Sodba VIII Ips 19/2011

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči, in sicer v znesku 18.189,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik več ali drugače po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo še plačilo stroškov tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je prisojeni znesek tožniku zvišalo na 20.732,63 EUR (prisodilo mu je dodatnih 2.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 543,43 EUR za premoženjsko škodo). V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni izpodbijani del sodbe (za plačilo 77.874,99 EUR). Posledično je spremenilo odločitev o stroških postopka, ki sta jih dolžni povrniti toženi stranki in jima naložilo še plačilo pritožbenih stroškov tožnika.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je bilo tožniku onemogočeno, da bi v celoti dokazal obseg utrpele škode z izvedencem nevrološke stroke. Obe sodišči sta na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene dokaz ocenili kot nepotreben. Nista upoštevali, da je tožnik utemeljeno in natančno pojasnil, da je postavitev izvedenca nevrologa glede na izredno hudo in specifično poškodbo leve roke utemeljena. Ne drži obrazložitev, da je bilo dejansko stanje glede utrpelih telesnih bolečin že v celoti razjasnjeno z mnenjema dr. B. in mag. T.. Izvedenec nevrolog bi zagotovo natančneje razjasnil okoliščine glede natega struktur levega nadlahtnega živčnega pleteža. Gre tudi za absolutno bistveno kršitev postopka, saj je bila tožniku odvzeta možnost vsebinskega obravnavanja določenega segmenta utrpele nematerialne škode. Prisojena odškodnina ne izpolnjuje kriterija pravične denarne odškodnine in odstopa od sodne prakse sodišč v podobnih primerih. Odmerjena odškodnina je prenizka, in sicer tako iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter strahu, kot duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je neustrezno vrednotilo ugotovitve dr. B. glede tožnikovih poškodb, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da se je ustrašil, da mu bo zlomilo tilnik in da bo umrl. Tudi zaradi skaženosti zelo trpi in je odškodnina občutno prenizka. Neustrezno so bile vrednotene ugotovitve, da tožnik ni več zmožen opravljati težjih fizičnih del, prizadeta je tudi fina motorika leve roke, da so njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 40 %, utrpel pa je tudi posttravmatsko stresno motnjo. Tožnik je upravičen do vseh zahtevanih 98.063,76 EUR, kar narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, pri čemer se sklicuje na VIII Ips 327/2008, II Ips 556/2008 in II Ips 129/2006.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ne drži očitek, da naj bi sodišči z zavrnitvijo dokaznega predloga z novim izvedencem medicinske stroke s področja nevrologije zagrešili absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Potreba, da sodišče v postopku angažira še novega izvedenca, ki z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja, mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Tak predlog v ožjem smislu niti ne predstavlja novega dokaznega predloga, ampak gre za kopičenje identičnih dokaznih predlogov. V primeru, da sodišče dokaz s prvim izvedencem sprejme in z njegovo pomočjo odgovori tudi na vsa strokovna vprašanja, odpade tudi osnovna predpostavka za izvedbo (novega) dokaza z izvedencem (prim. 243. člen ZPP) (1). Glede na oceno sodišč, da je bilo dejansko stanje glede trajnih bolečin v poškodovani roki že v celoti razjasnjeno z mnenjem dr. B., katerega sta stranki in sodišče v celoti sprejeli, tožnik pa niti ni zatrjeval okoliščin o svojem zdravstvenem stanju, ki naj bi ostale strokovno neocenjene, tudi po mnenju revizijskega sodišča potrebe po izvedbi dokaza z novim izvedencem ni bilo in je bil dokaz upravičeno zavrnjen.

7. Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP). V konkretnem primeru so te razvidne iz razlogov na šesti do deseti strani prvostopenjske sodbe, ki je prestala pritožbeni preizkus.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.).

9. Tožnik je v delovni nezgodi dne 13. 11. 2002 utrpel stisnjenje levega zgornjega uda, nateg struktur levega nadlaktnega živčnega pleteža, zaporo leve pazdušne arterije zaradi poškodbe žilne stene in odrgnino prsnega koša. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče druge stopnje tožniku odmerilo odškodnino v znesku 14.000 EUR, za strah 5.000 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 500 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v višini 19.000 EUR. Skupno odmerjena odškodnina v znesku 38.500 EUR (ob upoštevanju že plačane odškodnine v valoriziranem znesku 18.310,80 EUR je bila tožniku prisojena v znesku 20.189,20 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 40 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo (2), hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera.

10. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 327/2008, II Ips 556/2008 in II Ips 129/2006, na katere se sklicuje tožnik v reviziji, so neustrezne za primerjavo, saj je v prvem primeru znaten del skupnega zneska odškodnine predstavljala odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je bila hujše stopnje, prav tako je bila skaženost intenzivnejša v drugem primeru, kjer je tožniku ostala tudi nezmožnost kakršnekoli obremenitve levice, v zadnjem primeru pa je bila teža poškodb znatno večja (tožnici je bila roka amputirana).

11. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. II Ips 724/2006.

Op. št. (2): Prim. II Ips 501/2002, II Ips 115/2006 in II Ips 822/2007.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 151/2013
• VSRS sodba II Ips 106/2012
• VSRS sodba II Ips 312/2013