgovornost članov uprave gospodarske družbe in tretjih oseb za škodo, povzročeno družbi ali njenim delničarjem, se presoja po pravu, ki je veljalo v času ravnanja teh oseb. Ker so bile sporne posojilne pogodbe sklepane v času od 31. 12. 1992 do 30. 6. 1994, bi bilo za štiri izmed šestih sklenjenih pogodb mogoče uporabiti določbe 280. člena ZGD (Uradni list RS, št. 30/93), saj je ZGD začel veljati 10. julija 1993. Vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da določb 280. člena ZGD ni mogoče uporabiti, saj se je po določbi drugega odstavka 578. člena ZGD za družbena podjetja in javna podjetja v družbeni lastnini ter podjetja za zaposlovanje invalidov v družbeni lastnini še naprej uporabljal Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90). Ta pa ni imel določbe, po kateri bi lahko delničarji zahtevali povrnitev škode, ki jim jo povzroči uprava družbe ali tretja oseba.

14. Tudi uporaba določb 280. člena ZGD vodi do zavrnitve tožbenega zahtevka. Po določbi njenega prvega odstavka mora oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane uprave ali nadzornega sveta, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Že sam zakon loči med škodo, ki nastane družbi in škodo, ki nastane delničarjem. Vsaka škoda, ki nastane družbi, se neizogibno odrazi tudi na premoženjskem položaju njenih delničarjev. Pokaže se ali v obliki nižje vrednosti delnic in/ali v nižji dividendi. Delničarjem nastane v takem primeru takoimenovana refleksna, odsevna škoda. Zakonska določba, ki govori o poslovanju v škodo družbe ali njenih delničarjev, bi bila zato odveč, če bi imela v mislih le tako škodo, ki nastane obenem družbi in (posledično) delničarjem. Delničarjem nasprotno lahko nastane škoda, ne da bi obenem nastala družbi. Kot tako škodo navaja nemška literatura npr. primere, ko uprava družbe zagovarja napačno stališče do prevzemne ponudbe, ko sodeluje pri „izstradanju manjšinskih delničarjev z bilančno politiko družbe (politiko izplačevanja dividend), ko sodeluje pri spreminjanju kroga družbenikov, ali ko izdaja napačna ad-hoc sporočila.(1)

15. Določbo zadnjega stavka prvega odstavka 280. člena ZGD, po kateri se delničarjem povrne nastala škoda, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem družbe, je treba po povedanem razlagati tako, da zadeva le tako škodo, ki nastane samo njim, ne pa zgoraj opisano odsevno škodo. V nasprotnem primeru bi morala oseba, ki povzroči družbi škodo, isto škodo povrniti dvakrat, enkrat družbi in nato še delničarjem. Če se škoda povrne družbi, se obenem povrne tudi delničarjem, saj vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred škodnim dogodkom (načelo popolne odškodnine), vpliva tudi na vrednost delnic oziroma dividendo.

16. Revidenta neprepričljivo uveljavljata, da kot manjšinska delničarja nimata „nikakršne možnosti odškodninsko terjati upravo družbe in uprava lahko nesankcionirano opravlja vsa ravnanja“. Pozabljata, da sta na podlagi določbe 25.h člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Uradni list RS, št. 71/94 in 57/95) vložila tožbo v imenu družbe I. d.d., s katero sta po splošnih pravilih obligacijskega prava izpodbijala pravna dejanja iz 48. in 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe in zahtevala povrnitev nastale škode. Njuno tožbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obravnavalo pod opr. št. V Pg 78/2000. Če bi v postopku uspela, bi jima bila (posredno) povrnjena celotna škoda, ki jo vtožujeta v tem gospodarskem sporu.

17. Revizijska graja, da temelji odločitev prvostopenjskega sodišča izključno na ugotovitvi izvedenca, ki naj bi posegal tudi na pravno in ne le na dejansko področje, izzveni v prazno, ker izpodbijana (drugostopenjska) sodba ne temelji na izvedenčevih ugotovitvah.

18. Revidenta navajata, da naj bi pomenila sodba sodišča druge stopnje zanju „popolno presenečenje“. Vendar pa presenetljivost sodbe še ne pomeni, da je drugostopenjsko sodišče zagrešilo kakšno procesno kršitev. Ta bi bila podana tedaj, če bi bil postopek voden tako, da bi bili stranki zaradi izraženega pravnega naziranja sodišča zavedeni glede dejstev in dokazov, ki ju morata navajati oziroma predložiti, da bi uspeli v sporu. V tej zadevi ne gre za tak primer.

19. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

20. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku in z upoštevanjem Odvetniške tarife.

---.---

Op. št. (1): Npr. H. Fleischer v Spindler/Stilz, Komentar zum Aktiengesetz, 2007, str. 1353

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 269/99
• VSRS Sodba in Sklep III Ips 69/2015
• Sodba I Ips 138/2004