Sodba IV Ips 75/2011

Jedro

Sodišče mora v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo, še zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Lenart je z odločbo o prekršku z dne 5. 10. 2008 storilca prekrška spoznala za odgovornega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) ter mu izrekel globo v višini 800,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo ZSV – 177/2010-2501 z dne 22. 3. 2011 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo odločbo prekrškovnega organa ter storilcu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka iz razloga 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da sodba nima razlogov o tem, da je storilec skrbnik psa oziroma o navedbi zahteve za sodno varstvo, da se je pes po lastnikovi smrti klatil po vasi, torej, da je bil zapuščen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška. Storilec prekrška je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izrazil strinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke ter navedel, da je bila v postopku kršena njegova ustavna pravica do obrambe, ker ga sodišče ni obvestilo o zaslišanju oškodovanca.

B.

4. Iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja med drugim obdolženčeva pravica do obrazložene sodne odločbe, ki je bistveni del poštenega sodnega postopka. Od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, preuči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene (odločba Ustavnega sodišča Up-672/03 z dne 30. 9. 2005). Ta dolžnost izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo, še zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva in niso očitno neutemeljene.

5. V obravnavanem primeru sodišče tej zahtevi ni zadostilo. Prekršek po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZZZiv stori skrbnik ali prevoznik živali, ki v skladu s prvim odstavkom 12. člena tega zakona ne zagotovi fizičnega varstva nevarnih živali. Za skrbnika živali se v skladu s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZZZiv šteje oseba, ki ima žival v lasti ali oskrbi in odgovarja za ustrezno rejo, ravnanje, oskrbo in prevoz živali. Zakon v navedeni določbi izrecno določa, da je skrbnik živali, ki so zapuščene, imetnik zavetišče oziroma občina, če ni zagotovila zavetišča.

6. Storilec prekrška je v laični zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku med drugim navedel, da je oškodovanca ugriznil pes, ki je bil last njegovega soseda I. V. in, ki že dalj časa brez nadzora teka po cesti in bližnji okolici ter ogroža vaščane in udeležence v prometu. Zahtevi je priložil izjavo, ki jo je podal na zapisnik o inšpekcijskem pregledu Veterinarske uprave Republike Slovenije, iz katere izhaja, da je sosed I. V., ki je naj bi bil lastnik inkriminiranega psa R., umrl pred dvema mesecema, da je pes prosto hodil po vasi, da je občasno dobil hrano pri njem, ter da so ga hranili tudi drugi vaščani.

7. Sodišče je v prvem odstavku na drugi strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo zgolj, da navedbe zahteve za sodno varstvo ne narekujejo ugoditve zahtevi, ker je potrebno upoštevati službeno ugotovitev policistov (katere vsebine sodišče ni navedlo) ter izjavo oškodovanca A. Z., ki jo je sodišče citiralo v razlogih sodbe, in sicer, da se je oškodovanec čez nekaj dni vrnil in govoril s tam živečim moškim, torej očitno z obdolžencem in tudi takrat je konkretnega psa videl prav pri njem in naj bi res šlo za sosedovega psa, katerega lastnik je umrl, vendar je ta živel pri storilcu in očitno skrbel zanj. Sodišče je k citirani izpovedbi oškodovanca (sicer slogovno nerazumljivo) dodalo še, da gre za nevarno pasmo psa, ki ne bi smel prosto hoditi naokrog brez fizičnega varstva.

8. Navedeni razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na odločilno dejstvo (kdo je bil skrbnik inkriminiranega psa v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv), nerazumljivi in ne dajejo odgovora na bistveno trditev zahteve za sodno varstvo, da je bil pes po smrti lastnika zapuščen in bi bilo zato za njegovega skrbnika potrebno šteti imetnika zavetišča oziroma občino. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ni mogoče razbrati, ali je bil storilec prekrška skrbnik psa v pravnem pomenu (kot ga opredeljuje določba 1. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv), ali pa je psu, katerega lastnik je očitno umrl in se je klatil po vasi, le občasno dajal hrano in se je žival naključno zadrževala na storilčevem dvorišču v družbi njegovega psa. Ker se navedbe sodišča v razlogih sodbe nanašajo na odločilno dejstvo, to je skrbništvo nad nevarno živaljo in z njo povezano odgovornostjo storilca za prekršek, in je bila pravilnost tega dejstva izpodbijana z zahtevo za sodno varstvo, sodišče pa glede tega dejstva ni podalo razumljivih razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).

C.

9. Zaradi ugotovljene kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 134/2013
• Sodba IV Ips 106/2011
• Sodba IV Ips 32/2009