Sodba II Ips 1176/2008

Jedro

ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok, mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR).

Ker v konkretni zadevi med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženec kršil avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbah OZ (prej ZOR) o neupravičeni obogatitvi (konkretneje v določbi 198. člena OZ oziroma prej 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu 0001 Ig 2006/00289 z dne 24. 4. 2006 v celoti v veljavi in mora tožena stranka tožeči stranki poleg glavnice v višini 524,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki so podrobneje opredeljene v točki 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, povrniti še 433,15 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od:

- 22,71 EUR od 18. 10. 2001 do plačila,

- 22,71 EUR od 21. 11. 2001 do plačila,

- 22,71 EUR od 19. 12. 2001 do plačila,

- 22,71 EUR od 16. 1. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 20. 2. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 20. 3. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 18. 4. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 22. 5. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 20. 6. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 18. 7. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 18. 8. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 18. 9. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 17. 10. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 20. 11. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 18. 12. 2002 do plačila,

- 22,82 EUR od 16. 1. 2003 do plačila,

- 22,82 EUR od 19. 2. 2003 do plačila,

- 22,82 EUR od 19. 3. 2003 do plačila,

22,83 EUR od 17. 4. 2003 do plačila.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 809,81 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu 0001 Ig 2006/00289 z dne 24. 4. 2006 v delu, ki se je nanašal na plačilo glavnice v znesku 524,84 EUR s pripadki, obdržalo v veljavi (točka 1. izreka sodbe prvostopenjskega sodišča), v preostalem delu pa razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka sodbe prvostopenjskega sodišča). Ugotovilo je, da je tožnik tožencu mesečno izdajal račune za javno priobčitev malih glasbenih pravic, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe o uporabi avtorskih del iz tožnikovega repertoarja in da je tožnik račune, ki jih toženec ni plačeval, izdajal skladno s Tarifo za javno priobčitev glasbenih del, ki je del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98 in nasl.; v nadaljevanju Pravilnik). Nato je presodilo, da so tiste tožnikove terjatve, ki so po izdanih računih zapadle v obdobju manj kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo z dne 21. 4. 2006, utemeljene, tiste, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo predloga, pa zastarane. Čeprav vračilo temelji na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, gre za občasne terjatve, za katere po prvem odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma prej prvem odstavku 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) velja triletni zastaralni rok.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je odločitev nižjih sodišč o zastaranju dela tožbenega zahtevka napačna. V tem delu velja splošni (petletni) zastaralni rok, saj je temelj tožbenega zahtevka v določbi 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR). Toženka je dela iz tožnikovega repertoarja uporabljala brez pravne podlage in mora povrniti korist od uporabe. Tožnik ni gospodarska pravna oseba. Razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati po 349. členu OZ (prej 374. členu ZOR).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče se do trditev, s katerimi revident nasprotuje uporabi 349. člena OZ (prej 374. člena ZOR), ni posebej opredelilo, saj presegajo okvir revizijskega preizkusa (371. člen ZPP). Nižji sodišči namreč presoje nista opravili na podlagi pravila o zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb in nista zaključili, da je tožnik gospodarska pravna oseba.

7. Pritrditi pa je mogoče revizijskemu očitku, da bi morali nižji sodišči uporabiti splošni (petletni) zastaralni rok, saj je temelj tožbenega zahtevka v določbi 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR), oziroma da sta zmotno uporabili prvi odstavek 347. člena OZ (prej prvi odstavek 372. člena ZOR). Ta določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Zaključek nižjih sodišč o občasni dospelosti terjatev, ki je lahko dogovorjena ob sklenitvi pravnega posla ali določena na podlagi zakona,(1) pri čemer velja posebej opozoriti, da Pravilnik ni zakonski akt(2) in da mesečno izdajanje računov ne pomeni obstoja dogovora med strankama, je, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, napačen.

8. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP).(3) Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok,(4) mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR).(5)

9. Ker pa v konkretni zadevi med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženec kršil avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago,(6) mogoče najti v določbah OZ (prej ZOR) o neupravičeni obogatitvi (konkretneje v določbi 198. člena OZ oziroma prej 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist). Tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja prav tak zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni zastaralni rok, medtem ko je njegovo sklicevanje na Pravilnik ni mogoče upoštevati le kot izkazovanje višine koristi toženca.(7)

10. Nižji sodišči sta torej po obrazloženem zmotno uporabili materialno pravo. Ker pa zaradi tega dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno in so podani pogoji za spremembo odločitve, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Na tem mestu velja še pojasniti, da so prisojeni zneski po prvih štirih računih nekoliko manjši od preostalih, saj je v vmesnem času prišlo do dviga stopnje DDV z 8 % na 8,5 %,(8) in da je razlika med skupnim zneskom glavnice in seštevkom zneskov po posameznih vtoževanih računih v višini enega centa, ki je nastala pri konverziji SIT v EUR, upoštevana pri znesku, ki je prisojen po zadnjem računu.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. S to odločbo so tako po 155. členu ZPP (upoštevaje le stroške, ki so bili potrebni za pravdo, odmerjene skladno z veljavnimi Odvetniškimi tarifami) tožniku priznani stroški prvostopenjskega (50 točk za posvet s stranko, 200 točk za prvo pripravljalno vlogo, 200 točk za pristop na narok, 2 x 40 točk za odsotnost iz pisarne, 17 EUR kilometrine, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in v izvršilnem postopku pravilno odmerjeni stroški izvršbe v višini 132,03 EUR (prej 31.640,00 SIT), ki so postali del pravdnih stroškov), pritožbenega (50 točk za posvet s stranko, 250 točk za pritožbo, 2 % materialni stroški in 20 % DDV) in revizijskega postopka (50 točk za posvet s stranko, 300 točk za revizijo, 2% materialni stroški in 20 % DDV), ki so naloženi v plačilo tožencu (prvi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 347. členu Obligacijskega zakonika, str. 464.

Op. št. (2): Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U 1/86 z dne 9. 6. 1986 (Sudska praksa 8, leto 1986, str. 26) že sprejelo stališče, da (na področju intelektualne lastnine) s podzakonskim aktom ni mogoče določiti drugačnega zastaralnega roka.

Op. št. (3): Glej tudi Trampuž v Oman et al., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, komentar k omenjenim členom ZASP.

Op. št. (4): Ibidem, komentar k 58. in 59. členu ZASP, str. 173.

Op. št. (5): Primerjalnopravno je podobno stališče sprejelo Vrhovno sodišče Republike Hrvaške v odločbi II Rev-85/85 z dne 7. 11. 1985 (Pregled VSH 19, leto 1981, str. 220).

Op. št. (6): 168. in 170. člen ZASP predvidevata tudi možnost odškodninskih zahtevkov in zahtevkov za plačilo civilne kazni, vendar tožnik ni zatrjeval ustreznih predpostavk.

Op. št. (7): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.

Op. št. (8): Glej Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2002 in 2003 (Uradni list RS, št. 103/2001).

Datum zadnje spremembe:

31.05.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 124/2011
• Sklep II Ips 876/2008
• UPRS Sodba I U 857/2017-14