Sodba VIII Ips 181/2011

Jedro

Pri presoji utemeljenega poslovnega razloga je sodišče že večkrat sprejelo stališče, da pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno tudi formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo takega delovnega mesta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ni obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 8. 6. 2010, s sočasno ponudbo pogodbe za drugo ustrezno zaposlitev, ki jo je tožnik sicer sprejel. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku zagotovi pravice iz njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2009 in mu povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog, ker je kot pripravo na izvajanje Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) tožena stranka v centralnih službah združila službo za zaposlovanje, ki jo je kot vodja službe I vodil tožnik, in službo za poklicno orientacijo in je bila za vodjo tako združene službe imenovana druga delavka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na konkretne in za odločitev pomembne pritožbene navedbe, temveč se je glede njih le sklicevala na stališča, zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče je nezakonito izdalo izpodbijano sodbo na podlagi ZUTD, ki v času sporne odpovedi še sploh ni pričel veljati. Poleg tega sodišče ni upoštevalo določb Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki vsaj v prvem delu velja tudi za toženo stranko. V nasprotju z določbami tega zakona je sodišče kot utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevalo samovoljne organizacijske spremembe, ki niso bile izvedene na podlagi določb oziroma ustrezne spremembe formalnih aktov zavoda. Zahteva tudi, da se sodišče jasno opredeli do pravic, ki jih ima delavec za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga in podpisa nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu za drugo ustrezno delo, v katerega je bil v bistvu eksistenčno prisiljen.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, če se je v smislu odgovora na pritožbene navedbe sklicevalo na zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je tožnik v pritožbi napadal. Tak pristop pomeni, da je sodišče druge stopnje v celoti sprejemalo zaključke sodišča prve stopnje in grajo teh zaključkov v pritožbi zavrača. Poleg tega pa se je do bistvenega vprašanja za odločitev tudi sodišče druge stopnje samo opredelilo, ko je štelo združevanje služb pri toženi stranki za poslovno odločitev delodajalca, s tem, da tožena stranka formalno organizacijo lahko uskladi v roku šestih mesecev po uveljavitvi ZUTD. Ob zavrnitvi tožnikovega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma neobstoja utemeljenega odpovednega razloga pa je bilo razlogovanje sodišča o pravicah tožnika za primer drugačne odločitve o obstoju utemeljenega odpovednega razloga za odločitev o zahtevku pravno nepomembno.

7. Sodišče pravilno ugotavlja, da veljajo določbe prvega dela ZJU tudi za toženo stranko, ki je organizirana kot javni zavod in s tem oseba javnega prava (druga alineja drugega odstavka 1. člena ZJU v zvezi z 61. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – v nadaljevanju ZZZPB, ki je veljal v času sporne odpovedi). ZZZPB posebnih določb o sistemizaciji delovnih mest ni vseboval. Zato so tudi za toženo stranko veljale določbe 21. člena ZJU, da mora imeti vsak državni organ, uprava lokalne skupnosti in oseba javnega prava akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog.

8. Tožena stranka je imela sprejet veljavni Pravilnik o notranji organizaciji (priloga B11 spisa), ki je v okviru centralne službe določal službo za zaposlovanje in službo za poklicno orientacijo. V 70. členu statuta tožene stranke (Ur. l. RS, št. 34/2008) je bilo določeno, da tožena stranka s splošnimi akti med drugim ureja tudi notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest, s tem, da te akte sprejema generalni direktor.

9. Sodišče ni štelo, da je bila organizacijska sprememba, v okviru katere je bil za vodenje dotlej samostojnih služb za zaposlovanje in za poklicno orientacijo predviden le en skupni vodja, izvedena v smislu formalne spremembe obstoječega pravilnika o notranji organizaciji, temveč je ugotovilo, da je šlo za poslovno odločitev v.d. direktorice. Svojo odločitev je utemeljeno gradilo na tem, da je tudi taka poslovna odločitev lahko podlaga za nastanek poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pri tem ni šlo za neposredno uporabo ZUTD še preden je ta začel veljati, temveč se je tožena stranka ob utemeljevanju take spremembe na predvidene rešitve v navedenem zakonu le sklicevala, sodišče pa je štelo, da bo tožena stranka lahko formalno uskladila interne akte oziroma v njih formalno opredelila prilagojeno organizacijo dela tudi še v prehodnem obdobju po uveljavitvi ZUTD.

10. Pri presoji utemeljenega poslovnega razloga je sodišče že večkrat sprejelo stališče, da pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno tudi formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo takega delovnega mesta. Glede na to tudi v tem primeru sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je zaradi prenehanja potreb po tožnikovem delu vodje službe za zaposlovanje zaradi skupnega vodenja navedene službe in službe za poklicno orientacijo potreba po delu pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi prenehala, oziroma, da je bil s tem podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

11. Že zato, ker tožnik s svojim zahtevkom za ugotovitev, da ni obstajal utemeljen poslovni razlog za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uspel, je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi njegov zahtevek za priznanje pravic na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

12. Ker revizijski razlogi niso podani je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 246/2010
• Sodba VIII Ips 160/2011
• Sodba VIII Ips 82/2007