<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 3865/2010-263

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:I.IPS.3865.2010.263
Evidenčna številka:VS2005940
Datum odločbe:08.12.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSL III Kp 3865/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - predkazenski postopek - pregled vozila - preiskava vozila - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku

Jedro

Po določbi drugega odstavka 148. člena ZKP sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Pregled vozila obsega pregled vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni R. G. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje R. G. ter soobsojena J. R. in A. S. spoznalo za krive kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katerega je obsojenemu R. G. izreklo kazen pet let zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas, prebit v hišnem priporu od 26. 5. 2009 od 06.05 ure dalje, odločilo, da so vsi trije obsojenci dolžni solidarno plačati Z. T. d. d., premoženjskopravni zahtevek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od določenih zneskov v 15 dnevnem roku od pravnomočnosti sodbe ter na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je pritožbi soobsojenega A. S. delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je njemu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1, za katero mu je določilo kazen tri leta zapora, mu preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 14/2005 z dne 29. 5. 2009, ki je postala pravnomočna 25. 8. 2009 in mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora, v preostalem delu pa je pritožbo tega obsojenca ter pritožbe zagovornika R. G., zagovornika S. R. ter okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenima J. R. in R. G. pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje vlaga zagovornik obsojenega R. G. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (ker pravnomočna sodba temelji na nedovoljenih dokazih), ter po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnika, razlogi sodbe pa so tudi nerazumljivi) ter zaradi napačne uporabe materialnega prava glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku po 5. točki 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde oziroma podrejeno, zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo ali drugo stopnjo sodišča pred spremenjeni senat, glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku pa predlaga, da se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se oškodovanca z zahtevkom napoti na pravdo.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Trditev, da so izjave policistov, ki so opravili pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP neverodostojne, vsebinsko pomeni očitek sodišču, da je dejansko stanje o tej okoliščini zmotno ugotovljeno. Ker policija v trenutku, ko je zaustavila S. vozilo, ni imela razlogov, da ga obravnava kot osumljenca, stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da je pregled prevoznega sredstva zakonit, ni v nasprotju z veljavno zakonodajo niti z uveljavljeno sodno prakso. Navedbe glede napačne obrazložitve drugostopenjske sodbe v zvezi z alibijem obsojenega G. vsebinsko pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer razlogi v drugostopenjski sodbi niso v nasprotju s podatki v spisu. Sodišči sta do najdenih DNA sledov na različnih oblačilih, ki so bila najdena v prevoznem sredstvu zavzeli stališči, ki nista v nasprotju z izvedenimi dokazi. Neutemeljene so tudi navedbe glede premoženjskopravnega zahtevka, saj je bil le-ta prisojen Z. T. d. d., ki je kot oškodovanka premoženjskopravni zahtevek uveljavljala.

4. Zagovornik obsojenega R. G. je v izjavi, podani v zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke, izrazil svoje nestrinjanje z njenimi navedbami.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Po trditvah obrambe so okoliščine ob zaustavitvi kombi vozila nudile podlago za sklep, da je voznik S. pri kaznivem dejanju ropa sodeloval ter bi ga bilo treba obravnavati kot osumljenca in v skladu z določbami 214. člena ZKP opraviti preiskavo vozila, ne pa pregled v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP.

8. Po določbi drugega odstavka 148. člena ZKP sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Med takšnim policijskim pregledom vozila in njegovo preiskavo po določbah ZKP, ki veljajo za hišno in osebno preiskavo, je razlika predvsem v stopnji oziroma intenziteti pregleda oziroma preiskave vozila. Po ustaljeni sodni praksi (sodba I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006, I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009) obsega pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP, ki ga sme opraviti policija v okviru svojih pooblastil, pregled (s čutili vida, sluha in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. rezanje). Le v slednjih primerih gre za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon. Podatki iz spisa (vključno z ugotovitvami pravnomočne sodbe) ne dajejo podlage za oceno, da so policisti oziroma kriminalisti s pregledom kombi vozila in stvari v njem, opravili preiskovalno opravilo iz šestega odstavka 215. člena ZKP oziroma ravnali v nasprotju s pogoji, ki jih ZKP predpisuje za takšno procesno dejanje. Zgolj trditev, da že trajanje pregleda vozila kaže na to, da naj bi šlo za preiskavo, za katero bi morali biti izpolnjeni zakonski pogoji, zatrjevane nezakonitosti dejanja ne utemelji, s tem pa tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Pri dejanjih iz drugega odstavka 148. člena ZKP gre za dejanja odkrivanja v predkazenskem postopku, za začetek katerega se zahteva nižja stopnja suma in sicer zadostujejo že razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Razlogi za sum pa so indici, ki vzbujajo sum, za razliko od utemeljenosti suma, ki predpostavlja dejstva, ki tak sum v logičnem in izkustvenem pogledu opravičujejo. Sodišči sta v sodbah navedli razloge za svoje stališče, da v trenutku zaustavitve kombi vozila niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da bi policisti oziroma kriminalisti voznika S. obravnavali kot osumljenca, saj niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je sodeloval v kakršnikoli obliki udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja. Dokazna ocena obeh sodišč temelji na izpovedbah policistov in kriminalistov, ki jih sodišči ocenjujeta kot prepričljive ter skladne z ostalimi podatki v spisu. Razlogom sodišč, da policija voznika S. utemeljeno ni obravnavala kot osumljenca, ampak le kot voznika vozila, v katerem bi lahko našli sledi kaznivega dejanja ropa trgovine ni kaj dodati. Zato gola trditev obrambe, da so izjave policistov in kriminalistov, ki so vozilo zaustavili in opravili ogled, neverodostojne, ne more v presojo sodišč vnesi nikakršnega dvoma.

10. Iz vsebinskih navedb zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevano protispisnostjo izhaja, da obramba ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila obrazložitev drugostopenjske sodbe v zvezi z alibijem obsojenega R. G. napačna, pač pa izraža nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, ki sta ga v zvezi z zatrjevanim alibijem obsojenca zavzeli obe sodišči in podaja svojo oceno dokazov. To pa pomeni uveljavljanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik namreč drugače kot sodišči ocenjuje, da je obsojenec dokazal, da je bil kritičnega dne nekje drugje oziroma, da ni mogoče, da bi s kraja zaustavitve vozila v tako kratkem času prišel do lokala, v katerem se je sestal z M. D. Enake navedbe je v okviru zatrjevane protispisnosti presojalo že pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo ter je tudi samo zaključilo, da pravilne ugotovitve glede srečanja obsojenca z M. D. in kidanja snega na šolskem dvorišču v K. ne dajejo obsojencu prav nobenega alibija za čas ob 10.10 uri, ko je prišlo do ropa ter da je imel obsojenec dovolj časa, da je opravil telefonski klic z M. D. ter se dal fotografirati na šolskem igrišču. Razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo oceno, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče oceniti za nevsebinske niti ne za protispisne.

11. Z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. V obravnavanem primeru ni dvoma, da so si obsojenci z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili za 210.772,13 EUR protipravne premoženjske koristi, ki jo po zakonu ne smejo obdržati. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je zahtevku upravičenega oškodovanca Z. T. d. d., ugodilo in obsojencem naložilo solidarno restitucijo škode skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je enak pritožbeni ugovor, kot ga obramba uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, torej da je z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku prvostopenjsko sodišče prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, zavrnilo ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tako, da je možno odločbo v vseh ozirih preizkusiti.

12. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

13. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 148, 148/2, 215, 371, 371/1-8, 371/1-11, 372.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0NDIz