Sodba I Ips 3708/2010-63

Jedro

Sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenkine pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni prekršilo, vložniki pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo, da bi zavrnitev dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 23. 8. 2010 spoznalo obsojeno N. U. za krivo storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov, kar znaša 480,00 EUR, katero je dolžna plačati v roku treh mesecev. V plačilo ji je naložilo stroške kazenskega postopka, oprostilo pa jo je plačila sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 4. 2011 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovancev kot tožilcev.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki pravočasno, dne 20. 9. 2011, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti očitanega ji kaznivega dejanja oziroma da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 30. 11. 2011, meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je pri odločanju o dokaznih predlogih ravnalo skladno z določbo 18. člena ZKP, v obrazložitvi svoje odločitve pa navedlo, na katera dejstva in okoliščine izvedene tekom kazenskega postopka je oprlo svoj zaključek. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenka dne 7. 12. 2011 in njeni zagovorniki dne 2. 12. 2011 seznanjeni ter so se zagovorniki o odgovoru izjavili dne 13. 12. 2011.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po izrecni določbi drugega odstavka istega člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je tako izključeno v zahtevi za varstvo zakonitosti navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

5. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi kršitev 25. člena KZ-1 z navedbami, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o naklepu obsojenke in da obsojenki ni mogoče očitati obstoj naklepa izvršitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v sodbi (drugi odstavek na strani 4), tudi ob oceni zagovora obsojenke presodilo, da je obsojenka dejanje storila z direktnim naklepom, o čemer je navedlo obširne razloge, katerim je ob zavrnitvi pritožbe obsojenkinih zagovornikov pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 4 do 5 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovorniki, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti takšne presoje in zaključka sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o krivdi obsojenke (direktnem naklepu) ne sprejemajo, s tem ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede obsojenki očitanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari uničenja sosedovega grma, sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Navedbam zagovornikov, ki v zahtevi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodba sodišča druge stopnje brez razlogov o odločilnih dejstvih, saj je pritožbeno sodišče pri ocenjevanju pritožbenih razlogov le ponavljalo za obdolženko neugodne dele kazenskega postopka, medtem ko se ni soočilo s pritožbenimi navedbami obdolženke v delu, ko je ta grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje in opozarjala na dokaze, ki so bili zanjo ugodni, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Kljub temu, da so te navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti toliko nedoločne, da jih Vrhovno sodišče niti ni moglo presojati (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008), pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje, ob zavrnitvi pritožbe obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje v svoji sodbi obrazloženo opredelilo tudi do pritožbenih navedb glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje).

7. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe (za zaslišanje delavca po imenu B. pri U. G., poizvedbe pri Elektro Gorenjska glede varovalnega prostora okoli električnega droga, pribavo delovnega naloga občinskega redarstva in postavitev izvedenca, ki bi ocenil vrednost predmetnega grma), v nasprotju z merili, oblikovanimi v ustavnosodni praksi za odločanje o dokaznem predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Te navedbe zagovornikov je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je predlog obrambe za zaslišanje delavca zaposlenega pri U. G., s. p., z imenom B. zavrnilo, ker je na podlagi ocene zagovora obsojenke in izpovedbe priče U. G. (kateremu je obsojenka naročila žaganje tudi okrasnega grma oškodovancev) zaključilo, da je bilo to naročilo obsojenke G. povsem jasno. Poizvedbe pri Elektro Gorenjska o velikosti varovanega prostora je sodišče zavrnilo ob oceni, da ti podatki ne bodo pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja, predlog obrambe za pribavo delovnega naloga občinskega redarstva je sodišče zavrnilo, ker je v zvezi s tem neposredno zaslišalo občinskega redarja (priča J. M.), postavitev izvedenca za ugotovitev vrednosti požaganega grma pa je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je v zvezi z ugotovitvijo vrednosti grma v postopku zaslišalo pričo P. P. (vrtnarja), ki je vrednost ocenil na 60,00 EUR in na izpovedbo katerega obramba ni imela pripomb; ker grma ni več, bi bila ocena vrednosti izvedenca na podlagi fotografij prav tako približna. Sodišče prve stopnje je tako dokazne predloge obrambe zavrnilo kot nepotrebne in skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP razloge za zavrnitev navedlo v obrazložitvi sodbe. Tem razlogom sodišča prve stopnje je v razlogih sodbe, ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb obsojenkinih zagovornikov, pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je presodilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov imelo dovolj podlage za zaključek, da je obsojenka najela U. G., s. p., ki je po njenem naročilu požagal veje njene žive meje in praktično do tal tudi oškodovančev okrasni grm (Philaphus koronarius). S tem je sodišče zadostilo kriterijem ustavnosodne presoje in z zavrnitvijo teh dokaznih predlog obsojenkine pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni prekršilo. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja še, da vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo, da bi zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena pretežno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 56017/2010-82
• Sodba I Ips 12211/2010-821
• Sodba I Ips 42855/2010-59