Sodba III Ips 3/2011

Jedro

Dejanske ugotovitve obeh sodišč omogočajo zaključek, da celoten projekt kot splet tehnik in strateškega koncepta, predstavlja izdelano poslovno idejo oziroma poslovni know-how. Gre namreč za zbir znanja in pridobljenih izkušenj v zvezi s postopkom in organizacijo izbire dekleta za naslov K. ter spremljajočo strategijo trženja dogodkov, katerih se izbrano dekle udeležuje. Kot tak predstavlja intelektualno stvaritev, imaterialno dobrino, ki se s pogodbo sicer lahko prenaša, vendar na njej ni mogoča lastninska pravica v stvarnopravnem smislu.

Poslovna ideja v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah ni avtorsko varovana. Potencialno bi lahko bila avtorsko varovana sama praktična izvedba ideje, vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da jo je v obdobju pred sklenitvijo Dogovora, to je v letih 1995-1999 izvajala družba S. in ne tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka in mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 839,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vtoževala znesek 45.902,19 EUR (prej 11.000.000,00 SIT) kot obveznost tožene stranke po sklenjenem Dogovoru o odstopu avtorskih pravic ter tehnik in strateškega koncepta instituta K. za leto 2000 (v nadaljevanju: Dogovor).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo, in sicer za plačilo 4.172,93 EUR v skladu s 1. točko Dogovora. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sledilo argumentom sodišča prve stopnje.

4. Postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

7. Revizija je popolna in dovoljena, ni pa utemeljena.

8. Trditve tožene stranke o nepopolnosti revizije niso utemeljene, saj je revizija opremljena z žigom pooblaščene odvetniške pisarne in s podpisom. Glede na to, da se v postopku uporabljajo določbe ZPP, veljavne pred novelo ZPP-D, je revizija dovoljena, saj vrednost spornega predmeta presega zakonski minimum 20.864,63 EUR.

9. V okviru zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revident navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni izčrpalo vseh dokaznih sredstev, ponujenih s strani tožeče stranke. Sklop dejstev, ključen za odločitev v tem sporu, se osredotoča na vprašanje organizatorja oziroma nosilca celotnega projekta K. Izvorna poslovna ideja je sicer bila v domeni tožeče stranke, vendar je bil organizator celotnega projekta družba S. d. d. Revidentov očitek v zvezi s predlaganimi pričami in izvedencem pa je usmerjen v ugotavljanje lastništva projekta v razmerju med tožečo in toženo stranko. A ta sklop dejstev ni pomemben za odločitev v tem sporu.

10. Z vidika materialnopravnih kršitev se revizija osredotoča na vsebino in pravne posledice Dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili z naslednjo vsebino: v 1. točki sta določili, da se na toženo stranko prenese institut K. za leto 2000 za znesek 1.000.000,00 SIT neto, ki se nakaže prodajalcu (tožeči stranki) v 30 dneh od podpisa Dogovora; v 2. točki se je prodajalec zavezal, da bo dokončal postopek zaščite blagovne znamke K.; v 3. točki pa se je tožena stranka zavezala, da bo po zaščiti blagovne znamke s prodajalcem sklenila kupoprodajno pogodbo v skupni višini 10.000.000,00 SIT, pri čemer se plačilo za leto 2000 všteva v ta znesek.

11. Dejanske ugotovitve obeh sodišč omogočajo zaključek, da celoten projekt SVK, kot splet tehnik in strateškega koncepta, predstavlja izdelano poslovno idejo oziroma poslovni know-how. Gre namreč za zbir znanja in pridobljenih izkušenj v zvezi s postopkom in organizacijo izbire dekleta za naslov K. ter spremljajočo strategijo trženja dogodkov, katerih se izbrano dekle udeležuje. Kot tak predstavlja intelektualno stvaritev, imaterialno dobrino, ki se s pogodbo sicer lahko prenaša, vendar na njej ni mogoča lastninska pravica v stvarnopravnem smislu. Stvarnopravnih zahtevkov (vključno z vrnitvenim zahtevkom) na celotnem projektu zato ni mogoče uveljavljati, lahko pa se zahteva vrnitev dokumentacije, česar pa tožeča stranka ni uveljavljala.

12. Revident skuša glavnino primarnega dajatvenega zahtevka (za znesek 37.556,33 EUR, prej 9.000.000,00 SIT) prikazati kot obveznost na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, podredno pa kot predpogodbeno obveznost sklenitve glavne pogodbe le za prenos blagovne znamke. Določba tretje točke Dogovora je jasna. Po zaščiti blagovne znamke s strani tožeče stranka nalaga toženi stranki obveznost sklenitve kupoprodajne pogodbe po ceni 10 milijonov SIT, pri čemer se plačilo za leto 2000 všteva v ta znesek. Da je predmet bodoče kupoprodajne pogodbe celoten projekt K., jasno izhaja že iz samega naslova, predvsem pa iz prve točke Dogovora, na katero se tretja točka glede vštevanja kupnine navezuje. Dogovor o plačilu kupnine za nakup le blagovne znamke za leto 2000 iz Dogovora ne izhaja. Tretja točka Dogovora pomeni predpogodbeno obveznost v smislu tretjega odstavka 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), saj vsebuje obe bistveni sestavini glavne pogodbe, to je predmet in ceno. Pravilne so zato ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da prevzeta obveznost, upoštevaje šestmesečni rok iz petega odstavka 45. člena ZOR, ni več iztožljiva, saj je tožeča stranka sklenitev glavne pogodbe prvič uveljavljala šele v pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2004, kar je skoraj dve leti po registraciji blagovne znamke, ki je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljena dne 27. 2. 2002.

13. Za projekt kot celoto revident skozi celoten postopek zatrjuje, da gre za poslovno idejo, domišljen sklop storitev, know-howa, marketinških orodij, ugleda, ipd. Poslovna ideja v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) ni avtorsko varovana. Potencialno bi lahko bila avtorsko varovana sama praktična izvedba ideje, vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da jo je v obdobju pred sklenitvijo Dogovora, to je v letih 1995-1999 izvajala družba S. d. d. in ne tožeča stranka.

14. Po mnenju revidenta se pritožbeno sodišče tudi ni opredelilo do avtorskopravnega varstva na posameznih izvedbenih nivojih, kot denimo na obliki krone K. Vendar pa so trditve v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2002, s katerimi je revident skušal doseči avtorskopravno varstvo posameznih delov projekta, povsem pavšalne, brez kakršnegakoli opisa samih objektov varstva, ki bi omogočal presojo njihove individualnosti, intelektualnosti in zunanje izraženosti kot elementov avtorskega dela. Predlagani dokazi z zaslišanji, na katere se revident v dokaz avtorskih pravic sklicuje, pa so bili namenjeni le dokazovanju nosilca celotnega projekta, kar je na naroku dne 5. 4. 2005 tudi sam pojasnil.

15. Trditve, podane v smeri ravnanj nelojalne konkurence, je revident podal v vlogi z dne 23. 5. 2002, v kateri je navrgel, da mu je tožena stranka „ukradla idejo, ki jo sama trži v drugače svetlečem se celofanu.“ Takšna splošna trditev ne terja podrobnejše presoje elementov generalne klavzule po drugem odstavku 13. člena Zakona o varstvu konkurence. S trditvami, podanimi v pritožbi, s katerimi je skušal pavšalno prikazati svojo vlogo prizadetega potrošnika, pa je prekludiran.

16. Po mnenju revidenta naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili tožbeni zahtevek tudi v okviru splošne odškodninske oziroma obogatitvene podlage. Glede na to, da revident ni izkazal kakršnihkoli ravnanj tožene stranke, ki bi predstavljale protipravno ravnanje, tožbeni zahtevek nima podlage niti v splošni ali pogodbeni odškodninski obveznosti.

17. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pravnim sredstvom ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, materialne stroške ter 20% DDV na odvetniške storitve, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife, in skupaj znašajo 839,97 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• sodba U 542/2008
• Sodba II Ips 611/92
• Sodba II Ips 1018/2007