Sodba I Ips 46190/2010-457

Jedro

V položaju, ko izjave anonimnih oseb ne zadostujejo za verjetnost na ravni utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, pripravlja oziroma organizira določeno kaznivo dejanje, bi morala policija po pridobitvi informacij od anonimnih virov, skladno s prvim in drugim odstavkom 148. člena ZKP, nadaljevati z zbiranjem dodatnih obvestil, saj potrebnega dokaznega standarda ni mogoče doseči zgolj s preverjanjem splošnih, verjetnostnih okoliščin, temveč morajo biti dodatni dokazi v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornikov in zagovornice obsojenih H. K., B. T. in M. A. se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu glede navedenih obsojencev, glede obsojenega M. B. pa po uradni dolžnosti, razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega H. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojene H. K., B. T. in M. A. za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1, obsojena H. K. in M. B. pa še kriva storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Obsojenemu K. je sodišče za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen šest let zapora, za kaznivo dejanje po petem odstavku 308. člena KZ-1 kazen eno leto in osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 307. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem let in deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje po petem odstavku 308. člena KZ-1 mu je izreklo še denarno kazen 60 dnevnih zneskov, to je 1.939,80 EUR. V izrečeno kazen je sodišče vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripora. Obsojenemu T. je sodišče za kaznivo dejanje po petem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora in denarno kazen 40 dnevnih zneskov, to je 1.293,20 EUR, v izrečeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripora. Za kaznivo dejanje po petem odstavku 308. člena KZ-1 je sodišče obsojenemu A. izreklo kazen eno leto in en mesec zapora ter denarno kazen 40 dnevnih zneskov, to je 1.293,20 EUR. Obsojenemu B. je sodišče za kaznivo dejanje po prvem odstavku 307. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je sodišče obsojenima K. in A. naložilo nerazdelno plačilo premoženjske koristi v višini 2.100,00 EUR, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obsojenim K., T. in B. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vse štiri obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun. Z isto sodbo je sodišče obtoženega K. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 11. 2011 pritožbe obsojenega K. in njegove zagovornice, zagovornika obsojenega T., zagovornika obsojenega A. ter okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojence oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov bremenijo proračun.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega A., zagovornica obsojenega K. in zagovornik obsojenega T. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, ter kršitve kazenskega zakona. Zagovornik obsojenega A. in zagovornica obsojenega K. predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, zagovornik obsojenega T. pa predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti kaznivega dejanja, oziroma tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo.

4. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka in predlagala zavrnitev vseh treh zahtev. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. vrhovna državna tožilka meni, da sta na enake trditve argumentirano odgovorili že sodišči prve in druge stopnje, ki sta preverili zakonitost izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodišči sta se opredelili glede postopanja v zvezi z zavrnitvijo zahteve za razkritje varovanih podatkov. Zbrani dokazi po mnenju vrhovne državne tožilke niso nedovoljeni oziroma nezakoniti. Sodišči sta tudi natančno navedli, kateri dokazni predlogi so bili zavrnjeni kot nepotrebni. Tudi v zvezi z navedbami zagovornice obsojenega K. vrhovna državna tožilka v odgovoru navaja, da sta se sodišči opredelili do zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov in zanesljivosti prejetih informacij, prav tako sta se opredelili do zavrnitve dokaznih predlogov in o neustreznem delovanju zagovornice po uradni dolžnosti. Enako stališče je vrhovna državna tožilka zavzela glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega T., dodatno pa še navaja, da je prikrite preiskovalne ukrepe mogoče odrediti tudi za kaznivo dejanje po petem odstavku 308. člena KZ-1.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom. Obsojeni K. v izjavi navaja, da so navedbe vrhovne državne tožilke brezpredmetne; da v obtožnici niso vsebovane vse potrebne okoliščine (drugi odstavek 262. člena ZKP); da so razpoložljivi dokazi ostali nepreverjeni; da ni bilo upoštevano, da so bili nekateri dokazi pridobljeni na nezakonit način; da je običajno, da se rojaki v tujini družijo; da se mu je v postopku omejevalo pravico do dokazovanja in obrambe; ter da je imel težave z zagovornico po uradni dolžnosti.

B-I.

6. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je že presojalo vprašanja zakonitosti dokazov, pridobljenih na podlagi odredb, s katerimi so bili dovoljeni posegi v zasebnost, ko so se le-te glede presoje utemeljenih razlogov za sum (da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev kataloškega kaznivega dejanja) utemeljevale s podatki, ki so jih policiji dali anonimni informatorji, in v zvezi s temi vprašanji v več v svojih odločbah že presodilo:

v sodbah I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005, I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005 in I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006, da je treba razloge, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, konkretizirati in določno izraziti (artikulirati) v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma ter da po drugi strani omogočajo učinkovito sodno presojo. Pri presoji utemeljenih razlogov za sum je treba upoštevati, od kod policiji informacije o sumu storitve kaznivega dejanja, storilcu in drugih okoliščinah, pomembnih za odreditev hišne preiskave. Presoditi je treba tudi naravo in verodostojnost informacij ter zakonitost dela, na podlagi katerega je policija ugotovila določena dejstva in okoliščine ter v zvezi s tem zbrala podatke, s katerimi utemeljuje razloge za sum. Nadalje je Vrhovno sodišče obrazložilo, da bi morala policija obvestila oseb, ki ne želijo biti imenovane, (i) preveriti v skladu s pooblastili iz prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP, (ii) da je treba okoliščine, ki dosegajo stopnjo verjetnosti utemeljenih razlogov za sum, konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj takšne stopnje suma, in ki po drugi strani omogočajo sodno presojo. Nepreverjene trditve anonimnih oseb in trditve, ki ostanejo na splošni ravni, ne zadoščajo za sklepanje o podanosti utemeljenih razlogov za sum. Prav tako je Vrhovno sodišče v teh sodbah obrazložilo, da utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997); utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996) in da morajo biti razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (oziroma da kaznivo dejanje izvršuje), podani v času odreditve ukrepa in da jih ni dopustno utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi z izvajanjem ukrepa (kriterij predhodnosti oziroma antecedenčnosti);

v zvezi z jamstveno funkcijo razlogov za sum je v sodbi I Ips 394/2007 z dne 17. 1. 2008 poudarilo, da mora biti sodišču razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je sklepala, da je podan dokazni standard utemeljenih razlogov za sum;

v zvezi s kriteriji za presojo vrednosti izjav anonimnih informatorjev je v sodbi I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 presodilo, da mora policija skupaj s predlogom za odreditev hišne preiskave preiskovalnemu sodniku posredovati spoznavne vire, ki zadevajo (i) okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična (subjektivna zanesljivost informatorja), in (ii) okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila). Policija lahko preiskovalnemu sodniku opiše okoliščine kot so: informatorjevo okolje, njegove osebne lastnosti, ki mu omogočajo točno opazovanje in poročanje, njegov družbeni položaj, sloves med drugimi, osebne zveze z osumljenci, pa tudi okoliščine, ki nakazujejo odsotnost namena dati lažne podatke, pravi namen posredovanja podatkov idr. Navedbe policije, da je oseba že večkrat posredovala informacije in je policiji znana, vendar ne želi biti imenovana, saj se boji zase in za svojo družino, glede informacij pa oseba trdi, da so točne in zanesljive in da nima nobenega motiva za maščevanje, ne vsebujejo ničesar, kar bi sodniku omogočalo samostojno presojo informatorjeve zanesljivosti. Oseba, za katero ni bila prikazana nobena splošna značilnost zanesljivosti in katere ime ni razkrito sodniku, je točno tista vrsta informatorja, čigar obvestilo ne sme služiti kot edini temelj za izdajo odredbe za hišno preiskavo;

v zvezi z „mrežo informatorjev, ki je policiji posredovala podatke“ je v sodbi I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009 pri obravnavi primera, ko je policiji podatke posredovala „mreža informatorjev“, ugotovilo, da je iz policijskih predlogov ter odredb državnega tožilca in preiskovalnega sodnika razvidno, da je edini določljivi vir povzetih dejstev policiji predstavljala "mreža informatorjev" ter da v tem primeru ni najti ničesar, kar bi omogočalo samostojno sodno presojo zanesljivosti informatorja oziroma informatorske mreže (subjektivna zanesljivost), niti ni podatkov o tem, kako so/je informator prišel do okoliščin, ki jih je posredoval policiji, ta pa državnemu tožilcu in preiskovalnemu sodniku (objektivna zanesljivost obvestila). Vrhovno sodišče je še obrazložilo, da bi okoliščina, da se ugotovitve policije opirajo na več (mrežo) virov, sicer lahko kazala na višjo stopnjo njihove zanesljivosti, vendar policija ni razkrila ničesar o nobenem od posameznikov, ki to mrežo sestavljajo, ni navedla podatkov o obsegu mreže, o "naravi članstva" (odjemalci?), o obdobju, v katerem je podatke zbirala ipd. Policija poleg tega v predlogih niti ni navajala, da je podatke informatorjev samostojno preverjala – niti da je to vsaj poskusila, npr. okoliščin v zvezi z nahajanjem obsojenca v trgovskih centrih, kjer naj bi se odvijale prodaje. Kljub temu, da ni šlo za primer iz 154. člena ZKP, so bili izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov (tajno opazovanje, tajno delovanje z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje) rezultat nedopustnega posega v (komunikacijsko) zasebnost obdolženca, ki jo varuje 35. in 37. člen Ustave;

v sodbi I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012 je presodilo, da uradni zaznamki o izjavah anonimnih oseb (tako imenovanih informatorjih), katerih verodostojnosti ni mogoče preizkusiti, ter operativni podatki policije, ki niso potrjeni s preverljivimi, zbranimi dokazi in podatki oziroma potrjujejo zgolj splošne, v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, niti vsak zase niti v medsebojni povezanosti ne zadostijo kriterijem artikuliranosti in specifičnosti, ki se zahteva za dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, kot pogoj za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.

B-II.

7. Vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti z v bistvenem enakimi navedbami uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Menijo namreč, da so dokazi, do katerih je policija prišla na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, nezakoniti, saj so bili pridobljeni s kršitvijo pravic obsojencev do (komunikacijske) zasebnosti iz 35. in 37. člena Ustave. Ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009 in I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 vložniki navajajo, da so ključni vir podatkov za odreditev tajnega opazovanja in prisluškovanja predstavljali informatorja „Lale“ in „Mali“ ter informator brez vzdevka. Iz uradnih zaznamkov o zbranih informacijah od informatorjev ni razvidno, iz kakšnega okolja informatorji izvirajo, niso razvidne njihove osebne lastnosti, ki bi jim omogočale točno opazovanje in poročanje, njihov družbeni položaj, osebne zveze z osumljenci, skratka ni nobenih takih podatkov, ki bi državnemu tožilcu in preiskovalnemu sodniku ob ugotavljanju utemeljenih razlogov za sum omogočili preverjanje subjektivno zanesljivost informatorjev in objektivno resničnost njihovih obvestil. Podatki, da sta bila obsojena P. in K. leta 2005 v Franciji prijeta pri prevozu 4,2 kilograma mamila, da se pogosto videvata, da sta s Kosova skupaj pripotovala na mednarodni mejni prehod Jelšane, po stališču vložnikov ne govorijo v prid obstoja utemeljenih razlogov za sum, da sta obsojenca v času izdaje odredb za tajno opazovanje in prisluškovanje izvrševala oziroma nameravala izvršiti kaznivo dejanje. Policija ni razpolagala z nobenimi informacijami, razen nepreverjenih informacij anonimnih informatorjev, ki bi obsojence povezovale s kriminalno dejavnostjo, zato je zmoten zaključek višjega sodišča, da sta odredbodajalca v času izdaje odredb razpolagala z informacijami, ki razumnega človeka prepričajo o resničnosti informacij in zanesljivosti informatorjev. Iz uradnih zaznamkov policije ni razvidno, da so informatorji posredovali podatke o konkretnih in preverljivih okoliščinah, iz katerih bi policija lahko sklepala, da obsojenca prodajata mamila, saj informatorji niso navedli niti enega preverljivega primera prodaje mamila. Policija bi morala navesti podatke, ki jih je dobila s preverjanjem trditev informatorjev, in način, kako jih je ugotovila. Vložniki zato menijo, da so dokazi, zbrani z ukrepoma iz 149. a in 150. člena ZKP, rezultat nedopustnega posega v (komunikacijsko) zasebnost obsojencev iz 35. in 37. člena Ustave. Na take dokaze pa sodne odločbe ni dopustno opreti.

8. V obravnavani zadevi je bil prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja z opazovanjem in sledenjem ter fotografiranjem in videosnemanjem zoper S. P., H. K., M. F., M. V., A. B. in R. M. na podlagi petega odstavka 149. a člena ZKP prvič dovoljen z dovoljenjem Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Tpp I 3/09-3 z dne 14. 7. 2009 za obdobje od 14. 7. 2009 do 14. 9. 2009. Izvajanje ukrepa tajnega opazovanja iz 149. a člena ZKP je državno tožilstvo odredilo še 14. 9., 19. 10., 13. 11. in 5. 12. 2009 ter 13. 1. in 12. 3. 2010. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je po predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 28. 7. 2009 z odredbo Pp 3/2009 z dne 29. 7. 2009 zoper S. P., H. K. in M. F. odredil izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem na podlagi 1. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 150. člena ZKP. Okrožno sodišče je prikrite preiskovalne ukrepe iz 150. člena ZKP odredilo, razširilo, podaljšalo in ustavilo z odredbami z dne 28. 8., 9. 9., 18. 9., 29. 9., 20. 10., 30. 10., 27. 11., 4. 12., 9. 12., 29. 12. 2009 ter 29. 1., 4. 2. in 10. 2. 2010.

9. Navedbam zagovornikov ni moč odreči utemeljenosti. Prikritima preiskovalnima ukrepoma nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (prvi odstavek 150. člena ZKP) in tajnega opazovanja (prvi odstavek 149. a člena ZKP) je v vseh različicah skupen temeljni pogoj za njuno odreditev. Gre za ugotovitev obstoja določene stopnje verjetnosti, da je določena oseba (praviloma oseba, zoper katero se ukrep odreja) izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed tako imenovanih kataloških kaznivih dejanj. Ta stopnja verjetnosti je v zakonu označena s pojmom utemeljeni razlogi za sum. Utemeljitev teh razlogov predstavlja del obvezne vsebine predloga za odreditev in odredbe, s katero se prikriti ukrep odredi. Pri tem gre za zahtevo po konkretizirani odločbi, ki velja ne glede na to, ali zakon že ob odreditvi posameznega ukrepa zahteva sodno odločbo ali v tej fazi zadostuje odločba državnega tožilca. Vsebina take odločbe in predloga oziroma pobude za njeno izdajo predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja in (ex post) presoje zakonitosti odrejenih ukrepov. Izhajajoč iz določb šestega odstavka 149. a člena, drugega odstavka 149. b člena, prvega odstavka 152. člena, drugega odstavka 155. člena in petega odstavka 155. a člena ZKP je Vrhovno sodišče že v odločbi I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009 v zvezi z vsebino predloga oziroma odredbe zavzelo stališče, da je jasnost in preglednost odredbe ob naknadni sodni kontroli gotovo večja, če se upošteva neko sistematiko in formo. Zato bi morale v uvodu odredbe biti navedene vrste kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi se ukrep odreja, izrek bi moral vsebovati navedbo osebe, zoper katero se ukrep odreja, vrsto ukrepa, trajanje ukrepa, in modalitete ukrepa (v konkretnem primeru komunikacijskega oziroma telekomunikacijskega sredstva), v obrazložitvi odredbe pa bi morale biti navedene in konkretizirane vse sestavine, ki so v skladu z določbo 152. člena ZKP predvidene za vsebino odredbe. Obrazložitev mora vsebovati zlasti konkretizacijo utemeljenih razlogov za sum, da določena oseba izvršuje, pripravlja, ali organizira določena kazniva dejanja, za katera je ukrep mogoče odrediti, ter ugotovitev in utemeljitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način oziroma možnosti uporabe ostalih milejših ukrepov.

10. Iz uradnega zaznamka Policijske postaje Ormož z dne 1. 6. 2009 je razvidno, da je vir z vzdevkom „Mali“ podal obvestilo, da se na območju Ljutomera pojavlja oseba, ki išče „dilerje“ za preprodajo heroina. Policist, ki je ta uradni zaznamek sestavil, v nadaljevanju podaja še dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovil z zbiranjem obvestil. Policist navaja, da je „Malemu“ znano, da se je na območju Ljutomera pojavil S. P., ki naj bi imel na zalogi vsaj dva kilograma heroina, katerega naj bi dobil preko svojih zvez iz Albanije. Pri poslu z drogami P. sodeluje z neznano osebo albanske narodnosti iz območja Maribora, ki naj bi posedovala večjo količino kokaina. „Mali“ je policistu povedal, da P. uporablja vozilo Audi ter vozilo Rover, last svoje matere. Preko evidenc MNZ je policist ugotovil, da ima P. registrirano omenjeno vozilo z registrsko oznako 1..., njegova mati pa vozilo z registrsko oznako 2... „Mali“ je še povedal, da za P. drogo preprodajata V. E. iz Ljutomera in P. sosed M. F., ki je od njega že kupil nekaj droge in jo preprodal na območju Ljutomera.

11. V uradnem zaznamku Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Murska Sobota z dne 9. 6. 2009 je navedeno, da so kriminalisti med zbiranjem obvestil na terenu in na podlagi informacije vira z vzdevkom „Lale“ izvedeli, da se na območju Ljutomera nahaja dobro organizirana združba, ki se ukvarja z nabavo in preprodajo heroina, marihuane, extasy-ja; da imata glavno vlogo S. P. in M. F., ki nabavljata večje količine droge, nato pa jo na območju Ljutomera prodajata večjim odjemalcem, iščeta tudi kurirje in nove odjemalce; da F. kot voznik pri podjetju R. iz P. po celi Sloveniji razvaža slaščice in na Primorskem nabavlja marihuano in extasy; da F. od P. vozi heroin raznim večjim odjemalcem v Sloveniji. P. in F. sta bila že obravnavana zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, P. je bil pred časom v Franciji prijet s 4 kilogrami heroina, ki ga je pripeljal s Kosova. Nadalje so kriminalisti na podlagi zbranih obvestil ugotovili, da P. še naprej posluje z državljani Kosova; da sta F. in P. v zadnjem času veliko kontaktirala z znanimi uživalci prepovedanih drog na območju Ljutomera in Ormoža in jim ponujala večjo količino kvalitetnega heroina. Na tej podlagi kriminalisti zaključujejo, da novačita nove sodelavce, preko katerih bi lahko prodala večje količine heroina. P. se v zadnjem času dobiva s H. K. iz Postojne, ki je znan po organizaciji nabave heroina s Kosova. F. in P. se na območju Lenarta dobivata z B. S., ki je prav tako znan kot dobavitelj heroina.

12. Policija je z virom, katerega vzdevka v uradnih zaznamkih ne navaja, opravila razgovore dne 11., 13. in 19. 6. 2009. Ob prvem razgovoru s policisti Policijske postaje Ljutomer je vir povedal, da se je v Ljutomeru že pred časom pojavil večji preprodajalec heroina, ki skoraj vsak teden pripelje 2 kilograma te droge. Policisti so ugotovili, da gre za M. V., ki je končal srednjo pomorsko šolo in je delal kot član posadke na plovilu P. Po zadnjih podatkih obstaja verjetnost, da je pustil službo in se v glavnem nahaja doma. V času šolanja oziroma dela je na Primorskem spoznal neugotovljene osebe, preko katerih nabavlja večje količine heroina (naenkrat po 2 kilograma), drogo pa nato po avtocesti, ki jo zapusti pri izvozu Jurij ob Ščavnici, pripelje v Ljutomer. Med prevozom ima spremstvo, anonimnemu viru pa ni znano, kdo to spremstvo opravlja. Heroin v „velikem“ parku v Ljutomeru prevzame M. F., ki je vnaprej dogovorjen z nekaj narkomani (v glavnem so to R. M., S. K. in F. dekle R.), da za plačilo 50 EUR kontrolirajo navedeni park. M. V., prihajajoč iz smeri Zdravstvenega doma Ljutomer, drogo odloži v zadnjem košu za smeti, iz katerega jo nato pobere F. in jo odpelje neznano kam. Po navedbah vira v tistem tednu ni prispela nobena pošiljka heroina, ve pa, da bo nova količina zagotovo prišla naslednji teden. V. je policistom znan, saj so ga obravnavali kot mladoletnika zaradi večjega števila tatvin, finančno je zelo dobro preskrbljen, saj vozi Audi z registrsko oznako 3... in VW Golf z registrsko oznako 4..., obe vozili pa sta napisani na njegovo ženo K. V. Policisti so še ugotovili, da obstaja velika verjetnost, da pri dejanju sodelujeta V. sestra H. V. in njen zunajzakonski partner D. F., saj sta bila slednja do leta 2008 socialno zelo šibka, v večjih dolgovih in sta imela večje kredite, v lanskem letu pa sta kupila stanovanjsko parcelo, na kateri gradita hišo z dvema garažama. Ob drugem razgovoru je neimenovani vir policistom potrdil V. dobavo dveh kilogramov heroina v naslednjem tednu. Heroin bo spravljen v McDonald's-ov paket „veseli obrok“, ki bo odložen v košu za smeti in pokrit z reklamnimi letaki. Vir je priložil tudi skico, iz katere je razvidno, v katerem košu za smeti bo droga odložena, kje stojijo osebe, ki varujejo prevzem droge in po kateri poti se pride in odide iz parka. Vir je navezal stik s starejšo osebo, katere imena ne pozna, ve pa, da vozi vozilo Rover in je doma s P. Tudi sam pri tej osebi jemlje heroin v količini do 50 gramov. Neznanec pred prodajo heroina pride po denar, po plačilu oziroma naslednjega dne pa heroin pripelje na dogovorjeno mesto, kjer se ustavi, ponudi cigareto, pri čemer izroči cigaretno škatlo, v kateri je kupljena količina heroina. Neznanec se je anonimnemu viru pohvalil, da tedensko dobiva po 2 kilograma heroina, ni pa navedel, kje drogo razpakira. Neznanec uporablja telefonsko številko 041 ..., pred tem je uporabljal telefonsko številko 051 ..., za dogovor o prodaji droge pa uporablja šifro „greva kolesarit“. Po predložitvi fotografij s strani policistov je vir izločil S. P. Nadalje je vir povedal, da heroin od neznanca odkupujejo D. O., T. Š., A. Š., R. M., S. K., I. V. in še druge osebe ter da M. F. uporablja telefonsko številko 040 1..., navedel pa je tudi telefonske številke K., V., O. in S. P. Ob tretjem razgovoru je anonimni vir policistom povedal, da S. P. po hišni preiskavi pri V. E., ki je preprodajalka heroina v Ljutomeru, po vsaj petkratni menjavi številke sedaj uporablja telefonsko številko 040 2... P. bo predvidoma 24. 6. 2009 ponovno začel pobirati denar od preprodajalcev, heroin pa jim bo dostavil naslednjega dne.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se dovoljenje Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Tpp I 3/09-3 z dne 14. 7. 2009 za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja z opazovanjem in slednjem ter fotografiranjem in video snemanjem iz 149. a člena ZKP zoper S. P., H. K., M. V., M. F., A. B. in R. M. v zvezi z utemeljenimi razlogi za sum storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami opira izključno na zgoraj povzete uradne zaznamke. Vsebinsko enako je obrazložen obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami tudi v odredbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pp 3/2009 z dne 29. 7. 2009, izdani po predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Tpp I 3/09 z dne 28. 7. 2009, s katero je preiskovalni sodnik zoper S. P., H. K. in M. F. odredil izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 150. člena ZKP. Sodna odredba se opira še na podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, pridobljene na podlagi izvajanja ukrepov iz 149. b člena ZKP za telefonske številke, ki jih uporabljata S. P. in M. F. Iz teh izpisov so razvidne telefonske povezave med navedenimi osumljenci in telefonske povezave med R. M. in A. B. ter ostalimi organizatorji očitanega kaznivega dejanja, vendar je iz obrazložitve odredbe razvidno, da so bili podatki, ki so jih posredovali informatorji, odločilni za utemeljevanje utemeljenih razlogov za sum.

14. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da se glede utemeljenih razlogov za sum dovoljenje državnega tožilca izključno, odredba preiskovalnega sodnika pa v odločilni meri opirata na ugotovitve policije in podatke, ki so jih policiji posredovali informatorji; tudi po presoji sodišča prve stopnje (sodba, strani 27, 29 in 33) so bili informatorji edini določljiv in ključni vir podatkov. Vložniki zahtev za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarjajo, da v obravnavani zadevi izjave anonimnih virov ne dajejo zadostne podlage za utemeljene razloge za sum, da so obsojenci izvršili, pripravljali in organizirali izvršitev kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Namreč, kot potrditev verjetnosti, da se P., F., K. in V. ukvarjajo s prevozom in preprodajo prepovedane droge, je policija ugotovila (preko evidenc MNZ) le registrske številke vozil, ki jih uporabljata S. P. in M. V.; da sta bila S. P. in M. F. v preteklosti večkrat obravnavana zaradi kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami; da sta bila S. P. in H. K. leta 2005 v Franciji prijeta s 4,2 kilograma heroina; na podlagi izvajanja policijske akcije OK Gringos pa še, da sta bila slednja v zadnjem času pogosto videna skupaj, ter da sta prečkala mejni prehod Jelšane, pri čemer sta pripotovala s Kosova. Policija si je tudi pridobila telefonske številke, ki so jih uporabljali S. P., H. K., M. F. (ter R. M., A. B. in M. V.), vendar ji z analizo pogovorov ni uspelo potrditi povezav med V. in ostalimi osumljenci (pobuda Sektorja kriminalistične policije, PU Murska Sobota z dne 24. 7. 2009, stran 5). Iz podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, pridobljenih na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Murski Soboti Kpd 195/2009 z dne 10. 7. 2009, izdanih na podlagi 149. b člena ZKP (tega ukrepa zahteve za varstvo zakonitosti sicer ne problematizirajo, čeprav iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti, kako je policija prišla do treh (od štirih) telefonskih številk, ki jih je uporabljal F.), je policija ugotovila telefonske povezave med P., F., M., B. in „ostalimi organizatorji navedenih kaznivih dejanj“. Tudi dejstvo, da sta bila P. in K. v Franciji že obsojena zaradi prevoza prepovedane droge, in da so bili po navedbah policije preostali osumljenci tudi že obravnavani zaradi kaznivih dejanj, povezanih s prepovedano drogo, ne zadošča za sklepanje, da so bili ob odreditvi prikritih ukrepov pri njih podani utemeljeni razlogi za sum kot potrebna stopnja verjetnosti izvršitve oziroma izvrševanja ali organiziranja kaznivih dejanj (tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006). Po presoji Vrhovnega sodišča te okoliščine same po sebi nikakor ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da se dogaja karkoli prepovedanega. V gradivu ni najti nobene okoliščine, ki bi kazala na izvrševanje konkretnega kaznivega dejanja in katere obstoj bi bil racionalno argumentiran ter izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti. Zgolj na podlagi lastnih ugotovitev policije o registrskih oznakah vozil, o skupnih prehodih državne meje K. in P. ter telefonskih povezavah med zgoraj omenjenimi osumljenci, ni mogoče napraviti sklepa o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da se izvršuje ali pripravlja kaznivo dejanje, temveč je mogoče do takega sklepa priti šele ob povezovanju teh podatkov z okoliščinami, navajanimi v razgovorih z mrežo informatorjev.

15. Že v točki B-I te sodbe je Vrhovno sodišče ob sklicevanju na svoje odločbe obrazložilo, da mora biti sodišču razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je sklepala, da je dokazni standard utemeljenih razlogov za sum podan, ter ob tem opozorilo na poseben položaj, kadar vir teh podatkov predstavlja informator, torej vir, ki je znan policiji, ni pa razkrit sodišču. V konkretni zadevi v zgoraj povzetih uradnih zaznamkih (točka 10-12) po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče najti niti ene subjektivne okoliščine, ki bi državnemu tožilcu in preiskovalnemu sodniku omogočala samostojno presojo verodostojnosti anonimnih virov. V nobenem od uradnih zaznamkov ni navedeno, na kakšen način so informatorji stopili v stik s policijo, iz kakšnega okolja izvirajo, prav tako ni razviden njihov namen posredovanja informacij, pa tudi ne razlog, zakaj ne želijo biti imenovani. Navedeno ni niti, kako so anonimni informatorji sploh prišli do policiji posredovanih informacij. Samo dejstvo, da gre za izjave več anonimnih informatorjev („Lale“, „Mali“ in informator brez vzdevka), na višjo stopnjo njihove zanesljivosti ne vpliva. Tudi natančen opis kriminalne dejavnosti, ki ga je podal informator brez vzdevka, ne more nadomestiti opisa tistih subjektivnih okoliščin, ki bi omogočile presojo verodostojnosti tega informatorja. Zgolj ob razpolaganju s podatki o subjektivni zanesljivosti informatorjev in objektivni resničnosti informacij, ki so jih ti posredovali, bi lahko državni tožilec in preiskovalni sodnik utemeljene razloge za sum oprla na lastno presojo izjav informatorjev, to presojo pa bi morala vključiti tudi v obrazložitvi svojega dovoljenja oziroma odredbe. Policija pa v uradnih zaznamkih (v katerih niti ni mogoče določno razločiti med izjavami anonimnih virov – informatorjev na eni in podlago za sklepanje policije o kriminalni dejavnosti na drugi strani) in predlogih državnemu tožilcu oziroma sodišču niti ne navaja, da je podatke informatorjev samostojno preverjala, ali jih poskusila preveriti. V položaju, ko izjave anonimnih oseb ne zadostujejo za verjetnost na ravni utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, pripravlja oziroma organizira določeno kaznivo dejanje, bi morala policija po pridobitvi informacij od anonimnih virov, skladno s prvim in drugim odstavkom 148. člena ZKP, nadaljevati z zbiranjem dodatnih obvestil, saj potrebnega dokaznega standarda ni mogoče doseči zgolj s preverjanjem splošnih, verjetnostnih okoliščin, temveč morajo biti dodatni dokazi v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa gre zgolj za zaupanje državnega tožilca in preiskovalnega sodnika policiji, na tak način pa je povsem onemogočena ex post presoja zakonitosti izdanih odločb, na katerih temelji izvedba prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja in prisluškovanja.

16. Sodišče prve stopnje v zvezi s presojo navedb obrambe o neizpolnjenosti standarda utemeljenih razlogov za sum ob uvedbi prikritih preiskovalnih ukrepov podaja podroben opis kriminalne dejavnosti v predlogih in odredbah (sodba, strani od 26 do 37). Natančnosti opisa zatrjevane kriminalne dejavnosti sicer ni mogoče odreči njene pomembnosti. Več kot je podrobnosti, ki jih navede policija, več je mogoče sklepati o zanesljivosti vira. Vendar pa še tako podroben opis (zatrjevane) dejavnosti ne more povsem nadomestiti opisa, kako je policija do teh ugotovitev prišla. Šele v takem primeru državni tožilec oziroma sodnik ni soočen s položajem, ko lahko ali zaupa ugotovitvam policije ali ne, lastne presoje (zanesljivosti informatorja in njegovega obvestila) pa nima na kaj opreti. Prav zato mora policija državnega tožilca oziroma sodnika ne le seznaniti s svojimi dejanskimi ugotovitvami, temveč mu mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev (tako Vrhovno sodišče že v citirani sodbi I Ips 440/2008). Sodišči prve in druge stopnje presojo zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov in ugotovitev, da so informatorji zanesljivi, njihove informacije pa resnične, opirata tudi na uradni zaznamek Policijske uprave Postojna z dne 25. 8. 2009 (v katerem anonimni vir, ki je policiji že večkrat posredoval koristne informacije, navaja, da se H. K. ukvarja s spravljanjem prebežnikov in organiziranjem prevoza heroina v Slovenijo) ter na izpovedbe policistov in kriminalistov pred sodiščem, vendar zakonitosti odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov ni mogoče naknadno utemeljevati z gradivom, ki ni bilo predloženo v času odreditve teh ukrepov. Dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum mora biti namreč zadoščeno v času izdaje odredbe, s katero se posega v posameznikovo pravico in ga ni mogoče utemeljevati ex post, na podlagi dokazov, pridobljenih kasneje, ali dokazov in podatkov, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu (državnemu tožilcu ali sodniku) v času odločanja niso bili znani ali razkriti. V poznejših fazah kazenskega postopka namreč ne gre več za preizkus obstoja pogojev za odreditev posameznega ukrepa samega po sebi, temveč za presojo, ali je bila odreditev ukrepa utemeljena na konkretnih in specifičnih okoliščinah oziroma ali ima odredba zadostno in razumno podlago.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja in prisluškovanja odrejeno v nasprotju z zakonskimi pogoji iz 149. a in 150. člena ZKP, ker dejstva in okoliščine, na katere sta državni tožilec in sodišče oprla odredbo za izvajanje teh ukrepov, ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Ugotovljena kršitev sicer ni zaobsežena v tretjem ali četrtem odstavku 154. člena ZKP, vendar so izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov v obravnavanem primeru rezultat nedopustnega posega v (komunikacijsko) zasebnost obsojenega H. K. ter ostalih, v dovoljenju in odredbi navedenih obdolžencev, ki jo varujeta 35. in 37. člen Ustave. Glede na to, da so bili kasnejši prikriti ukrepi odrejeni, razširjeni in podaljšani ob upoštevanju rezultatov predhodno odrejenih ukrepov, je enaka kršitev podana tudi glede izsledkov kasneje odrejenih ukrepov zoper B. T. (z odredbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pp 3/2009 z dne 27. 11. 2009). Ker se izpodbijana pravnomočna sodba opira izključno na dokaze, pridobljene s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, to predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

18. Ob ugotovljeni bistvenih kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih H. K., B. T. in M. A. in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker so razlogi za tako odločitev podani tudi v korist obsojenega M. B., ki zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil, je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP razveljavilo tudi glede tega obsojenca. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z odreditvijo prikritih preiskovalnih ukrepov, storjeno že v fazi predkazenskega postopka, ki ima za posledico razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče ostalih navedb, podanih v zahtevah za varstvo zakonitosti, ni posebej presojalo. Ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali razveljavitev izpodbijane sodbe, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju presoditi, ali je še podana zadostna stopnja utemeljenosti obtožbenih očitkov.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 4259/2018
• VSL Sklep V Kp 29754/2020
• Sodba XI Ips 28154/2010-82 (XI Ips 28/2010)