Sodba in sklep VIII Ips 67/2010

Jedro

Iz določbe četrtega odstavka 25.a člena ZLPP izhaja obveznost podjetja, da kolikor še ni obračunalo in plačilo prispevkov in davkov iz naslova neizplačanih plač, jih po obračunu vendarle mora „plačati“, pri čemer pa zadošča, da za vrednost le-teh prenese na Kapitalski sklad delnice. Z izpolnitvijo te obveznosti je podjetje, v konkretnem primeru gre za tožnikovega bivšega delodajalca, delavcem na zakonit način „plačalo“ prispevke, zato ni razloga, da se tožniku v tem sporu obravnavani neizplačan del osebnih dohodkov, namenjen za lastninsko preoblikovanje podjetja, ne bi všteval v pokojninsko osnovo.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik starostnih pokojnin.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z dokončno odločbo št. 1016981 z dne 2. 6. 2003 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo št. 11-1016981 z dne 6. 4. 1999 v zvezi z odločbo št. 11-1016981 z dne 8. 3. 1999. Z odločbo z dne 6. 4. 1999 je tožena stranka tožniku odmerila starostno pokojnino od 1. 3. 1999 v višini 145.468 SIT in z njo nadomestila odločbo z dne 8. 3. 1999. V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali se v pokojninsko osnovo všteva za leta 1990, 1991 in 1992 neizplačan del osebnih dohodkov, namenjen za lastninsko preoblikovanje podjetja.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 2. 6. 2003, z dne 8. 3. 1999 in z dne 6. 4. 1999, za izdajo nove odločbe, v kateri bo tožniku odmerjena starostna pokojnina, upoštevaje kot pokojninsko osnovo tudi neizplačane plače v letih 1990, 1991 in 1992, ter za izplačilo premalo izplačane vsakomesečne pokojnine za čas od 1. 3. 1999 dalje do plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne pokojnine (ki zapade vsakega prvega v mesecu), od 1. 3. 1999 dalje do plačila.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku v roku 30 dni z odločbo na novo odmeriti starostno pokojnino od 1. 3. 1999 dalje tako, da bo pri izračunu pokojninske osnove poleg že ugotovljenih zneskov dodatno upoštevala za leto 1990 neto znesek 24.382 SIT, za leto 1991 neto znesek 69.987 SIT in za leto 1992 neto znesek 133.574 SIT, ter mu izplačati razliko med že izplačano in na novo odmerjeno starostno pokojnino, na novo odmerjeno starostno pokojnino pa mu pričeti izplačevati ob prvem nakazilu pokojnin po izdaji nove odločbe. Nadalje je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od zneska razlik starostnih pokojnin, in sicer od 1. 1. 2000 dalje do plačila oz. za zneske, zapadle od 1. 1. 2000 dalje, od vsakokratnega dneva zapadlosti dalje do plačila.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da 44. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (v nadaljevanju ZPIZ) določa, da se v pokojninsko osnovo vštevajo le tiste plače, od katerih so bili plačani prispevki, iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da za obravnavane zneske le-ti niso bili plačani. Obveznost zagotovitve delnic Kapitalskemu skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju Kapitalski sklad) po določbi četrtega odstavka 25.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) ne pomeni plačila prispevkov, saj je ta predvidena ravno za primer neplačila prispevkov. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da so bili prispevki plačani, je protispisna, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Če pa je sodišče ravnanje po četrtem odstavku 25.a člena ZLPP razlagalo smiselno enako kot plačilo prispevkov, pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Notranjega odkupa, opravljenega na podlagi potrdila o neizplačanih plačah po določbi 25.a člena ZLPP, namreč ni mogoče enačiti z notranjim odkupom po 25. členu ZLPP, za katerega so se delavci odločili sami, po lastni izbiri, delnice pa so odkupili od Sklada Republike Slovenije za razvoj, na katerega je podjetje preneslo delnice, namenjene odkupu. Takšno stališče izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-391/98 z dne 10. 7. 2002, ki razlikuje med ureditvijo po 25. členu ZLPP in ureditvijo po 25.a členu istega zakona. Z navedeno odločbo Ustavnega sodišča je bila ugotovljena neustavnost določbe četrte alineje 46. člena ZPIZ le v tistem delu, ki se nanaša na notranji odkup, izveden po 25. členu ZLPP in dejansko obračunane ter izplačane plače, ne pa na neizplačan del plač, za katerega so bile izdane delnice v postopku lastninjenja po 25.a členu ZLPP. Sporni zneski tožniku nikoli niso bili izplačani, od teh zneskov pa tudi niso bili plačani prispevki, zato se ne morejo šteti za plačo, ki se vzame v izračun pokojninske osnove po 44. členu ZPIZ. Nadalje tožena stranka pripominja, da zoper odločbo z dne 6. 4. 1999 ni bila vložena pritožba in je tako ta odločba postala pravnomočna, ter da so bili v izpodbijanih odločbah v zvezi z odmero pokojnine skladno z določili Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEZ) uporabljeni pravilni podatki o plačah, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju. Sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo – v izreku je odločeno o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, razlogi v obrazložitvi pa se nanašajo na institut odškodnine po določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Tudi sicer tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljen, saj niso izpolnjeni pogoji iz določbe 277. člena ZPIZ-1, določba 276. člena ZPIZ-1 pa vprašanja izplačila zakonskih zamudnih obresti ne ureja. Zahtevka za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti pa tožnik ni postavil. Tožena stranka je v revizijskem roku vložila tudi dopolnitev revizije, v kateri dodatno navaja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je v izrek vneslo neto zneske neizplačan del osebnih dohodkov za leta 1990, 1991 in 1992, prekoračilo tožbeni zahtevek, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Predmet odločitve sodišča je tudi priznanje zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih razlike v pokojnini, v skladu z določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 (ki sicer, kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, govori o odškodnini v višini obračunanih zamudnih obresti, vendar to na vprašanje dovoljenosti revizije nima vpliva). Ne gre namreč za katero od pravic, naštetih v 1. točki prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), temveč za odločitev o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja denarno terjatev, spor o tej terjatvi pa premoženjski socialni spor. V takšnem sporu je revizija dovoljena le po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (31. člen ZDSS-1, in v zvezi z 19. členom ZDSS-1 tudi 367. člen ZPP). Ker vrednosti spornega predmeta v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti ni mogoče ugotoviti, tudi ni mogoče oceniti, ali bi vrednost tega dela zahtevka presegala znesek za izpolnitev pogoja dovoljenosti oziroma vsebinske obravnave revizije v tem delu (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

9. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da ne drži zatrjevanje tožene stranke, da se tožnik zoper odločbo z dne 6. 4. 1999 ni pritožil. Kor je razvidno iz listin v upravnem spis tožene stranke, je tožnik sicer res vložil pritožbo zoper začasno odločbo tožene stranke z dne 8. 3. 1999, ki jo je tožena stranka prejela 6. 4. 1999. Vendar pa je tožena stranka, ker je bila začasna odločba z dne 8. 3. 1999 istega dne, torej 6. 4. 1999, nadomeščena z novo odločbo, tožnikovo pritožbo izrecno štela za pritožbo zoper to novo odločbo in jo z odločbo z dne 2. 6. 2003, katere pravilnost in zakonitost se presoja v tem sodnem postopku, zavrnila. Ob takšnem postopanju tožene stranke je njena revizijska trditev, da je odločba z dne 6. 4. 1999 postala pravnomočna, nelogična in protispisna, iz nje izvedeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava ter bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa neutemeljeni.

10. Neutemeljen je tudi očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka, saj sodišče druge stopnje tožniku ni prisodilo niti kaj več niti kaj drugega, kot je zahteval.

11. Tožena stranka v reviziji prav tako neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče druge stopnje izpolnitev obveznosti podjetja, ki v postopku interne razdelitve delnic ter vplačil delnic za notranji odkup ni obračunalo in plačalo prispevkov in davkov na neizplačane dele neto osnovnih osebnih dohodkov, iz četrtega odstavka 25.a člena ZLPP, torej izdajo in prenos delnic v tej višini na Kapitalski sklad, enači s plačilom prispevkov. Ob takšni razlagi določbe četrtega odstavku 25.a člena ZLPP in ugotovitvi, da je v predmetni zadevi tožnikov delodajalec obveznost iz navedene določbe izpolnil, nadaljnje sklepanje sodišča druge stopnje, ki ga v reviziji graja tožena stranka, torej da so bili v predmetni zadevi sporni prispevki plačani, ne more biti protispisno. Ali je takšna razlaga določbe četrtega odstavku 25.a člena ZLPP pravilna, je ključno vprašanje v tej zadevi, vendar gre pri tem za presojo pravilnosti uporabe materialnega in ne procesnega prava.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Iz razlogov izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano:

Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj je tožnikovemu bivšemu delodajalcu, podjetju C. dne 12. 2. 1996 izdalo soglasje k izdaji potrdil delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač;

podjetje C. je obračunala neizplačane plače za obdobje od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 v višini razlike med plačo, ki bi pripadala delavcem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, od 1. 4. 1991 dalje pa po Kolektivni pogodbi za črno in barvno metalurgijo, kovinsko in elektroindustrijo, in med dejansko izplačano plačo;

v skladu s programom lastninskega preoblikovanja je podjetje 20 % kapitala namenilo za interno razdelitev in 26 % kapitala za notranji odkup;

za vrednost neizplačanih prispevkov in davkov iz naslova potrdil uporabljenih v interni razdelitvi in notranjem odkupu, so bile izdane delnice, ki so bile prenesene na Kapitalski sklad;

v otvoritveni bilanci podjetja 1. 1. 1993 je bila iz kapitala izločena vrednost neizplačanih plač po določbah tretjega odstavka 25.a člena ZLPP;

zneski neizplačanega dela plače, ugotovljeni leta 1996, nikoli niso bili izplačani, pač pa je tožnikov bivši delodajalec skladno z določbo 25.a člena ZLPP za te zneske neizplačane plače zaposlenim izdal potrdila, ki so jih lahko uporabili v nadaljnjem postopku privatizacije;

C. je v skladu z določbo četrtega odstavka 25.a člena ZLPP izdala in prenesla delnice v višini obračunanih in plačanih prispevkov in davkov na neto osnovne osebne dohodke na Kapitalski sklad.

14. ZLPP je v prvem odstavku 25.a člena omogočil podjetjem interno razdelitev delnic ter vplačila delnic za notranji odkup delnic tudi na podlagi potrdil, ki jih podjetje lahko izda zaposlenim delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določajo kolektivne pogodbe dejavnosti, za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1. 1. 1993. V drugem odstavku je predvidel zamenjavo že izdanih listin o priznanju terjatev do podjetja iz naslova neizplačanih plač, s potrdili iz prvega odstavka. Na podlagi citirane določbe so zaposleni s tistim delom neizplačane plače, ki je bila znižana za največ 20 % od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, lahko sodelovali v notranjem odkupu.

15. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 je z vidika določanja pokojninske osnove pomembno, koliko (rednega) osebnega dohodka oziroma plače je zaposleni namenil notranjemu odkupu. Tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem se je postavilo vprašanje pravne narave "plačil" delodajalca delavcu na temelju njegove zaposlitve (v konkretnem primeru: ali je del plače, ki delavcu ni bil izplačan, ampak je z njim sodeloval v notranjem odkupu, prejemek, ki se všteva v pokojninsko osnovo). Sprejeta je bila odločitev, da tudi tisti del plače, ki ga je delavec namenil za notranji odkup (in mu zaradi znižanja plač ni bil izplačan), predstavlja plačo, ki se všteva v pokojninsko osnovo, saj je ZLPP tudi za ta "prejemek" predvidel plačilo prispevkov (1).

16. V zvezi s ključnim vprašanjem v tej zadevi, ki se nanaša na plačilo prispevkov, revizijsko sodišče pritrjuje razlagi določbe četrtega odstavka 25.a člena ZLPP, na kateri temelji odločitev sodišča druge stopnje, in sicer da predstavlja izdaja in prenos delnic v višini prispevkov in davkov na neizplačane dele neto osnovnih osebnih dohodkov, ki niso bili obračunani in plačani, na Kapitalski sklad, izpolnitev obveznosti plačila prispevkov, ki je glede na določbo prvega odstavka 44. člena ZPIZ pogoj za to, da se zavarovancu plača oz. kot v obravnavani zadevi del plače všteje v pokojninsko osnovo. Iz določbe četrtega odstavka 25.a člena ZLPP namreč izhaja obveznost podjetja, da kolikor še ni obračunalo in plačilo prispevkov in davkov iz naslova neizplačanih plač, jih po obračunu vendarle mora „plačati“, pri čemer pa zadošča, da za vrednost le-teh prenese na Kapitalski sklad delnice, in sicer v breme tiste kvote delnic oziroma vrednosti družbenega kapitala, pri kateri delavci vnovčujejo izdana potrdila (to je v okviru interne razdelitve delnic ali notranjega odkupa delnic). Navedeno obveznost je prinesla novela ZLPP-B, njen namen pa je bil izboljšanje položaja delavcev v podjetjih, ki niso plačevala prispevkov. V praksi notranjih odkupov podjetij se je namreč dogajalo, da so nekatera podjetja, ki so izdajala obravnavana potrdila, davke in prispevke plačevala, druga pa ne. Z novelo ZLPP-B je zakonodajalec neenakost odpravil in sicer tako, da je podjetjem, ki še niso obračunala in plačala prispevkov, naložil obveznost izdaje in prenosa delnic v tej višini na Kapitalski sklad. Z izpolnitvijo te obveznosti je podjetje, v konkretnem primeru gre za tožnikovega bivšega delodajalca C., delavcem na zakonit način „plačalo“ prispevke, zato ni razloga, da se tožniku v tem sporu obravnavani neizplačan del osebnih dohodkov, namenjen za lastninsko preoblikovanje podjetja, ne bi všteval v pokojninsko osnovo.

17. Glede na vse zgoraj navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo v delu, v katerem je dovoljena, na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 261/2008 z dne 25. 5. 2010.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 100/2014
• VDSS Sodba Psp 139/2017
• VDSS sodba Psp 367/2015