Sodba I Ips 49212/2010-134

Jedro

Skladno z določili prvega odstavka 17. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 258. člena ZKP, bi moralo sodišče ugotovljene pomanjkljivosti mnenja, bodisi z dodatnim zaslišanjem izvedenca bodisi z imenovanjem drugega izvedenca, odpraviti že samo. S tem pa, ko je brez razumne obrazložitve o materialnopravni relevantnosti in potrebnosti dokaza zavrnilo takšen dokazni predlog obrambe, je ravnalo arbitrarno, zato je treba pritrditi mnenju zagovornika, da je podana kršitev kazenskega postopka, ki je bistvena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, saj vpliva na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita glede dejanja, opisanega pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, glede obsojenega R. Š. pa tudi v izreku o enotni kazni in odločbi o stroških postopka, naloženih v plačilu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku

ter se zadeva v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je R. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo enotno kazen tri mesece zapora. Odločilo je tudi, da je dolžan povrniti del stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je takšno odločitev potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo sodne takse. T. P. je bil z isto sodbo spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanega S. M. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde ter obsojenemu naložilo plačilo dela sodnih stroškov. Upravičenci so se pravici do pritožbe odpovedali, zato sodišče prve stopnje dela sodbe, ki se nanaša na obsojenega T. P., ni obrazložilo (tretji odstavek 368. člena Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega R. Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenega „oprosti obtožbe“, podrejeno pa „da se sodbi razveljavita in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.“

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Sodišče v kazenskem postopku angažira izvedence kot strokovnjake z določenega področja, da s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomagajo razjasniti sporna dejanska vprašanja in tudi njihovo mnenje je sodišče po načelu proste presoje dokazov dolžno kritično presoditi ter ga nato sprejeti ali zavrniti (18. člen ZKP). Po določbi 258. člena ZKP mora sodišče zahtevati mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Mnenje ni pravilno, če podatki v njem nasprotujejo podatkom v izvidu, ali je v nasprotju s pravili stroke, ali če v njem izvedenec podaja razlago pravnih vprašanj. Za pomanjkljivo mnenje pa gre takrat, kadar ni jasno ali popolno, ker ne daje odgovora na vsa pomembna vprašanja, pri čemer ni nujno, da lahko izvedenec glede določenih vprašanj poda mnenje na ravni gotovosti, ampak na stopnji večje ali manjše verjetnosti. Ne glede na to, da ta člen ureja postopek sodišča, ko gre za nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenjih več izvedencev, mora sodišče smiselno po določbi ravnati tudi, če je pomanjkljivo samo mnenje enega izvedenca.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo s strani obrambe predlaganega dokaza z drugim izvedencem medicinske stroke, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Ne strinja se namreč z razlogi sodišč prve in druge stopnje, da izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna, ko pa je vendar že na glavni obravnavi (zapisnik na list. št. 209) izpostavil, da je zaključek izvedenca dr. G. V., da je kljub temu da so bili udarci s pestjo šibki, obstajala nevarnost, da bi se telo oškodovancev huje poškodovalo, nelogičen ter zato predlagal imenovanje novega izvedenca.

7. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznega predloga pojasnilo na 6. in 7. strani sodbe ter pri tem poudarilo, da pritegnitev novega izvedenca ni potrebna, ker se sodišču po neposrednem zaslišanju izvedenca ni porajal dvom v njegovo strokovnost in v izdelana izvedeniška mnenja. Sodišče druge stopnje je te razloge kot razumne in utemeljene sprejelo ter dodatno pojasnilo, da je dr. V. opisal poškodbe, ki jih je zadobil oškodovanec, mehanizem nastanka poškodb, posledice na zdravju oškodovanca in odgovoril na vsa vprašanja sodišča in strank, zato je prvostopno sodišče mnenje utemeljeno sprejelo, saj da je izdelano skladno s pravili znanosti in stroke, v mnenju pa tudi ni zaznati vrzeli (5. točka sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je udarca, ki ju je obsojeni zadal oškodovancu I. Š., pravno opredelilo kot način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje ali zdravje hudo okvari, pri čemer se je oprlo na mnenje izvedenca dr. G. V. Ta je v svojem mnenju pojasnil, da vseh udarcev s pestjo v obraz le ni moč enačiti ter da sama teža in narava poškodb, ki so bile v tem primeru res blažjega značaja, tej odločitvi ne botrujeta in da je za takšno oceno potrebno pojasniti nevarnost biomehanske poškodbe, ki pa je odvisna od številnih dejavnikov, konkretnih in trenutnih dejstev. Vrhovno sodišče pritrjuje očitku zagovornika, da je mnenje izvedenca v zvezi s tem vprašanjem pomanjkljivo, saj je izostalo pojasnilo, pod katerimi pogoji oziroma skladno s katerimi dejavniki, na katere se sicer sklicuje, lahko udarec s pestjo v obraz pomeni takšen način, kljub dejstvu, da sta bila zadana udarca, po ugotovitvah izvedenca, šibkejše narave in nastale posledice, glede na to, da je oškodovanec utrpel zgolj udarnini čela in lica, blažjega značaja. Izvedenec bi moral ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, predvsem ugotovljenega položaja oškodovanca in obsojenca v prostoru, pojasniti, zakaj sta prav konkretna udarca s pestjo v obraz, ki sicer nista bila kvalificirane narave (zapisnik, list. št. 202), predstavljala takšno nevarnost za telo oziroma zdravje ter nenazadnje, kakšno (hujšo) poškodbo telesa oziroma (hujšo) okvaro zdravja bi v ugotovljenih okoliščinah lahko utrpel oškodovanec (npr. ali je dejstvo, da je oškodovanec, ko ga je obsojeni udaril, sedel na zadnjem sedežu avtomobila, imelo vpliv na silo, ki jo je lahko ob udarcu razvil obsojeni in na nastale posledice). To pa je, kot pravilno navaja zagovornik, ključnega pomena za pravno presojo sodišča, ali je mogoče udarec s pestjo v obraz v ugotovljenih okoliščinah opredeliti kot način, s katerim bi se lahko telo hudo poškodovalo ali zdravje hudo okvarilo.

9. Skladno z določili prvega odstavka 17. člena ZKP in 258. člena ZKP, bi moralo sodišče ugotovljene pomanjkljivosti mnenja, bodisi z dodatnim zaslišanjem dr. V. bodisi z imenovanjem drugega izvedenca, odpraviti že samo. S tem pa, ko je brez razumne obrazložitve o materialnopravno relevantnosti in potrebnosti dokaza zavrnilo takšen dokazni predlog obrambe, je ravnalo arbitrarno, zato je potrebno pritrditi mnenju zagovornika, da je podana kršitev kazenskega postopka, ki je bistvena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, saj, glede na zgoraj pojasnjeno, vpliva na zakonitost sodbe.

10. V skladu z določilom drugega odstavka 424. člena ZKP mora Vrhovno sodišče v primeru, da v postopku odločanja o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je bila izdana odločba v obsojenčevo korist, tudi v korist kakšnega drugega soobsojenca, glede katerega zahteva ni bila vložena, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so enaki razlogi kot za obsojenega R. Š. podani tudi za T. P., saj sta nižji sodišči udarec s pestjo v obraz, ki ga je P. zadal S. M. ter mu povzročil udarnino na levem licu, udarnino na levi strani brade ter odlom krone zoba ter udarca, ki ju je namenil U. K. ter s katerima mu je povzročil udarnino v področju desne očesne votline in udarnino desnih senc, prav tako opredelili kot način s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Razen tega, da je oškodovani M. v trenutku, ko ga je P. udaril, stal in ob udarcu padel po tleh, zaradi česar so bile tudi nastale poškodbe hujšega značaja (četrta stran sodbe sodišča prve stopnje), iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo še kakšno okoliščino, na podlagi katere bi se zgornja položaja razlikovala od položaja, v katerem sta se znašla obsojeni R. Š. in oškodovani Š. in tako utemeljevala sklep, da so udarci P. pa predstavljali takšno nevarnost. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na obsojenega T. P.

11. Vlagatelj še v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti navaja, da je bila v postopku pred sodišči prve in druge stopnje kršena pravica do obrambe in pravica do nepristranskega sodnika, ker sta sodišči dokazno oceno oprli na izpoved pristranske in celo posredne priče, matere oškodovanca, ne pa na izpovedi prijateljev obsojenega, ki so dogodek celo neposredno zaznali. Protislovja pa niti nista ustrezno obrazložili. Kljub navedbam, da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se to izkaže kot način izražanja dvomov v dejanske zaključke in dokazno oceno sodišč, saj sta sodišči navedli prepričljive razloge, zakaj sta sledili izpovedi priče M. Š. in oškodovanca, ne pa tudi izpovedim prijateljev obsojenega (sodišče prve stopnje je svoje stališče do izpostavljenega obrazložilo na šesti strani sodbe, pritožbeno sodišče pa strinjanje v 10. točki svoje sodbe). Z izpodbijanjem verodostojnosti prič in ponujanjem drugačne ocene poteka dogodkov vlagatelj tako izpodbija pred nižjimi sodišči ugotovljeno dejansko stanje, kar pa skladno z določilom drugega odstavka 420. člena ZKP, ni dovoljeno.

C.

12. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju z dodatnim zaslišanjem izvedenca dr. G. V. razjasni, zakaj sta udarca s pestjo v obraz, ki ju je obsojeni R. Š. zadal oškodovancu Š., medtem ko je slednji sedel na zadnjem sedežu avtomobila, pomenila nevarnost za hujšo poškodbo telesa oziroma okvaro zdravja oškodovanca, tudi v primerjavi z okoliščinami napada drugoobsojenega T. P. na oškodovanega M. in K. (npr. v kateri predel obraza oziroma telesa bi moral obsojeni, s sicer šibkim udarcem, zadeti oškodovanca, da bi to lahko povzročilo hujšo poškodbo telesa oziroma hujšo okvaro zdravja). Če ugotovljenih pomanjkljivosti tako ne bo moč odpraviti, bo sodišče, skladno z določilom 258. člena ZKP, moralo imenovati drugega izvedenca medicinske stroke.

13. Glede na to, da je Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu kot izhaja iz izreka sodbe in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje sojenje že iz zgoraj navedenih razlogov, se do nadaljnjih očitkov zahteve, v zvezi z dejanjem opisanim pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, v zahtevi za varstvo zakonitost, ni opredeljevalo.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 36465/2011-80
• Sodba I Ips 89964/2010-130
• Sodba I Ips 51421/2010-90