Sodba G 8/2009

Jedro

Določbe direktive imajo praviloma učinek za posameznike na podlagi izvedbenih aktov, ki jih sprejmejo države članice. Vendar pa to ne izključuje možnosti posameznika, da se v razmerju do države sklicuje na obveznosti, ki za državo izhajajo iz direktive. Sodišče Evropske unije tako posamezniku priznava pravico, da se v primerih, ko država na podlagi direktive ne sprejme izvedbenih aktov in so določbe nacionalnega prava v nasprotju z določbami direktive, sklicuje neposredno na določbe direktive. Te morajo biti vsebinsko brezpogojne in dovolj jasne, z njimi pa morajo biti določene pravice, ki jih lahko posameznik uveljavlja zoper državo.

Ureditev iz 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 8. člena Prve direktive o premoženjskem zavarovanju ter določbama 29. in 39. člena Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju.

V skladu z načelom primarnosti prava Evropske unije mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom Evropske unije po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na predhodno razveljavitev take določbe z zakonodajnimi ali drugimi ustavnimi sredstvi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 350,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) je z odločbo 40109-472/09-37 z dne 4. 3. 2009 tožeči stranki izrekla pogojni odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščene aktuarke, ker je kot imenovana pooblaščena aktuarka Z. d. d., huje kršila pravila aktuarske stroke, s tem ko je kršila 6. točko drugega odstavka 62. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju(1) (v nadaljevanju ZZVZZ) in prvi odstavek 76. člena Zakona o zavarovalništvu(2 (v nadaljevanju ZZavar), s tem ko je potrdila povišanje premije dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj v času trajanja zavarovanja, kljub temu da iz podatkov ne izhaja upravičenost dviga premije zavarovalnice (1.1. točka izreka), in s tem ko je potrdila spremembo enotne bruto premije dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj, kljub temu da ni bil izpolnjen nobeden od pogojev iz 11. člena Splošnih pogojev dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj ... (1.2. točka izreka) (1. in 3. točka izreka). Glede 1.3. in 1.4. točk izreka v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja 40103-124/07-37 z dne 25. 1. 2007 je Agencija postopek ustavila (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva izpodbija odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja, torej 1. in 3. točko izreka odločbe tožene stranke, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne Agenciji v nov postopek. Pri tem priglaša stroške postopka, ki jih zahteva skupaj z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožba je bila vročena Agenciji, ki v pravočasnem odgovoru kot neutemeljene prereka vse navedbe tožeče stranke, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) pa predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, z zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

4. Tožeča stranka je svoja pravna naziranja dopolnila s pripravljalno vlogo z dne 7. 7. 2010, v kateri je predlagala, da Vrhovno sodišče prekine postopek in na Sodišče Evropske unije naslovi vprašanje o skladnosti 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ s tretjim odstavkom 8. člena Prve direktive Sveta 73/239/EGS z dne 24. 7. 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (v nadaljevanju Prva direktiva o premoženjskem zavarovanju) ter 29. in 39. členom Direktive Sveta 92/49/EGS z dne 18. 6. 1992 o spremembah direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (v nadaljevanju Tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju). V primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje je tožeča stranka predlagala, da Sodišče Evropske unije odgovori še na vprašanje, ali se tožeča stranka v postopku lahko sklicuje na kršitev norm prava Evropske skupnosti.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom G 8/2009-9 z dne 19. 12. 2011 prekinilo postopek sodnega varstva do odločitve Sodišča Evropske unije v zadevi C-185/11. Sodišče Evropske unije je v tej zadevi odločilo 26. 1. 2012, zato se je s tem dnem postopek sodnega varstva nadaljeval.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka utemeljuje pogojni odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja s hujšo kršitvijo pravil aktuarske stroke. Tožeči stranki očita kršitev 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ in prvega odstavka 76. člena ZZavar. Slednji določa splošno obveznost pooblaščenega aktuarja, da preveri, ali se premije izračunavajo in zavarovalno-tehnične rezervacije oblikujejo v skladu s predpisi in ali so izračunane oziroma oblikovane tako, da zagotavljajo trajno izpolnjevanje vseh obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb. 6. točka drugega odstavka 62. člena ZZVZZ pa glede dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja imenovanemu pooblaščenemu aktuarju nalaga dolžnost, da predhodno pisno potrdi povišanje premije dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj v času trajanja zavarovanja, kar je podvrženo nadzoru Agencije, ki lahko v primeru dvoma v podatke imenuje neodvisnega pooblaščenega aktuarja, ki opravi naloge pooblaščenega aktuarja po ZZVZZ.

8. Tožeča stranka se je v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2010 sklicevala na določbo 3. pododstavka tretjega odstavka 8. člena Prve direktive o premoženjskem zavarovanju, ki državi članici prepoveduje ohranitev ali uvedbo predhodnega obvestila ali odobritve predlaganih povečanj premijskih stopenj, razen v sklopu splošnega sistema nadzora cen (ta vsebina izhaja iz 6. člena Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju, ki spreminja in dopolnjuje 8. člen Prve direktive o premoženjskem zavarovanju; Vrhovno sodišče se v nadaljevanju sklicuje na določbo 8. člena Prve direktive o premoženjskem zavarovanju), ter na določbi 29. in 39. člena Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju, ki državi članici med drugim prepovedujeta sprejem predpisov, ki zahtevajo predhodno dovoljenje ali sistematično obveščanje o splošnih in posebnih zavarovalnih pogojih ali premijskih cenikih, ter prepovedujeta ohranitev ali uvedbo predhodnega obvestila ali odobritve predlaganih povečanj premijskih stopenj, razen v sklopu splošnega sistema nadzora cen. Zatrjevala je, da je določba 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ, ki zavarovalnici onemogoča sprejemanje samostojnih odločitev glede dviga premij dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj, v nasprotju s temi določbami direktive. Svoje stališče je tožeča stranka dodatno utemeljila s tem, da je zaradi zatrjevanega neskladja s pravom Evropske unije Evropska komisija proti Sloveniji že sprožila postopek na podlagi 258. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

9. Določbe direktive imajo praviloma učinek za posameznike na podlagi izvedbenih aktov, ki jih sprejmejo države članice.(3) Vendar pa to ne izključuje možnosti posameznika, da se v razmerju do države sklicuje na obveznosti, ki za državo izhajajo iz direktive. Sodišče Evropske unije tako posamezniku priznava pravico, da se v primerih, ko država na podlagi direktive ne sprejme izvedbenih aktov in so določbe nacionalnega prava v nasprotju z določbami direktive, sklicuje neposredno na določbe direktive. Te morajo biti vsebinsko brezpogojne in dovolj jasne, z njimi pa morajo biti določene pravice, ki jih lahko posameznik uveljavlja zoper državo.(4)

10. Iz določb zgoraj navedenihdirektiv izhaja brezpogojna in jasna prepoved državam članicam, da uvedejo ali ohranijo v veljavi ureditev, ki bi določala obveznost predhodnega obveščanja ali odobritve predlaganih povečanj premijskih stopenj. Iz te obveznosti, naslovljene na državo, izhaja tudi pravica tožeče stranke, da je država ne preganja zaradi domnevno nepravilno izpolnjene obveznosti predhodne pisne odobritve povečanja premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

11. Iz sodbe v zadevi Evropska komisija proti Republiki Sloveniji, navedeni v 5. točki obrazložitve, izhaja, da Republika Slovenija z zahtevo po predhodni pisni odobritvi imenovanega pooblaščenega aktuarja za povišanje premije dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj iz 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ ni izpolnila svojih obveznosti iz tretjega odstavka 8. člena Prve direktive o premoženjskem zavarovanju ter iz 29. in 39. člena Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju.(5) To pomeni, da je ureditev iz 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ v nasprotju z določbo tretjega odstavka 8. člena Prve direktive o premoženjskem zavarovanju ter določbama 29. in 39. člena Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju.

12. V skladu z načelom primarnosti prava Evropske unije mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom Evropske unije po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na predhodno razveljavitev take določbe z zakonodajnimi ali drugimi ustavnimi sredstvi.(6)

13. Na podlagi tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v postopku izdaje izpodbijane odločbe ne bi smela uporabiti določba 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ. Na tej določbi torej tožena stranka ne more utemeljiti hujše kršitve pravil aktuarske stroke.

14. S tem ko je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na to določbo, je napačno uporabila materialno pravo. Ker pri tem niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se na podlagi drugega odstavka 281. člena ZZavar smiselno uporablja v postopku sodnega varstva zoper odločbe Agencije, je Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

15. Vrhovno sodišče se je opredelilo le do tistih tožnikovih navedb, ki so bile pomembne za odločitev v zadevi.

16. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu(7) je Vrhovno sodišče tožeči stranki priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te je naložilo v plačilo toženi stranki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 13/2000 s spremembami.

Op. št. (3): Zadeva 8/81 Ursula Becker proti Finanzamt Münster-Innenstadt [1982] ECR 00053, točka 19.

Op. št. (4): Ibidem, točka 25.

Op. št. (5): Zadeva C-185/11 Evropska komisija proti Republiki Sloveniji [2012] še ne objavljena, točka 27.

Op. št. (6): Zadeva 106/77 Amministrazione delle Finanze dello Stato proti Simmenthal SpA [1978] ECR 00629, 24. točka.

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 24/2007.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 632/2017
• VSRS Sodba I Up 10/2018
• Sodba G 5/2007