Sklep in sodba III Ips 109/2011

Jedro

Če je sporna pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje prisilnim predpisom, lahko namreč sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala drugi strank; ni pa to nujno, predvsem če temu, tako kot v obravnavanem sporu, nasprotujejo konkretne okoliščine (nepoštenost obeh pogodbenih strank). Morebitna uporaba drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR bi namreč v tem sporu (zaradi neodstranitve škodljivih posledic pogodbe, ki je po svoji vsebini oziroma namenu nasprotovala prisilnim predpisom) zgrešila svoj cilj: posledica njune uporabe bi bila gola ugotovitev, da je bila sporna pogodba nična, medtem ko bi njeni učinki v celoti ostali v veljavi. Tako bi ravno v primeru »kvalificirane« ničnosti (iz drugega odstavka 104. člena ZOR) obojestransko nepošteni pogodbeni stranki lahko dosegli prepovedani cilj.

Izrek

Reviziji se ugodi glede tožbenega zahtevka na plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine (iz 2.a točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), na plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti (iz 2.b točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), na plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (iz 2.c točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in na vračilo dvanajstih bianco menic s podpisano menično izjavo (iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede pobotnega ugovora (4. in 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka v tem delu razveljavi ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, pred drugim senatom.

Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka se pridrži za (novo) končno sodbo.

Revizija se zavrne glede tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodb (iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke na plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine (iz 2.a točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), na plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti (iz 2.b točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), na plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (iz 2.c točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in na vračilo dvanajstih bianco menic s podpisano menično izjavo (iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Stranki spora sta 3. 12. 2001 sklenili Pogodbo o prodaji delnic, na podlagi katere je tožeča stranka kupila, tožena stranka pa prodala 99.859 (navadnih, imenskih) delnic tožeče stranke (to je 89,7 % vseh delnic tožeče stranke). Tožeča stranka je delnice (ki so s prenosom na družbo postale njene lastne delnice) kupila za 1.474,018.699,00 SIT (po ceni 14.761,00 SIT za delnico). Tožena stranka je na tožečo stranko preknjižila le 79.859 delnic, medtem ko je nalog za preknjižbo preostalih 20.000 delnic deponiran pri notarju ...

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007 (v nadaljevanju razveljavitvenim sklepom revizijskega sodišča) ugodilni sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ugotovilo ničnost Pogodbe o prodaji delnic ter Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev, obeh z dne 3. 12. 2001 (1. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova kupnine plača devetindvajset različnih zneskov (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti petnajst različnih zneskov (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti devet različnih zneskov (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne dvanajst bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka). Dodatno pa je ugotovilo, da ne obstaja v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke (4. točka izreka) niti njena v podredni pobot ugovarjana terjatev (5. točka izreka).

4. Sodišče prve stopnje je bilo v ponovljenem postopku sicer dolžno obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo revizijsko sodišče (prvi odstavek 362. člena ZPP v povezavi s 383. členom ZPP), vendar pa (tako kot sodišče druge stopnje) ni bilo vezavo na materialnopravno naziranje revizijskega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Zato je lahko »odstopilo od materialno pravne razlage Vrhovnega sodišča v tej zadevi«, ko je zavzelo stališče, kateremu je pritrdilo pritožbeno sodišče: (a) da je pri zahtevkih po 230. členu ZGD šlo za posebne korporacijskopravne zahtevke, pri uveljavljanju katerih, zaradi njihove samostojne in od splošnih pravnih pravil neodvisne narave, ni bila pomembna (ne)poštenost strank; ter (b) da takšen zahtevek, zaradi svoje pravne narave, ni mogel biti predmet pobotanja z drugimi morebitnimi obligacijskopravnimi zahtevki delničarjev do družbe.

5. Sodišče druge stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

6. Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene postopkovne kršitve pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo vseh tožbenih zahtevkov (potem ko bi se od zneska tožbenega zahtevka tožeče stranke odštela kupnina, ki bi jo tožeča stranka (lahko) pridobila s prodajo delnic v letu po sklenitvi pogodbe). Pri tem je priglasila stroške revizije.

7. Sodba sodišča druge stopnje je bila toženi stranki (po odvetnikih) vročena 5. 7. 2011, kar ob upoštevanju mirovanja teka procesnih rokov v času sodnih počitnic pomeni, da je rok tridesetih dni za vložitev revizije potekel 5. 9. 2011. Zato je revizijsko sodišče poleg revizije (z dne 15. 7. 2011) upoštevalo tudi njeno dopolnitev (z dne 3. 8. 2011), v kateri je tožena stranka prvenstveno predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov v celoti, podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom, ne pa tudi replike (z dne 10. 11. 2011) na odgovora (tožeče stranke in tretje stranske intervenientke na njeni strani) na revizijo.

8. Tožena stranka se je v dopolnitvi revizije sklicevala na že predloženo pisno strokovno mnenje prof. dr. Josepha Strausa z Max-Planckovega Inštituta za intelektualno lastnino, konkurenčno in davčno pravo v Münchnu (Nemčija); dodatno pa na pisno pravno mnenje prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa s Pravne fakultete Univerze v Augsburgu (Nemčija), ki ji ga je priložila. Te navedbe je revizijsko sodišče v navedenem obsegu obravnavalo kot strokovne navedbe tožene stranke. Zaradi poteka roka (za revizijo) pa ni upoštevalo dopolnitve pravnega mnenja prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa, na katero se je sklicevala v repliki na odgovora na revizijo, kateri jo je priložila (glej prejšnjo točko obrazložitve te odločbe).

9. Revizija je bila vročena tožeči stranki in intervenientkam na njeni strani. Tožeča stranka in tretja stranska intervenientka sta nanjo odgovorili. Kot neutemeljene sta prerekali navedbe tožene stranke in predlagali zavrnitev vložene revizije. Pri tem sta priglasili stroške revizijskega odgovora.

10. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Procesno pravo, ki ga je treba uporabiti.

11. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008, so vplivale na odločanje o reviziji, saj je bila nova sodba sodišča prve stopnje izdana po tem datumu (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), in sicer 9. 6. 2010. Zato je revizijsko sodišče uporabilo določbe noveliranega Zakona o pravdnem postopku (pred tem in v nadaljevanju ZPP).

Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti.

12. Izpodbijani pogodbi sta bili sklenjeni 3. 12. 2001, kar je po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 45/2001; v nadaljevanju ZGD-F), ki je začel veljati petnajsti dan po objavi (7. 6. 2001), to je 22. 6. 2001, ter po popravku ZGD-F (Uradni list RS, št. 59/2001 z dne 19. 7. 2001). Zato je revizijsko sodišče vsebino medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank presojalo po pravnih pravilih z novelo ZGD-F noveliranega Zakona o gospodarskih družbah (pred tem in v nadaljevanju ZGD).

13. Izpodbijani pogodbi sta bili sklenjeni 3. 12. 2001, kar je pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ), ki je začel veljati 1. 1. 2002 (1.062. člen OZ). Zato je revizijsko sodišče medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank (v skladu s 1.060. členom OZ) presojajo po pravnih pravilih pred tem veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (pred tem in v nadaljevanju ZOR).

Revizija je delno utemeljena.

Bistvene postopkovne kršitve.

14. Revidentka je v zvezi z ugovorom ugasle pravice (zaradi neodsvojitve nedopustno pridobljenih lastnih delnic v roku iz prvega odstavka 243. člena ZGD)(1) očitala sodišču druge stopnje, da o teh njenih pritožbenih navedbah sploh ni zavzelo stališča, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere naj bi izpodbijane sodbe ne bilo mogoče preizkusiti.

15. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se sicer dejansko ni opredelilo do tega pritožbenega ugovora, vendar pa izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni temeljila na pravnem pravilu iz tretjega odstavka 243. člena ZGD. Poleg tega toženkino nosilno pravno naziranje o pravnih posledicah nespoštovanja roka iz tretjega odstavka 243. člena ZGD očitno ni bilo utemeljeno (o čemer glej v nadaljevanju), da bi se sodišče druge stopnje do njega moralo opredeliti.(2)

16. Revidentka je v zvezi z eventualno uveljavljanim pobotnim ugovorom iz naslova neupravičene obogatitve tožeče stranke(3) očitala sodišču druge stopnje, da ni pojasnilo, katera določba ZGD, vključno z novelo ZGD-F, določa, da bi moral delničar svoje morebitne obligacijskopravne zahtevke zoper družbo uveljavljati z nasprotno tožbo, kar naj bi tudi predstavljalo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere naj bi izpodbijane sodbe ne bilo mogoče preizkusiti.

17. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje navedlo razloge za svoje stališče, da bi moral delničar svoje morebitne obligacijskopravne zahtevke zoper družbo uveljavljati z nasprotno tožbo. Tako je navedlo, da korporacijskopravni zahtevek iz 230. člena ZGD zaradi svoje samostojne in od splošnih pravnih pravil neodvisne narave ne more biti predmet pobotanja z drugimi morebitnimi zahtevki delničarjev do družbe, zaradi česar obligacijskopravni pobotni ugovor delničarja ni dopusten. Pravilnost teh razlogov pa je mogoče preizkusiti (glej v nadaljevanju), čeprav sodišče druge stopnje ni navedlo pravnega pravila, na katero je oprlo svoje stališče.

Zmotna uporaba materialnega prava.

18. Revidentka ni oporekala ugotovitvi pritožbenega sodišča, da v tej (očitno pritožbeni) fazi postopka ni več nasprotovala ničnosti pogodb, sklenjenih 3. 12. 2001.(4) Zato se je bilo treba Vrhovnemu sodišču v ponovljenem revizijskem postopku opredeliti le še do narave (in obsega) zahtevka na vrnitev prepovedanih plačil, kar je storilo z razlago besedila takrat veljavnega 230. člena ZGD(5), ki je bilo po njegovi oceni v sebi sklepčna logična enota, na podlagi katere je bila možna vsebinsko pravilna ali vsaj vsebinsko prepričljiva razlaga.

Glede zahtevka tožeče stranke na vrnitev prepovedanih plačil.

Izhodišča:

19. Iz besedila 230. člena ZGD ne izhaja, da za vrnitev prepovedanih plačil niso veljala pravila obligacijskega prava. Zakonodajalec je namreč njihovo uporabo (izrecno) izključil šele z novelo ZGD-1B (Ur. l. RS, št. 68/2008), ko je z novim četrtim odstavkom 233. člena ZGD-1 določil: »(4) Za zahtevek družbe iz tega člena se uporabljajo določbe tega zakona o zagotovitvi in ohranitvi osnovnega kapitala in vezanih rezerv, ne glede na pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja. Delničar ne more biti oproščen vrnitve prepovedanega plačila.«(6) Zato je bilo ob ponovnem odločanju v revizijskem postopku treba v takrat veljavnem zakonskem besedilu poiskati oporo za njegovo razumevanje. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč pri novem četrtem odstavku 233. člena ZGD-1 ni šlo za normo pojasnjevalne narave, saj zakonodajalec z njo ni razložil pravnih določb, temveč je vsebinsko dopolnil zakon. Z njo je namreč določil vsebino, ki je (ZGD niti) ZGD-1 ob svoji uveljavitvi ni imel. Zakonu je dal vsebino, ki iz razlaganih določb (ob uporabi uveljavljenih metod razlage zakonskega besedila) ni izhajala. Tako je bilo treba s sredstvi razlage iz pravnega besedila naknadno utemeljiti, kar se je v besedilu že nahajalo. Ni šlo namreč za pravno praznino, ki bi jo bilo (v okviru sodne presoje) treba kot takšno vsebinsko zapolniti.

20. Glede na časovno sosledje dogodkov pri noveliranju ZGD-1 Vrhovno sodišče (za razliko od sodišča druge stopnje) ni kot odločilnega upoštevalo stališča slovenske teorije korporacijskega prava (konkretno dr. Marijana Kocbeka)(7) niti spremembe zakonodaje glede vrnitve prepovedanih plačil (glej novelo ZGD-1B). Šele z novelo ZGD-1B(8) (Ur. l. RS, št. 68/2008, ki je začela veljati petnajsti dan po objavi (8. 7. 2008), to je 23. 7. 2008) je bilo namreč (le dobrih osem mesecev po sklepu VS RS III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007) določeno, da se za zahtevek družbe na vrnitev prepovedanih plačil ne uporabljajo »pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja« (kar naj bi po pravnem naziranju sodišča druge stopnje kazalo na namen zakonodajalca, da pri zahtevku družbe ni šlo za obogatitveni zahtevek obligacijskopravne narave, temveč za samostojni vrnitveni zahtevek korporacijskopravne narave).

21. Stališče o posebni korporacijskopravni naravi zahtevka po 230. členu ZGD sta v času pred uveljavitvijo novele ZGD-1B in takoj po njeni uveljavitvi poleg dr. Marijana Kocbeka(9) (»Usklajevanje ZGD-1 s spremembami druge kapitalske direktive – lastne delnice, fiktivni posli, stvarni vložki in varstvo upnikov«, Podjetje in delo, št. 7/2008 (20. 10. 2008), str. 933) zagovarjala Aleš Kobal(10) (»Pravna narava zahtevka delniške družbe za vračilo prepovedanega vračila vložka«, Podjetje in delo, št. 2/2008 (15. 4. 2008), str. 210) in Anja Drev(11) (»Vrnitev prepovedanih plačil«, Podjetje in delo, št. 5/2008 (15. 8. 2008), str. 733). Kasneje tudi Maša Daneu (»Zahtevek družbe za vrnitev prepovedanih plačil«, Podjetje in delo, št. 4/2011 (17. 6. 2011), str. 464), ki v bistvenem povzema prispevek Anje Drev.

22. Slovenski zakonodajalec se je pri sprejemu ZGD zgledoval po nemškem Zakonu o delniških družbah (Aktiengesetz; v nadaljevanju AktG), kar je razvidno tako iz zakonodajnega gradiva kot iz komentarjev ZGD. Pri nekaterih členih ZGD je šlo za dobesedne prevode paragrafov AktG(12), pri drugih pa je bilo pri prevodu tudi kaj izpuščeno. Tako kot pri prevodu§ 66 AktG, ki je kot 224. člen ZGD (Prepoved oprostitve dajatvenih obveznosti delničarjem) določal: »(1) Delničarji in njihovi predniki ne morejo biti oproščeni plačila obveznosti iz 220. [(Glavna obveznost delničarjev)](13) in 223. člena tega zakona [(Plačilna obveznost prednikov)](14). (2) Delničarji so lahko oproščeni obveznosti plačila vložkov le z rednim zmanjšanjem osnovnega kapitala ali z zmanjšanjem osnovnega kapitala z umikom delnic do zneska, za katerega je osnovni kapital zmanjšan.«, ko je bilo izpuščeno besedilo drugega stavka prvega odstavka § 66 AktG (da zahtevka družbe na podlagi § 54 AktG (Glavna obveznost delničarjev) in § 65 AktG (Plačilna obveznost prednikov) ni dopustno pobotati) ter besedilo drugega odstavka § 66 AktG (da prvi odstavek § 66 AktG (da delničarji in njihovi predniki ne morejo biti oproščeni plačila obveznosti po § 54 in 65 AktG) smiselno velja tudi za vračilo plačil, ki so bila prejeta v nasprotju z določbami tega zakona, za izpadlo jamstvo izključenega delničarja, kot tudi za obveznost povrnitve škode delničarja zaradi neizročitve stvarnega vložka). Vsebinsko neskladje z AktG je bilo odpravljeno šele z novelo ZGD-1B.

23. Vrhovno sodišče je v sklepu III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007 razlogovalo, da je šlo pri vračilu prepovedanih plačil (to je plačil, ki jih je družba dejansko izvršila delničarjem zaradi nedopustne pridobitve lastnih delnic) za zahtevek, ki ga je družba (oziroma stečajni upravitelj) uveljavljala na podlagi določb ZGD (prvega stavka prvega odstavka njegovega 230. člena) in ne na podlagi določb ZOR (prvega odstavka njegovega 104. člena), da pa to zahtevku ni odvzelo narave kondikcijskega zahtevka (25. točka obrazložitve). V sodbi III Ips 140/2005 z dne 29. 1. 2008 pa je (ob sklicevanju na dr. Marijana Kocbeka: »Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem – 1. knjiga (1. do 305. člen)«, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 726-727) razlogovalo, da po prepovedani pridobitvi lastnih delnic družba za vračilo plačil, ki so jih od nje prejeli delničarji, ni imela kondikcijskega zahtevka po splošnih pravilih obligacijskega prava, temveč po prvem odstavku 230. člena ZGD, ter da je šlo za posebno obliko kondikcijskega zahtevka na korporacijskopravnem področju, za uresničitev katerega je ZGD določal tudi posebne pogoje (7. točka obrazložitve). Spremembe svojega stališča Vrhovno sodišče ni posebej utemeljilo, saj ni šlo za nosilni razlog v njegovi sodbi.(15)

Razlogi:

24. V zvezi z zahtevkom na vrnitev prepovedanih plačil se je v sporu sproblematiziralo vprašanje pravne narave vrnitvenega zahtevka, vprašanje, ali gre pri zahtevku družbe na vračilo prepovedanih plačil za obogatitveni zahtevek obligacijskopravne narave ali za posebni, samostojni vrnitveni zahtevek korporacijskopravne narave. Zagovorniki korporacijskopravne narave vrnitvenega zahtevka (ob sklicevanju na nemške komentatorje(16) (17)) zagovarjajo stališče, da je uveljavljanje vrnitvenega zahtevka povsem neodvisno od splošnih predpostavk, kot so za uveljavljanje drugih zahtevkov predpisane v civilnem pravu. Tako zagovarjajo stališče, da dolžnost vrnitve prepovedanega plačila ni pogojena z vednostjo delničarja, da je bilo plačilo prepovedano, saj dolžnost vračila obstaja, če je izpolnjena objektivna predpostavka (obstoj prepovedanega plačila).(18)

25. Pravne posledice ničnosti pogodbe kot obligacijskopravnega posla določajo obligacijski predpisi.(19) Tako je pravna posledica ničnosti pogodbe vzpostavitev (premoženjskega) stanja, kakor da pogodba ne bi bila sklenjena. Na podlagi ničnega pravnega posla je vsaka stranka zavezana drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi takšnega pravnega posla (prvi odstavek 104. člena ZOR). Izpeljava tega na korporacijskopravnem področju je bila, da bi morala tožena stranka zaradi ničnosti Pogodbe o prodaji delnic vrniti prepovedana plačila (prvi odstavek 230. člena ZGD)(20), tožeča stranka pa odsvojiti (vrniti/izročiti nazaj/prenesti odsvojitelju)(21) (prvi odstavek 243. člena ZGD) oziroma umakniti nezakonito pridobljene lastne delnice (tretji odstavek 243. člena ZGD). Namen vrnitvenih zahtevkov je namreč vzpostavitev prejšnjega zakonitega stanja. Iz izpolnitve (absolutno) neveljavnega pravnega posla namreč ena stranka na račun druge stranke ne sme neopravičeno obogateti.

26. Obligacijski predpisi med drugim tudi določajo, da lahko sodišče v primeru, če je sporna pogodba nična(22) zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje prisilnim predpisom (konkretizacija tega pravila na korporacijskopravnem področju je bil 243. člen ZGD, ki je družbi prepovedoval pridobitev lastnih delnic v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena ZGD), v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala drugi stranki (drugi odstavek 104. člena ZOR)(23). Pri odločitvi sodišče upošteva poštenost obeh strank in pomen ogroženih interesov (tretji odstavek 104. člena ZOR).

27. Ne glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je pri zahtevku družbe na vračilo prepovedanih plačil šlo za obogatitveni zahtevek(24) obligacijskopravne narave, pa takšno stališče ni bistveno za odločitev. Če je sporna pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje prisilnim predpisom, lahko namreč sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala drugi strank; ni pa to nujno, predvsem če temu, tako kot v obravnavanem sporu, nasprotujejo konkretne okoliščine (nepoštenost(25) obeh pogodbenih strank(26)). Morebitna uporaba drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR bi namreč v tem sporu (zaradi neodstranitve škodljivih posledic pogodbe, ki je po svoji vsebini oziroma namenu nasprotovala prisilnim predpisom) zgrešila svoj cilj: posledica njune uporabe bi bila gola ugotovitev, da je bila sporna pogodba nična, medtem ko bi njeni učinki v celoti ostali v veljavi. Tako bi ravno v primeru »kvalificirane« ničnosti (iz drugega odstavka 104. člena ZOR) obojestransko nepošteni pogodbeni stranki lahko dosegli prepovedani cilj.(27)

28. Razpolagalni pravni posel prenosa (lastnih) delnic na družbo je bil pravno učinkovit (družba jih je veljavno pridobila), čeprav je bil opravljen na podlagi neveljavnega zavezovalnega pravnega posla (nične pogodbe o pridobitvi lastnih delnic) (četrti odstavek 230. člena ZGD). Vendar pa družba nezakonito (vendar veljavno) pridobljenih delnic ni smela obdržati, temveč jih je morala odsvojiti v enem letu po pridobitvi (prvi odstavek 243. člena ZGD), sicer pa umakniti (tretji odstavek 243. člena ZGD). Zakonska posledica neodsvojitve nezakonito pridobljenih lastnih delnic v roku enega leta po njihovi pridobitvi je bil njihov umik, ne pa izguba zahtevka družbenice (delničarke) na povratni prenos delnic. Zakonska posledica neodsvojitve nezakonito pridobljenih lastnih delnic v roku enega leta po njihovi pridobitvi tudi ni bila izguba zahtevka družbe na vrnitev prepovedanih plačil. Za takšno razlago (ki jo zagovarja tožena stranka) namreč v določbah ZGD, ki urejajo sankcije za nezakonito pridobitev lasnih delnic, niti v določbah ZOR, ki urejajo ničnost in njene posledice, ni bilo nobene podlage.

29. Ob upoštevanju navedenih izhodišč in pravnih stališč je Vrhovno sodišče zaključilo, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke na vrnitev prepovedanih plačil, kateremu tožena stranka ni nasproti postavila zahtevka na odsvojitev oziroma vrnitev nezakonito pridobljenih lastnih delnic. Vendar pa je lahko izpodbijano sodbo glede tožbenega zahtevka iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo le v njegovem ugotovitvenem delu (na ugotovitev obstoja terjatve), ne pa tudi v dajatvenem delu (na plačilo terjatve), saj je tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke primarno ugovarjala v pobot škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po sklenitvi ničnih pogodb in ki naj bi bila najmanj enaka višini tožbenega zahtevka, podrejeno (eventualno), v enaki višini, pa škodo iz naslova odškodnine oziroma neupravičene obogatitve, medtem ko je sodišče druge stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (posledično pa ni izčrpalo pritožbe tožene stranke).

Glede pobotnih ugovorov tožene stranke.

30. Sodišče druge stopnje je prvenstveno zavzelo stališče, da bi tožena stranka kot družbenica morala »svoje morebitne obligacijskopravne zahtevke napram družbi uveljavljati z nasprotno tožbo«, česar pa ni pravno podprla z navedbo ustreznega pravnega pravila. Poleg tega ni videti razloga, da tožena stranka zahtevka, ki bi ga morebiti lahko uveljavljala z nasprotno tožbo (z ofenzivno postavljenim nasprotnim zahtevkom), ne bi mogla uveljavljati z ugovorom v pobot zaradi uporabe te njene terjatve za pobotanje (z nasprotnim zahtevkom za defenzivne cilje).

31. Podrejeno pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da »sama pravna narava terjatve« tožene stranke predstavlja oviro za njeno pobotljivost. Pri tem se je oprlo na stališče o posebni korporacijskopravni naravi zahtevka družbe na vrnitev prepovedanih plačil, ki naj bi ne dopuščala pobota z morebitno obligacijskopravno terjatvijo družbenice zoper družbo, in se sklicevalo na komentar prof. dr. Miha Juharta: »Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem – 2. knjiga (190. do 434. člen)«, GV Založba; Ljubljana 2003, str. 406, 1.(28)

32. Vendar pa bi se takšna posebna narava lahko kvečjemu upoštevala pri izključitvi pobotanja zahtevka družbe na vrnitev prepovedanih plačil z zahtevkom delničarke (družbenice) na vrnitev nezakonito pridobljenih lastnih delnic (če bi pri teh šlo za istovrstni terjatvi, za kar pa ne gre), ne pa tudi pri izključitvi pobotanja zahtevka družbe na vrnitev prepovedanih plačil z zahtevkom delničarke (družbenice) iz naslova odškodnine oziroma neupravičene obogatitve. Iz takrat veljavnega besedila ZOR namreč ne izhaja, da družbenica svojega morebitnega zahtevka po obveznostnem pravu ni mogla pobotati z zahtevkom družbe na vrnitev prepovedanih plačil (po 230. členu ZGD).(29) Zakonodajalec takšnega pobota ni izključil. To je storil šele z novelo ZGD-1B (Ur. l. RS, št. 68/2008), ko je z novim četrtim odstavkom 233. člena ZGD-1 določil: »(4) Svojega morebitnega obligacijskopravnega zahtevka delničar ne more pobotati s tem korporacijskopravnim vrnitvenim zahtevkom družbe.«(30) Zato je bilo treba upoštevati veljavno zakonsko besedilo in v njem poiskati oporo za njegovo razumevanje.(31) Pri novem četrtem odstavku 233. člena ZGD-1 namreč ni šlo za normo pojasnjevalne narave, saj zakonodajalec z njo ni razložil pravnih določb, temveč je vsebinsko dopolnil zakon. Z njo je določil vsebino, ki jo (ZGD niti) ZGD-1 ob svoji uveljavitvi ni imel. Zakonu je dal vsebino, ki iz razlaganih določb (ob uporabi uveljavljenih metod razlage zakonskega besedila) ni izhajala.

33. Zato je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ne le glede dajatvenega dela tožbenega zahtevka iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, temveč tudi glede (z njim povezanega) pobotnega ugovora iz 4. in 5. točke njenega izreka, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (da odgovori na ostale (neizčrpane) pritožbene navedbe tožene stranke).

Odločitev o glavni stvari.

34. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(32), oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(33).

35. Ker sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s podanim pobotnim ugovorom ni izčrpalo pritožbe tožene stranke, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavke 379. člena (in 14. točke drugega odstavka 339. člena) ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), medtem ko jo je na podlagi 378. člena ZPP v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (III. točka izreka).

36. Ker je senat sodišča druge stopnje v ponovljenem postopku vztrajal pri svojem materialnopravnem naziranju (ki je nasprotno naziranju Vrhovnega sodišča), je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje drugemu senatu sodišča druge stopnje (I. točka izreka). Ob nespremenjenem stališču senata sodišča druge stopnje namreč ni pričakovati zaključka postopka v skladu s pravnim razumevanjem zadeve s strani Vrhovnega sodišča.

Odločitev o stroških postopka.

37. Ker je Vrhovno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, je na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za (novo) končno sodbo (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Ugovor ugasle pravice naj bi vsebinsko (ob upoštevanju prevladujoče nemške delniškopravne teorije) pomenil, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve prepovedanih plačil, ker (v zakonskem roku) ni odsvojila oziroma umaknila nezakonito pridobljenih lastnih delnic.

Op. št. (2): Glej 6. točko obrazložitve odločbe US Up-1618/08-21 z dne 2. 4. 2009.

Op. št. (3): Po stališču tožene stranke bi se pri vrnitvi prepovedanih plačil kot pridobljena korist morala upoštevati kupnina, ki bi jo delniška družba dosegla z odsvojitvijo nedopustno pridobljenih lastnih delnic (z njihovo prodajo tretjim). V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do neupravičenega okoriščenja delniške družbe na račun delničarjev, ki so bili udeleženi pri ničnih pravnih poslih o pridobitvi lastnih delnic.

Op. št. (4): Do ničnosti spornih pogodb se je revizijsko sodišče opredelilo v 15. do 24. točki obrazložitve svojega razveljavitvenega sklepa.

Op. št. (5): »(1) Delničarji morajo družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju z določbami tega zakona. Če so plačila prejeli kot dividende, velja dolžnost vrnitve le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni. Delničarji, katerih skupni deleži dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali nominalni znesek 100 milijonov tolarjev, lahko to terjatev družbe uveljavljajo ob smiselni uporabi 73. člena [Z]akona o prevzemih (Uradni list RS, št. 47/97), pri čemer predhodni sklep skupščine ni potreben. (2) Terjatev družbe iz prejšnjega odstavka lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati. Če se nad družbo začne stečaj, uresničuje v tem času pravico upnikov družbe proti delničarjem stečajni upravitelj. (3) Zahtevki za vrnitev zastarajo v petih letih po prejemu plačila.«

Op. št. (6): V preostalih treh (nenoveliranih) odstavkih 233. člena je ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006) določal: »(1) Delničarji morajo družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju s tem zakonom. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni. Delničarji, katerih skupni deleži dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega najmanj 400.000 eurov, lahko to terjatev družbe uveljavljajo ob smiselni uporabi določb 328. člena tega zakona, pri čemer predhodni sklep skupščine ni potreben. (2) Terjatev družbe iz prejšnjega odstavka lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati. Če se začne stečaj, stečajni upravitelj uresničuje v tem času pravico upnikov družbe proti delničarjem. (3) Zahtevki za vrnitev zastarajo v petih letih po prejemu plačila.«

Op. št. (7): Dr. Šime Ivanjko in dr. Marijan Kocbek sta (ob sklicevanju na nemške komentatorje) v knjigi »Korporacijsko pravo – Pravni položaj gospodarskih subjektov«, GV Založba Ljubljana in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2003, poudarila, »da družba nima obogatitvenega, kondikcijskega zahtevka, ampak korporacijskopravni zahtevek, ki je 'močnejši' – vrnitev prepovedanih plačil po 230. členu ZGD« (str. 505), ter da »[z]aradi korporacijskopravnega (ne obligacijskopravnega!) zahtevka, ki ga družba ima, naj ne bi bila oškodovana« (str. 505-506).

Op. št. (8): Novela je bila Državnemu zboru predlagana 17. 4. 2008. Državni zbor pa jo je (po skrajšanem postopku) sprejel že 24. 6. 2008.

Op. št. (9): Redni profesor Pravne fakultete Univerze v Mariboru.

Op. št. (10): Od leta 1995 zaposlen na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je študiral in leta 2007 tudi doktoriral.

Op. št. (11): Od 25. 10. 2011 asistentka Pravne fakultete Univerze v Mariboru za gospodarsko pravo.

Op. št. (12): Pri besedilu prvega stavka prvega odstavka 230. člena ZGD je na primer šlo za dobesedni prevod prvega stavka prvega odstavka § 62 AktG (glej prilogo B51).

Op. št. (13): »Delničarji morajo vplačati nominalni oziroma višji emisijski znesek vpisanih delnic na račun družbe ali ji izročiti stvarne vložke.«

Op. št. (14): »(1) Vsak, v delniško knjigo vpisani prednik izključenega imenskega delničarja, mora družbi plačati vložek, če tega ni mogoče zahtevati od njegovih naslednikov. O pozivu za plačilo izključenemu delničarju mora družba obvestiti njegovega prednika. (2) Vsak prednik mora plačati le tiste zneske, ki jih družba zahteva v dveh letih od dne, ko je prenos delnice prijavljen za vpis v delniško knjigo. Po plačilu vložka se izroči nova listina. (3) Če se plačilo vložka od prednikov ne da izterjati, mora družba delnico takoj prodati na borzi ali na drug običajen način.«

Op. št. (15): Razlog za zavrnitev revizije ni bil v pravni naravi vrnitvenega zahtevka po 230. členu ZGD, temveč v tem, da tožeča stranka posebnega interesa za ugotovitev ničnosti (posla prodaje obveznic in posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka) po ZGD ni izkazala, medtem ko ji iz ničnosti izhajajoči dajatveni zahtevki niso bili dostopni, zaradi česar ugoditev njenima tožbenima zahtevkoma (na ugotovitev ničnosti pravnega posla – nakupa obveznic in ugotovitev ničnosti pravnega dejanja – ustanovitve zastavne pravice na nepremičninah v zavarovanje denarne terjatve) sama zase ne bi imela nobenega pomena (glej 9. točko obrazložitve navedene sodbe).

Op. št. (16): Po prevladujočem stališču nemške pravne teorije je zahtevek družbe na vračilo prepovedanih plačil korporacijskopravne narave, samostojni zahtevek prava delniških družb (glej pravno mnenje prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa (priloga B60), str. 21, II.2.b.).

Op. št. (17): Za tolmačenje zadevnih določb nemškega delniškega prava je na voljo samo literatura komentarjev, ne pa sodna praksa (glej dopolnilno stališče prof. dr. Josepha Strausa z dne 5. 8. 2009 (priloga B41), IV., 6.2.).

Op. št. (18): Takšno je na primer tudi stališče dr. Uweja Hüfferja v »Aktiengesetz. 4. Auflage (1999)«, na katerega se je mag. Barbara Rajgelj sklicevala v prispevku »Prepovedana plačila delničarjev in zahtevki za njihovo vrnitev«, Podjetje in delo, št. 5/2002 (30. 8. 2002), str. 773: da je vračilo vložkov treba presojati zgolj v objektivnem pomenu, zaradi česar za ugoditveno sodbo zavest družbe o tem, da je izplačilo pomenilo prepovedano plačilo delničarjem, ni nujni pogoj.

Op. št. (19): Prvi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD je določal le poseben (korporacijskopraven) razlog ničnosti, ki je vsebinsko pomenil konkretizacijo prisilnih predpisov iz prvega odstavka 103. člena ZOR, katerih kršitev je imela za posledico ničnost pogodbe.

Op. št. (20): Tudi po AktG je premoženje družbe treba načeloma vzpostaviti v tako stanje, kakršno bi obstajalo brez prepovedanega plačila (glej komentar dr. Uweja Hüfferja v »Aktiengesetz. 5. Auflage (2002)« - priloga A23-A26).

Op. št. (21): Odsvojitev v smislu predpisa pomeni prvenstveno povratni prenos delnic na odsvojitelja, to je delničarja. Vsebina obogatitvenopravnega zahtevka je namreč načeloma v povračilu delnic. Ta pravna posledica pa obstaja tudi v nemškem Zakonu o delniških družbah (glej pravno mnenje prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa (priloga B60), str. 23, III.2.).

Op. št. (22): Z določitvijo ničnosti pravnega posla (četrti odstavek 240. člena ZGD) so se želeli zavarovati predvsem interesi delniške družbe ter se ji je želelo omogočiti, da razveljavi pravni posel in zahteva vrnitev prepovedanega plačila.

Op. št. (23): Ali bo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek nepoštene stranke ali ne, je pravno vprašanje.

Op. št. (24): V slovenski pravi teoriji je glede kondikcijskih zahtevkov zaradi ničnosti pogodbe prevladalo obogatitveno načelo (glej dr. Ada Polajnar Pavčnik: »Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) – 1. knjiga (1. do 189. člen)«, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 514, 1.). Prav tako v primerljivi nemški pravni teoriji glede zahtevkov na vrnitev prepovedanih plačil. Prejemnik izpolnitve po nični pogodbi, to je delničar, lahko namreč zahteva nazaj izpolnitev, ki jo je opravil, po predpisih o neupravičeni obogatitvi (glej kratko dopolnilno izvedensko mnenje prof. dr. Josepha Strausa z dne 6. 6. 2008 (priloga B35), III., 5.1., in pravno mnenje prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa (priloga B60), str. 24, III.2).

Op. št. (25): Standard poštenega ravnanja (iz 12. člena ZOR) ima drugačno vsebino od standarda dobre vere. Pravna teorija ga razlaga takole: »Standard vestnosti in poštenja določa, da obstaja meja pri uveljavljanju zgolj svojih interesov pri sklepanju obligacijskih razmerij, kot tudi pri izvrševanju in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij. Merila, na podlagi katerih se določi vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so vrsta in vsebina pogodbene obveznosti, lastnosti nasprotne stranke, posebej izražena brezbrižnost za interese druge stranke, pogodbene klavzule in druga ravnanja, ki so nerazumno v prid zgolj eni stranki.« (glej pravno mnenje dr. Nine Plavšak z dne 8. 4. 2006, str. 15, 3.5.1.)

Op. št. (26): Na nepoštenost obeh pogodbenih strank kažejo ugotovitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku (glej str. 11-12 njegove sodbe z dne 9. 6. 2010).

Op. št. (27): »Upoštevaje načelo pravičnosti, na katerem temeljijo obogatitveni zahtevki, je medsebojni dajatvi kot posledici ničnosti potrebno obravnavati kot ekonomsko celoto. Čeprav je pogodba neveljavna, obstaja med strankama dejansko razmerje, gre za dejansko vzajemno spolnitev. S spolnitvijo postaneta in ostaneta prestaciji povezani in jih zato ne moremo obravnavati izolirano. Spolnitvi sta odvisni druga od druge, kar velja tudi pri vračanju« (glej Ada Polajnar Pavčnik: »Neveljavnost pogodb«, doktorska disertacija, Ljubljana 1980, str. 164).

Op. št. (28): Prof. dr. Miha Juhart v svojem komentarju (na str. 406-407) piše o »posebnem namenu terjatve« (zaradi katerega ne bi bilo primerno, če bi se glede nje dopustilo pobotanje) in o »pravnem naslovu upnikove terjatve« (ko pobotanje ni dopustno, če terjatev izvira iz pravnega naslova, ki temelji na medsebojnem zaupanju, oziroma če ena stranka protipravno ali proti volji druge stranke ustvari položaj, ki sicer omogoča pobotanje).

Op. št. (29): Glej tudi pravno mnenje prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa (priloga B60), str. 22, II.4.

Op. št. (30): V preostalih treh (nenoveliranih) odstavkih 233. člena je ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006) določal: »(1) Delničarji morajo družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju s tem zakonom. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni. Delničarji, katerih skupni deleži dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega najmanj 400.000 eurov, lahko to terjatev družbe uveljavljajo ob smiselni uporabi določb 328. člena tega zakona, pri čemer predhodni sklep skupščine ni potreben. (2) Terjatev družbe iz prejšnjega odstavka lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati. Če se začne stečaj, stečajni upravitelj uresničuje v tem času pravico upnikov družbe proti delničarjem. (3) Zahtevki za vrnitev zastarajo v petih letih po prejemu plačila.«

Op. št. (31): ZGD je v prvem odstavku 224. člena določal le prepoved oprostitve (da se delničarji z dogovorom z družbo ne morejo oprostiti svojih plačilnih obveznosti), ne pa tudi prepoved pobotanja, kot jo je poznalo nemško pravo. Slednja pa ni imanentna (samoumevni sestavni del) prepovedi oprostitve, saj sta cilja varstva prepovedi oprostitve in prepovedi pobotanja različna. Medtem ko prepoved oprostitve varuje zbiranje kapitala oziroma zagotavlja vlaganje potrebnega kapitala v družbo, pa prepoved pobotanja služi ohranjanju kapitala oziroma varovanju kapitala, (že) vloženega v družbo (glej pravno mnenje prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa (priloga B60), str. 38, IV.3.c.aa.).

Op. št. (32): Glej sklep US Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (33): Glej odločbo US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (11. točko njegove obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

23.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 486/2012
• VSK sodba Cpg 272/2016
• VSL sklep I Cpg 1008/2007