Sodba VIII Ips 128/2011

Jedro

Glede presoje, ali se tožnikovo delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, po takratnih predpisih o delovnih razmerjih lahko šteje za posebni delovni pogoj, katerega plačilo se glede na navedeno določbo ZPIZ-1 všteva v zavarovančevo pokojninsko osnovo in upošteva pri odmeri (delne invalidske) pokojnine, je po stališču Vrhovnega sodišča bistvena ugotovitev ali je bilo takšno delo po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 4. 2009 in 10. 2. 2009 ter za izdajo nove odločbe, v kateri se pri novi odmeri delne invalidske pokojnine upošteva pri izračunu pokojninske osnove tudi plačilo za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do 1985. Pri odločanju se je oprlo na določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in ugotovilo, da je tožnik pri opravljanju dela vzdrževalca v obdobju od leta 1976 do 1985 opravil večje število ur preko polnega delovnega časa. Sodišče je presodilo, da je šlo za redno, kontinuirano obliko dela, in ne za delo preko polnega delovnega časa, ki bi pomenilo posebni delovni pogoj zaradi nastopa nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Na podlagi opravljene pritožbene obravnave, na kateri je ponovno zaslišalo tožnika, je ugotovilo, da dela, ki jih je opravil tožnik preko polnega delovnega časa, niso bila predvidljiva, saj je šlo za izjemne situacije, do katerih je prihajalo večinoma zunaj rednega delovnega časa. Tožnikovo delo pri vzdrževanju kotlov in toplovodnih naprav je bilo nujno, saj je šlo za izjemno delo pri odpravi okvar na delovnih sredstvih, zato je presodilo, da je utemeljen zahtevek, da se mu plačilo, ki ga je za takšno delo prejel, všteje v pokojninsko osnovo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo materialno določbo 407. člena ZPIZ-1, saj je pri tožnikovem delu šlo za redno obliko dela in je bilo delo vzdrževalca predvidljivo. Že samo opravilo vzdrževanja je sodilo v okvir vsakodnevnega tožnikovega dela, ki je bilo organizirano zato, da je proizvodnja nemoteno tekla. Zato okvare na delovnih sredstvih ne pomenijo izjemnosti in nepredvidljivosti v smislu posebnega delovnega pogoja, kot je zmotno opredelilo sodišče druge stopnje. Ravno odprava okvar je bila tožnikovo delo. Tako tožniku kot delodajalcu je bilo znano, kakšne naloge bo opravil, torej je bilo delo redno in predvidljivo. Nadurno delo bi bilo mogoče opraviti tudi s smotrnejšo organizacijo ali razporeditvijo delavcev. Zato je po oceni revidenta sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Tožnik je bil zaposlen kot vzdrževalec v mehanični delavnici, ki je delovala kot servis za vse tedanje organizacije skupine M.. Njegova naloga je bila zagotavljati nemoten potek proizvodnih procesov, kar pomeni, da je bilo potrebno opravljati vzdrževalna dela tudi izven delovnega časa, da delovni procesi niso bili moteni. Kotlarna, kjer je delal tožnik, je obratovala vse leto. Toplotna energija je bila potrebna v tehnološkem procesu za sušenje lesa ter stiskalnico furnirja, pozimi tudi za ogrevanje. Do napak zaradi stare strojne opreme je prihajalo večinoma zunaj rednega delovnega časa; nepravočasno popravilo bi lahko ogrozilo poslovanje, kot npr., da bi zaradi počene cevi stala celotna proizvodna linija in bi s tem nastala gmotna škoda. Tožnik je bil ednini v kotlarni, ki je imel izpit za varjenje ter upravljanje parnega kotla. Napake je bilo treba odpraviti takoj, ko so nastale in ni bilo mogoče čakati, da bi delodajalec zagotovil dodatne zaposlitve ali prerazporejal delavce. Splošni akti tožnikovega delodajalca so glede dela preko polnega delovnega časa povzemali tedanje zakonske določbe.

8. Na podlagi 407. člena ZPIZ-1 se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (do uveljavitve Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja – Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Glede presoje, ali se tožnikovo delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, po takratnih predpisih o delovnih razmerjih lahko šteje za posebni delovni pogoj, katerega plačilo se glede na navedeno določbo ZPIZ-1 všteva v zavarovančevo pokojninsko osnovo in upošteva pri odmeri (delne invalidske) pokojnine, je po stališču Vrhovnega sodišča bistvena ugotovitev ali je bilo takšno delo po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno (1).

9. V spornem obdobju je delo preko polnega delovnega časa urejal Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 43/66 s spremembami), ki je v drugem odstavku 44. člena določal, da je delavec dolžan delati več kot poln delovni čas tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšno materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. V teh primerih sme delo nad polnim delovnim časom trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. V tretjem odstavku istega člena je TZDR uvedbo dela, daljšega od polnega delovnega časa, tudi v navedenih primerih vezal na ureditev v statutu delovne skupnosti. V 45. členu pa je TZDR določal, da se čas, ki ga je v teh primerih delavec prebil na delu preko polnega delovnega časa, šteje za poseben delovni pogoj. Dodatno je pogoje za delo preko polnega delovnega časa urejal tudi Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) in od 18. 5. 1974 dalje tudi Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74). Tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 in naslednji) je dodatno določal, da lahko delavci s samoupravnim splošnim aktom določijo, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa.

10. Na podlagi navedenih določb je takratni tožnikov delodajalec v Samoupravnem sporazumu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (z dne 17. 12. 1973), v Pravilniku o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet na zboru delavcev (prečiščeno besedilo z dne 26. 10. 1983) in v Pravilniku o delovnih razmerjih (z dne 21. 12. 1978) določil še dodatne primere in pogoje, v katerih se lahko odredi delo preko polnega delovnega časa.

11. Upoštevaje dejavnost tožnikovega delodajalca in naravo tožnikovega dela, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da ravno primeri, da se odpravi okvara na delovnih sredstvih ter izpad energije kažejo, da je bilo tožnikovo delo pri odpravi okvar in vzdrževanju toplovodnih naprav in kotlov nujno. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da se je pri tožnikovem delodajalcu med drugim dogajalo, da je v zimskem času zaradi nizkih temperatur prihajalo do okvar in takrat je moral tožnik tudi sredi noči odpravljati napake, da je tri izmensko delo lahko nemoteno potekalo. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je bilo tožnikovo delo strokovno zahtevno – za upravljanje parnih kotlov se je zahteval tudi obdobni preizkus znanja. Šlo je za izjemno delo pri odpravi okvar na delovnih sredstvih, saj tožnikovo delo preko polnega delovnega časa v nobenem letu v obdobju od 1976 do 1985 ni presegalo zakonskih omejitev, kar pomeni, da je bilo tako delo po svoji naravi tudi kratkotrajno (2).

12. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je bilo tožnikovo delo predvidljivo. Odprava napak je bila resda stalnica tožnikovega dela, vendar navedeno ne pomeni, da je, v kolikor je do napak prihajalo izven tožnikovega delovnega časa, izključeno, da bi v tem primeru lahko šlo za poseben delovni pogoj. Dela, ki jih je opravil tožnik preko polnega delovnega časa niso bila predvidljiva, saj je v sami naravi okvar, da ni mogoče z gotovostjo predvideti trenutka njihovega nastanka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, tožnik ni imel vpliva na organizacijo dela oziroma zaposlovanje dodatnih vzdrževalcev. Nadalje je neutemeljeno tudi revizijsko zavzemanje, da je tožnik s ponovnim prihodom na delo zaradi odprave okvare le opravil svojo delovno obveznost in opravljal redno delo vzdrževalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v določenih primerih lahko pri tožnikovem delodajalcu prihajalo tudi do prerazporeditve delovnega časa, vendar navedeno na presojo glede tožnikovega nadurnega dela nima vpliva.

13. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravil preko polnega delovnega časa tako, da se je štelo za posebni delovni pogoj, saj je bilo po svoji naravi izjemno, kratkotrajno in nepredvidljivo. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku, da mora tožena stranka pri odmeri delne invalidske pokojnine v pokojninsko osnovo všteti dohodek, ki ga je za tako delo prejel.

14. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej odločbe v zadevah VIII Ips 296/2008, VIII Ips 395/2008, VIII Ips 315/2009, VIII Ips 230/2010 in druge.

Op. št. (2): V obdobju od 1976 do 1985 je tožnik opravil 1146 ur preko polnega delovnega časa.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 579/2009
• VDSS sodba Psp 541/2015
• Sodba VIII Ips 315/2009