Sodba XI Ips 59808/2011-70

Jedro

Sodišče je vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, dolžno pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 605/2011 z dne 10. 12. 2011 zoper obdolženega B. D. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom I Ks 59808/2011 z dne 15. 12. 2011 zavrnil kot neutemeljeno ter pripor zoper obdolženca podaljšal tudi po vloženi obtožbi.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi kršitve drugega odstavka 192. člena ZKP. Navaja, da je namen, ki ga sodišče zasleduje z odreditvijo pripora, mogoče doseči že z odreditvijo hišnega pripora. Obdolženemu do sedaj še ni bil odrejen hišni pripor, zato ne obstaja noben prepričljiv dokaz o tem, da bi obdolženi hišni pripor kršil. Po mnenju vlagatelja bi sodišče moralo navesti konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno, saj je sodišče v zadostni meri obrazložilo, zakaj iteracijske nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Po določilu prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi(1) ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

6. Vrhovno sodišče ne more pritrditi vlagatelju zahteve, da v obravnavanem primeru sodišče navedene presoje ni opravilo oziroma ni navedlo konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da varnosti ljudi, ki je zaradi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena, ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je sodišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo tako na težo kaznivega dejanja (obdolženec naj bi v krajšem časovnem obdobju izvršil več vlomnih tatvin na škodo različnih oškodovancev), kot tudi na dejstvo, da je bila pred izvršitvijo obravnavanih kaznivih dejanj zoper obdolženca že vložena obtožnica zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ter da je obdolženec brezposeln in prejema le socialno pomoč. Slednje po oceni sodišča kaže, da je obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival dodatna sredstva za preživljanje, predvsem za nakup prepovedane droge oziroma poravnavo dolgov, ki naj bi mu z nakupom droge nastali. Glede na navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, pač pa so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, je sodišče razumno ocenilo, da varnosti ljudi in njihovega premoženja ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Sodišče je pojasnilo, da spričo vztrajnosti, ki jo je obdolženec pokazal pri izvrševanju kaznivih dejanj, ni mogoče pričakovati, da bo upošteval navodila za izvrševanje hišnega pripora, tako presojo pa je v celoti sprejelo tudi pritožbeno sodišče.

7. Navedenih zaključkov sodišča ne morejo omajati navedbe zahteve, da zoper obdolženca še nikoli ni bil odrejen hišni pripor ter da ne obstaja noben prepričljiv dokaz, da bi obdolženi hišni pripor kršil. Odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni vselej pogojena s predhodno odreditvijo hišnega pripora, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal. Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil.(2) V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi zgoraj navedenih okoliščin utemeljeno sklepalo, da takšnega ravnanja od obdolženca ni mogoče pričakovati, zato se pripor izkaže kot edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

----

Op. št. (1): Po stališču, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, vsebina pojma „varnost ljudi“ lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi posega v najpomembnejše ustavno varovane dobrine.

Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004.

Datum zadnje spremembe:

29.06.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 75/99
• Sodba XI Ips 31981/2012-47
• Sodba XI Ips 1043/2014-223