Sodba III Ips 133/2007

Jedro

Določbe 2. odstavka 41. člena ZGD ni mogoče uporabljati povsem mehansko, ne oziraje se na vsebino razmerij, opredeljenih v 1. odstavku 41. člena ZGD. Zakonska prepoved konkurence temelji na izhodišču, po katerem je treba prepovedati konkuriranje na trgu tistim osebam, ki imajo v družbi, ki ji konkurirajo, dovolj močan vpliv zaradi vloge, ki jo v družbi opravljajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženci nerazdelno povrniti tožeči stranki škodo iz naslova izgube dobička v višini tedanjih 223,299.820,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe do plačila, prepustiti koristi iz naslova dne 15. 10. 2002 sklenjene pogodbe za D. v višini tedanjih 33,618.079,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povrniti škodo iz naslova izgube referenc v višini tedanjih 63,799.984,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

5. Družba I. d.d. in druga toženka (E. d.o.o.) sta spomladi 2002 sodelovali na javnem razpisu za dobavo tehnološke opreme in izdelavo funkcionalne aplikacije D. Kot najboljši ponudnik je posel dobila druga toženka, I. d.d. pa je bila drugi najboljši ponudnik.

6. Tožene fizične osebe so bile do leta 1998 zaposlene pri I. d.d. in so bile njeni delničarji. Prvi toženec je bil udeležen v njenem kapitalu v višini 0,157%, ostali pa po 0,003%. Po prenehanju delovnega razmerja so se zaposlili v družbi E. d.o.o., razen četrtega toženca, ki se je samozaposlil kot samostojni podjetnik.

7. Družba I. S. d.d., je v 10. členu svojega statuta določila, da delničarji ne smejo za svoj ali za tuj račun opravljati dejavnosti, ki je družbi konkurenčna, pri čemer ta prepoved velja še dve leti po prenehanju delničarstva.

8. Tožeča stranka je od oktobra 2002 univerzalni pravni naslednik družbe I. d.d. (zaradi pripojitve).

Razlogi za zavrnitev revizije

9. Po določbi 1. odstavka 41. člena ZGD (ZGD-1 ima enake določbe 41. člena) družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo, komplementarji komanditne družbe, družbeniki in poslovodje ali poslovodkinje (v nadaljnjem besedilu: poslovodja) družbe z omejeno odgovornostjo, člani uprave, upravnega odbora in nadzornega sveta delniške družbe ter prokuristi ne smejo sodelovati pri nobeni od teh vlog, pa tudi ne kot delavci v katerikoli drugi družbi ali kot podjetnik, ki opravlja dejavnost, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. To je t.i. zakonska prepoved konkurence.

10. Po določbi 2. odstavka istega člena ZGD je z zakonom določeno konkurenčno prepoved mogoče še razširiti z aktom o ustanovitvi družbe (t.i. statutarna prepoved konkurence). Omejitve iz prvega odstavka 41. člena ZGD se lahko določijo tudi za komanditiste in komanditistke v komanditni družbi ali delničarje in delničarke v delniški družbi in komanditni delniški družbi ali za člane gospodarskega interesnega združenja. Po besedni razlagi bi bilo mogoče z aktom o ustanovitvi delniške družbe (statutom) delničarjem prepovedati zaposlitev v katerikoli drugi družbi, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo delniške družbe. Statut družbe E. d.o.o. tega sicer ni določal, je pa prepovedal svojim delničarjem, da bi za svoj ali za tuj račun opravljali dejavnost, ki je družbi konkurenčna.

11. Določbe 2. odstavka 41. člena ZGD ni mogoče uporabljati povsem mehansko, ne oziraje se na vsebino razmerij, opredeljenih v 1. odstavku 41. člena ZGD. Zakonska prepoved konkurence temelji na izhodišču, po katerem je treba prepovedati konkuriranje na trgu tistim osebam, ki imajo v družbi, ki ji konkurirajo, dovolj močan vpliv zaradi vloge, ki jo v družbi opravljajo. Za delniško družbo so to člani uprave, upravnega odbora in nadzornega sveta ter prokuristi. Njim primerljiv položaj imajo lahko le delničarji z dovolj visoko udeležbo v kapitalu delniške družbe. Delničar, ki nima niti 1% delež v kapitalu delniške družbe, takega vpliva nima. Zato se ni mogoče strinjati s stališčem revidenta, da „je za veljavnost prepovedi konkurence popolnoma vseeno, ali so tožene stranke pridobile eno samo delnico ali pa vse delnice družbe, ki ima v statutu vsebovano konkurenčno prepoved.“

12. Sodišče prve stopnje je po povedanem zavzelo pravilno stališče, da „zakon dovoljuje omejitev pravice svobode konkurence le tistim osebam ki z ozirom na svoje razmerje z družbo bodisi lahko vplivajo na odločitve družbe, bodisi jim njihovo razmerje z družbo omogoča informiranost o odločilnih podatkih oz. konkurenčnih prednostih družbe, kar lahko z ozirom na vlogo v drugi družbi oz. dejavnost, ki je ne smejo opravljati, izkoristijo v konkurenčne namene“ (peti odstavek na 4. strani sodbe).

13. Sodišči nižjih stopenj sta svojo odločitev utemeljevali tudi z ustavno zagotovljeno svobodo gospodarske pobude (1. odstavek 74. člena Ustave RS). Revident temu nasprotuje in podaja svoje razumevanje določb 74. člena Ustave RS. Pravi, da določilo o svobodni gospodarski pobudi „določa, da so prepovedana dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.“ Iz tega izpeljuje sklep, da so prepovedana le taka dejanja, ki jih zakon prepoveduje. Ker pa je statutarna ureditev pravne prednice tožeče stranke temeljila na zakonski ureditvi, zaključuje, da je šlo za dopustne omejitve konkurence. Revident je ureditev iz 74. člena Ustave RS skrčil le na določbo njenega 3. odstavka. Prepoved omejevanja konkurence na trgu, ki je v njej zajeta, pa je le del načela svobode gospodarske pobude (podjetništva) kot temeljnega načela gospodarske ureditve države, kakor je postavljeno v 1. odstavku 74. člena Ustave RS. Sodišči nižjih stopenj sta ga zato lahko uporabili pri utemeljevanju ustavno konformne interpretacije določbe 2. odstavka 41. člena ZGD. Z njegovo pomočjo sta ji odmerili tak prostor učinkovanja, da se pretirano in izven upravičenih interesov delniške družbe ne zajeda v svobodo gospodarske pobude.

14. Dejavnost, ki je bila konkurenčna pravni prednici tožeče stranke, je opravljala druga toženka. Ona je sodelovala na javnem razpisu za dobavo tehnološke opreme in izdelavo funkcionalne aplikacije D. Ker sama ni bila delničarka pravne prednice tožeče stranke, zanjo statutarna prepoved konkurence sploh ne pride v poštev.

15. Revident navaja, da je prvi toženec postal direktor druge toženke še v istem letu, ko je prenehal opravljati funkcijo člana uprave pravne prednice tožeče stranke (v letu 1998) in vidi tudi v tem kršitev konkurenčne prepovedi. Po določbi 4. odstavka 41. člena ZGD je mogoče z aktom o ustanovitvi družbe določiti, da traja prepoved tudi po tem, ko je kdo izgubil lastnost osebe iz prvega odstavka 41. člena ZGD, vendar največ dve leti. Tako je bilo tudi določeno v prvem odstavku 10. člena statuta pravnega prednika tožeče stranke. Ker pa tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi dogodka v letu 2002 (zaradi 15. 10. 2002 sklenjene pogodbe za D.), je očitno, da zahteva od prvega toženca povrnitev škode, ki naj bi nastala v času, ki ga ne zajema (dopustna) statutarna konkurenčna prepoved.

16. Revident še uveljavlja, da bi moral biti v okviru materialnega pravdnega vodstva opozorjen na pravna naziranja sodišča, da bi lahko „že v predhodnem postopku“ podal navedbe ter dokazne predloge, zaradi česar mu je bila kršena pravica do izjave. Revident ne izda, katero sodišče ima v mislih, prvostopenjsko ali drugostopenjsko, pa tudi uporabljeni izraz „predhodni postopek“ pri tem kaj dosti ne pomaga. Sodišči nižjih stopenj bi v okviru materialnega pravdnega vodstva morali opozoriti pravdni stranki na svoja pravna naziranja le, če bi nameravali opreti svojo odločitev na za stranki nepričakovano pravno podlago. Na ta način bi jima omogočili, da navedeta vsa zanju koristna dejstva in ponudita ustrezne dokaze. Vendar pa sodišči nista uporabili nobene pravne podlage, ki bi lahko bila za revidenta presenetljiva. Tudi sam ne pove, katera dejstva bi zatrjeval, če bi vnaprej poznal vsebino sodb sodišč nižjih stopenj. Zato ni mogoče sprejeti, da mu je bila kratena pravica do izjave.

17. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

18. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 72/2022
• VSL sklep IV Cpg 50/2000
• VSM sklep Cpg 523/95