zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS0015329

Odločba:Sodba II Ips 1253/2008
 ECLI:
Odločba 2:VSM I Cp 2309/2007
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:31.05.2012
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost države - obvezno cepljenje zdravstvenih delavcev - pravna praznina - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - nevarna dejavnost - posledice cepljenja - telesne bolečine - višina odškodnine
Zveza:ZNB člen 53 a.
ZUstS člen 48.
ZVPNB člen 24.
ZOR člen 200.
JEDRO:
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neustavnost zakonske ureditve, četudi ta zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni bila razveljavljena, je revizijsko sodišče zapolnilo to vrzel v ZNB tako, da je upoštevalo pravila prej veljavnega Zakona o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (Ur. l. SRS, št. 18/87, ZVPNB), ki je z uveljavitvijo ZNB prenehal veljati. Prva toženka je zato tožnicama odškodninsko odgovorna za škodo, povzročeno z obveznim cepljenjem. Nobeno cepivo ni povsem varno in popolnoma učinkovito. Vsako cepljenje predstavlja poleg velikih koristi tudi določeno tveganje. Cepljenje je zato takšna dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Revizijsko sodišče zato pritrjuje presoji nižjih sodišč, da je odgovornost prve toženke objektivna.

IZREK:
Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:
1. Tožnici sta trdili, da sta bili kot zdravstveni delavki pri drugem tožencu 8. 10. 1996 cepljeni proti hepatitisu B. Nista zatrjevali strokovne nepravilnosti v načinu in postopku cepljenja, pač pa težave po cepljenju.

2. Sodišče prve stopnje je (v vnovičnem sojenju) njunima zahtevkoma ugodilo in toženkama naložilo v nerazdelno plačilo vsaki od tožnic po 15.857,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da je bilo cepljenje za tožnici kot medicinski sestri obvezno po Programu imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 1996. Ker gre za objektivno odgovornost, bi morali toženki dokazati, da ni podana vzročna zveza med cepljenjem in nastalo škodo.

3. Sodišče druge stopnje je v delu, pomembnem za revizijo, ugodilo pritožbi prve toženke in obe odškodnini znižalo na 8.500 EUR. Strinjalo se je z objektivno odgovornostjo prve toženke, ki je sprejela predpis, na podlagi katerega je bilo cepljenje proti hepatitisu B za tožnici obvezno. Ker je določila cepljenje, zaradi česar je tožnicam nastala škoda, je odškodninsko odgovorna.

4. Prva toženka v reviziji graja naziranje pritožbenega sodišča, da je njena odgovornost objektivna.
Zaradi sprejetja predpisa ni odškodninsko odgovorna. Odločitev pritožbenega sodišča nima razlogov o tem, ali je nastala škoda dejansko zaradi cepljenja. Cepljenje ni nevarna dejavnost. Opozarja na prehodne določbe ZNB-A(1). Oseba, ki ji je z obveznim cepljenjem po tem zakonu nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, ima pravico do odškodnine. Opozarja na določbo 53.a člena Zakona o nalezljivih boleznih(2). Tožnici takšne škode nista utrpeli. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do navedb o neizkazanosti vzročne zveze. V nadaljevanju povzema izvedene dokaze (izvedensko mnenje, izpovedbe) in ponuja svojo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče se o teh navedbah ni opredelilo. Prisojeni odškodnini sta

previsoki.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeno sodišče se je strinjalo tako z dejanskimi ugotovitvami kot tudi z materialnimi zaključki sodišča prve stopnje, ti pa so bili dovolj obrazloženi, zato jih ni bilo treba ponavljati, pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Ker z revizijo ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, revizijsko sodišče ni presojalo tistih navedb, ki se nanašajo na izvedene dokaze in njihovo dokazno oceno.

8. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje ugotovitve:

dne 8. 10. 1996 sta se tožnici cepili proti hepatitisu B;

tožnici sta zaradi narave svojega dela morali (obvezno) opraviti cepljenje;

šlo je za cepljenju pridružene pričakovane neželene pojave: splošna slabost, ponavljajoča se bledica in rdečica kože, občutek parestezij po koži, tahikardija, razbijanje srca, nihanje krvnega pritiska, omotica in glavoboli, šumenje v ušesih.

9. Po določbi 125. člena Ustave RS so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, kar glede na hierarhijo pravnih aktov pomeni tudi, da so vezani na zakon, če je ta v skladu z ustavo. Kolikor pa je neustavnost že ugotovljena, neustavnih določb zakona sodniki ne bi smeli uporabiti oziroma upoštevati. V obravnavani zadevi je neustavnost v tem, da ZNB nečesa ne ureja - konkretno odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neustavnost zakonske ureditve, četudi ta zaradi razlogov po 48. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS št. 15/94) ni bila razveljavljena, je revizijsko sodišče zapolnilo to vrzel v ZNB tako, da je upoštevalo pravila prej veljavnega Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (Ur. l. SRS, št. 18/87,

ZVPNB), ki je z uveljavitvijo ZNB prenehal veljati. Prva toženka je zato tožnicama odškodninsko odgovorna za škodo, povzročeno z obveznim cepljenjem. Če je z obvezno imunizacijo proti nalezljivim boleznim povzročena osebi škoda na zdravju, je družbenopolitična skupnost, katere organ je odredil imunizacijo, seroprofilakso ali kemoprofilakso, odgovorna za nastalo škodo (24. člen ZVPNB). Minister za zdravstvo je sprejel Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 1996 (Ur. l. RS št. 1/96), ki je glede cepljenje proti hepatitisu B določal, da je preekspozicijsko cepljenje obvezno za zdravstvene in druge delavce, ki so pri svojem vsakodnevnem strokovnem delu izpostavljeni okužbi z virusom hepatitisa B in, da se cepljenje opravi praviloma s tremi dozami cepiva, dobljenim z genetskim inženiringom iz površinskega antigena virusa hepatitisa B in vsebuje 20 mikrogramov površinskega antigena v 1 ml cepiva. Nove ureditve iz ZNB-A, ki velja od 13. 1. 2006 dalje, in določa pravico do odškodnine za osebe, ki jim je z obveznim cepljenjem nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, kljub zmotnem prepričanju prve toženke v reviziji ni mogoče uporabiti. Tožnici sta uveljavljali odškodnino za škodo v postopku, ki se je pred sodiščem začel leta 1999, v času veljavnosti ZNB-A pa še ni bil zaključen. Tudi za te postopke naj bi se v zvezi z višino odškodnine uporabljale določbe 53.b in 53.c člena ZNB-A. Glede ostalih vprašanj (razen višine) prehodna ureditev ZNB-A položaja obravnavane skupine oškodovancev celovito ne ureja. Predlog ZNB-A(3) sicer navaja, da gre za škodo, za katero objektivno odgovarja država.



10. Cepljenje proti hepatitisu B poteka z vbrizganje antigena virusa hepatitisa B, ki vzbudi nastajanje protiteles v telesu. Odziv posameznika, ki se cepi, je večinoma nemogoče predvideti. Nekaj dejavnikov, ki na to vplivajo, je znanih

(osnovno zdravstveno stanje posameznika, morebitne pridružene bolezni, imunska pomanjkljivost organizma, alergije), velikokrat pa je reakcija posameznika na cepljenje presenečenje. Nobeno cepivo ni povsem varno in popolnoma učinkovito. Vsako cepljenje predstavlja poleg velikih koristi tudi določeno tveganje. Cepljenje je zato takšna dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Revizijsko sodišče zato pritrjuje presoji nižjih sodišč, da je odgovornost prve toženke objektivna. Na to kaže tudi primerjava veljavnega zakonskega besedila s starejšimi zakoni, ki so urejali isto tvarino. Tako je Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (Ur. l. SRS št. 7/1997), ki je veljal od 8. 4. 1977 do 15. 5. 1987, v 30. členu določal, da je družbenopolitična skupnost, katere organ je odredil imunizacijo, odgovorna za nastalo škodo, če je z obvezno imunizacijo proti nalezljivim

boleznim povzročena osebi škoda na zdravju, ne gre pa za strokovne nepravilnosti

v načinu in postopku imunizacije. Podobno je odgovornost v 24. členu urejal tudi kasnejši ZVPNB, ki je veljal od 16. 5. 1987 do 15. 12. 1995. ZNB sprva ni urejal odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-127/01 (Ur. l. RS št.

25/2004) ocenilo, da je ZNB v neskladju z Ustavo, ker ne ureja med drugim

odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. V obrazložitvi je navedlo, da načelo solidarnosti, ki je med drugim podlaga za določitev ukrepa obveznega cepljenja, zahteva, da država, ki odredi tak ukrep v korist vseh in vsakogar, prizadetemu posamezniku povrne škodo, ki mu je zaradi tega nastala, ne glede na obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih.



11. Ker za nevarno dejavnost velja, da se vzročnost domneva, bi morala prva toženka dokazati, da škoda ni posledica te (nevarne) dejavnosti, temveč drugih konkretno navedenih okoliščin (po ugotovitvah sodišč tega dokaznega bremena ni zmogla). Presoja, ali je prva toženka dokazala, da cepljenje ni vzrok poslabšanja zdravja prve in druge tožnice, spada izključno v področje dokazne ocene in torej ne more biti predmet presoje revizijskega sodišča.



12. Sodišči sta ugotovili obseg težav obeh tožnic, trajanje in stopnjo telesnih bolečin, vse prizadetosti zaradi posledic cepljenja na psihičnem in telesnem področju. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je s strani pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 200. člena Zakona

o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78

) ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za obe tožnici (znesek odškodnine predstavlja 10 povprečnih mesečnih neto plač).



13. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo prve toženke na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).



---.---

Op. št. (1): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS št. 119-5311/2005, ZNB-A), objavljen 28. 12. 2005, ki velja od 12. 1. 2006, določa v 9. členu: Za postopke glede uveljavljanja odškodnine za škodo po tem zakonu, ki so se začeli pred sodiščem pred uveljavitvijo tega zakona, pa še niso zaključeni, se

glede višine odškodnine

uporabljajo določbe 53.b in 53.c člena zakona.

Op. št. (2): Uradni list RS št. 69/1995, v nadaljevanju ZNB. Oseba, ki ji je z obveznim cepljenjem po tem zakonu nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, ima pravico do odškodnine.

Op. št. (3): Primerjaj Poročevalec DZ št. 92 z dne 10. 11. 2005.

V dvomu je treba soditi v prid obtoženca.
In dubio pro reo (iudicandum est).