Sodba I Ips 39237/2010-51

Jedro

Subjektivno prepričanje obsojenke v pristranskost sodnikov, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bila obsojenka v obravnavanem primeru deležna nepristranskega sojenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. O

krajno sodišče na Ptuju je s sodbo IV K 39237/2010 z dne 3. 3. 2011 obsojeno J. B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo denarno kazen v znesku 800,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev, po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka (stroškov zasebnih tožilcev in njunega pooblaščenca) ter sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 39237/2010 z dne 6. 7. 2011 obsojenkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim navaja, da naj bi bila sestava senata, ki je odločal o njeni pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, nepravilna, ker so ga sestavljali sodniki, ki bi morali biti izločeni, ker so

sodelovali v drugih postopkih, ki so bili vodeni zoper njo ali zoper njene družinske člane. V ostalem pa navaja, da so se ji v različnih postopkih in pred različnimi organi ter s strani različnih oseb zgodile krivice. Predlaga, da se njeni vlogi ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Obsojenka za svoje trditve o nepravilni sestavi senata ni navedla konkretnih okoliščin, niti ne okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi sodišči kršili procesni ali materialni zakon.

4. Obsojenka v izjavi podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti in izraža svoje nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

7. Vlagateljica zahteve za varstvo zakonitosti z navajanji, da so senat, ki je odločal o njeni pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, sestavljali sodniki, ki so sodelovali v drugih, predvsem civilnih postopkih, ki so se vodili zoper njo in njene družinske člane, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče naj ne bi uporabilo določbe 6. točke 39. člena ZKP, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost sodbe. Po navedeni zakonski določbi sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Z navajanji, da so sodniki – člani sodnega senata sodelovali v drugih postopkih zoper njo in njene družinske člane, predvsem v civilnih sporih, glede premičnega in nepremičnega premoženja, ki niso podprta z nobeno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbujala dvom v nepristranskost omenjenih sodnikov, obsojenka navedenega izločitvenega razloga ni izkazala. Zgolj subjektivno prepričanje obsojenke v pristranskost sodnikov, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bila obsojenka v obravnavanem primeru deležna nepristranskega sojenja. Ko se zatrjuje bistvena kršitev kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, mora vložnik poleg dejstva, da sodišče ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, izkazati tudi vpliv kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa v obravnavanem primeru vložnica ni niti zatrjevala.

8. Z navajanji, da so se ji v različnih predvsem civilnih postopkih in pred različnimi organi zgodile številne krivice v življenju, vložnica ne uveljavlja zakonskih razlogov, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti niti ne okoliščin oziroma ravnanj, ki bi opredeljevala in utemeljevala kršitev zakona (procesnega ali materialnega). Zato sodišče ni moglo preizkusiti, ali so bile v postopku pred sodiščema storjene kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, iz določbe 424. člena omenjenega zakona izhaja, da mora stranka poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, navesti razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev. Konkretiziranje in

substanciranje razlogov, iz katerih je pravno sredstvo vloženo, je nujen pogoj za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku storjene procesne oziroma

materialnopravne kršitve, saj bi to pomenilo delovanje sodišča po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke. Zahteva za varstvo zakonitosti, v kateri je obsojenka zgolj navajala krivice, ki naj bi se ji zgodile v različnih postopkih, navedenih zahtev za vsebinski preizkus, ne izpolnjuje.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila J. B., kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

10. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

06.04.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 18676/2010-91 (I Ips 205/2010)
• Sodba I Ips 136/2011
• Sodba I Ips 247/2009