Sodba I Ips 3665/2010-51

Jedro

Pritožbeno sodišče ne presoja pritožbenih ugovorov, ki pravno niso relevantni, prav tako ne posplošenih pritožbenih navedb, ki jih ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 3665/2010 z dne 18. 3. 2010 obsojena M. G. in B. G. spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in tretjem odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter jima po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo, in sicer prvemu štiri mesece zapora, drugemu pa šest mesecev zapora ter preizkusni dobi dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodni taksi. Po 105. členu ZKP je oškodovanega I. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Z oprostilnim delom iste sodbe je obdolženega I. B. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da del stroškov postopka v znesku 613.79 EUR obremenjuje proračun. Prav tako pa obremenjujejo proračun tudi stroški in nagrada zagovora obdolženega I. B., to je njegovega zagovornika, odvetnika M. Š. iz N.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3665/2010 z dne 16. 2. 2011 zavrnilo pritožbe zagovornikov obeh obsojencev ter okrožne državne tožilke kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovornik obsojenega M. G. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter spremeni prvostopenjsko in drugostopenjsko sodno odločbo v obsodilnem delu tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo postopanje in sojenje sodišču prve stopnje ali sodišču druge stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Po njenem obrazloženem stališču niso podane v zahtevi nakazane kršitve zakona.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi ocenjuje, da je odgovor vrhovne državne tožilke neutemeljen in da ga sodišče ne bi smelo upoštevati, temveč odločiti, kot je predlagano v zahtevi.

6. Zahteva očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do nekaterih bistvenih pritožbenih navedb. Graja tudi obrazložitev, v kateri se je pritožbeno sodišče glede posameznih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obsojenega M. G. sklicevalo na razloge, s katerimi je utemeljilo presojo pritožbenih navedb obsojenega B. G. Višje sodišče se tudi ni opredelilo do v pritožbi zatrjevane opitosti B., pri čemer so zaključki, da domnevna vinjenost B. naj ne bi bila v ničemer izkazana, protispisni. Zahteva napada tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da pritožba ni pojasnila, v čem naj bi sodišče prve stopnje medicinsko dokumentacijo obravnavalo pristransko. Prav tako ne soglaša s presojo pritožbenih navedb, da I. B. pri uporabi noža ni ravnal v silobranu. Sodišče vloge obsojenega M. G. sploh ni obrazložilo oziroma se ni opredelilo do elementov sostorilstva. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da presoja sostorilstva temelji le na okoliščini, da je obsojeni M. G. na dvorišče sledil B. in soobsojenemu B. G. Sodišče ni opredelilo vloge vsakega od domnevnih storilcev in tudi ni z ničemer ugotovilo naklepa obsojenega M. G. Višje sodišče tudi ni pojasnilo, v čem naj bi bila izražena vloga obsojenega M. G.

7. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe ter navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po razlagi te določbe, sprejeti v pravni teoriji in tudi v sodni praksi, pritožbeno sodišče presodi tiste posamezne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in jih v tem obsegu tudi obrazloži. Zato ne presoja tistih pritožbenih ugovorov, ki pravno niso relevantni, prav tako ne posplošenih pritožbenih navedb, ki jih ni mogoče preizkusiti.

8. Posplošenega očitka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do nekaterih bistvenih pritožbenih navedb, ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Postopanje sodišča druge stopnje, ki se je v razlogih sodbe (tretji odstavek na 4. strani drugostopenjske sodbe) v zvezi z okoliščino, kdo je bil pobudnik dogajanja v lokalu in okoliščinami, ki zadevajo zbitje oškodovančevih zob ter možnost, da naj bi poškodbe dobil pri domnevnem padcu ob prelaganju iz reševalnega vozila in oškodovančevo vinjenost, sklicevalo na razloge, ki jih je navedlo v zvezi s pritožbo zagovornice soobsojenega B. G., ne predstavlja pomanjkljivosti, ki jo uveljavlja zahteva. Gre za presojo istih dejstev, pri čemer je sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjski oceni, da sta oba obsojenca delovala usklajeno in v sostorilstvu ter tudi v zadostnem obsegu utemeljilo, na podlagi katerih dejanskih ugotovitev je soglašalo s pravnim sklepanjem sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da akutna opitost oškodovanega B. ni izkazana v materialnih dokazih, ker prisotnosti alkohola v njegovem organizmu ni nihče ugotavljal, prav tako očividci dogajanja tega dejstva niso potrdili. Prvostopenjska sodba tudi vsebuje razloge, zaradi katerih sodišče ni sledilo v zvezi s to okoliščino oceni dr. J. G. Pritožba je izhajala iz trditve, da je oškodovani B. izzval celotno situacijo in ne brata G., še najmanj pa obsojeni M. G., pri čemer da je k dogodku nedvomno prispevala okoliščina, da je B. bil pod vplivom alkohola. Sodišče druge stopnje je glede oškodovančeve vinjenosti soglašalo s prvostopenjsko presojo, da to dejstvo ni z ničemer dokazano. Iz tega sledi, da je tudi pritožbene navedbe presodilo. Pri tem je treba upoštevati, da ob utemeljenosti zaključka, da sta obsojena brata G. izzvala celotno dogajanje in ob že nakazanih razlogih prvostopenjske sodbe, ni bilo podlage, da bi sodišče druge stopnje obširneje utemeljilo presojo, povezano s pritožbenimi navedbami glede oškodovančeve domnevne vinjenosti.

10. Dejstvo, da sta obsojenca z inkriminiranim ravnanjem povzročila izbitje sedmih zob, sta nižji sodišči oprli na izpovedbe očividcev dogodka, rezultate izvedenskih mnenj dr. K. in dr. T. ter na izpovedbo dr. R. in na zapis protokola, da je imel poškodovanec izbitih več zob. Kot je razlagati pritožbene navedbe, naj bi na pristransko obravnavanje medicinske dokumentacije, in sicer zgolj v B. korist, kazalo različno vrednotenje odsotnosti vpisa izbitja oškodovančevih zob in B. udarca po nosu obsojenega B. G. S tem je pritožnik v bistvu grajal dokazno oceno, za katero je ob vsem ostalem bistvenega pomena zapis v Protokolu nujne intervencije, in sicer da je šlo pri oškodovancu za izbitje več zob. Takšna dokazna ocena, s katero je soglašalo pritožbeno sodišče, kar je ustrezno utemeljilo, ne daje podlage za sklepanje o pristranskem obravnavanju medicinske dokumentacije. Glede na to in ker pritožba drugih konkretnih navedb o nepristranskem obravnavanju medicinske dokumentacije ni vsebovala, je razumljiva ocena pritožbenega sodišča, ki jo neutemeljeno graja zahteva za varstvo zakonitosti.

11. V obsegu, v katerem vložnik zahteve opozarja na protispisnost zaključkov in navedb sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščino, da se je obsojeni M. G. iz lokala pomikal ritensko in s tem preprečeval, da bi šel še kdo iz lokala „pomagat“ uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Presoji sodišča namreč očita pretiravanje in ponuja lastno oceno izpovedb zaslišanih prič.

12. Pri presoji, ali je oškodovani I. B. ravnal v silobranu je sodišče druge stopnje izhajalo iz okoliščin, da je ležal na tleh na hrbtu, obsojeni B. G. pa je sedel na njem in ga udarjal. Sklepalo je, da so ugotovljene poškodbe logična posledica položaja obsojenca in oškodovanca, natančneje pa tega ni bilo mogoče ugotoviti, saj je izvedenec dr. I. K. izpovedal, da se ne more izjasniti glede položaja teles obeh udeležencev. Z opozarjanjem na nasprotje v teh razlogih zahteva, čeprav tega izrecno ne opredeli, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo pritožbeno sodišče. Temu očitku ni mogoče pritrditi, ker glede na siceršnje dejanske zaključke ugotovitev o še natančnejšem položaju teles, ni odločilna. Z vsemi ostalimi navedbami, in sicer da obsojeni M. G. poudarja, da rane, ki jih je dobil B. G., niso mogle nastati na način, kot ga opisuje B., da ne gre za sorazmernost v obrambi, če nekdo v pretepu uporabi nož in nekoga celo dvakrat zabode, da se je obsojeni M. G. vmešal v celotno dogajanje prvič šele, ko je bil nož uporabljen, da je dejansko on ravnal v silobranu, ko je B. odvzel nož in tudi z izvajanji, s katerimi graja presojo okoliščin, da sta obsojenca bila dva, oškodovanec pa sam in da sta bila mlajša od oškodovanca, zahteva v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Sodišče prve stopnje je dejanske zaključke obrazložilo (5. in nadaljnje strani prvostopenjske sodbe) in na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev sklepalo, da sta obsojena B. G. in M. G. brez vzroka napadla in brutalno fizično obračunala z I. B. ter ga pri tem lahko telesno poškodovala. Presodilo je tudi, da sta kaznivo dejanje storila skupno tako, da sta sodelovala pri izvršitvi, saj sta s pretepanjem in brcanjem B. oba izvrševala znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Takšno sklepanje je treba povezati z dejanskimi ugotovitvami, s katerimi je sodišče opredelilo konkretno ravnanje obsojenega M. G. (predvsem obrazložitev v četrtem odstavku na 6. strani in na 7. strani prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je pri sklepanju o tem, da sta obsojenca ravnala v sostorilstvu in oba skupaj obračunala z oškodovancem, izhajalo iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Obe nižji sodišči sta v ugotovljenem konkretnem ravnanju imeli zanesljivo podlago za sklepanje, da je obsojeni M. G. sostorilec obravnavanega kaznivega dejanja. Zato niso podane pomanjkljivosti, ki jih pravnomočni sodbi očita zahteva za varstvo zakonitosti.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega M. G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev je obsojencu ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.04.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 238/2009
• Sodba I Ips 209/2009
• Sodba I Ips 146/2010