<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep VIII Ips 183/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.183.2010
Evidenčna številka:VS3005197
Datum odločbe:09.01.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 540/2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neobveščanje delavca o izostanku - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Objava v zbirki VSRS:DZ 2011-2013

Jedro

Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Razlog za izredno odpoved po določenem trajanju izostanka delavca torej predstavlja neobveščanje delavca o razlogih odsotnosti, kljub temu, da bi to obveščaje moral in mogel opraviti, ne pa vprašanje, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neupravičena. Dejstvo upravičene oziroma neupravičene odsotnosti je lahko pomembno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru drugega odstavka 111. člena ZDR, ki se sklicuje na tretjo alinejo prejšnjega odstavka, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene (!) odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi.

Dejstvo bolniškega staleža pred in po spornem obdobju odsotnosti delavca ni zanemarljivo, vendar samo po sebi ne more biti odločilno, saj tudi ni neposredno povezano s samo kršitvijo.

Toleriranje nepravilnih ravnanj delavca ne pomeni, da delodajalec tega ne sme prekiniti – zlasti, če ravnanje delavca količinsko ali kakovostno preseže meje tolerance ali je imelo dosedanje toleriranje celo negativne posledice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 14. 8. 2008, ugotovilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 7. 2008, temveč še vedno traja, naložilo toženi stranki, da tožnico pozove na delo, ji obračuna in izplača plačo za obdobje od 1. 7. 2008 dalje ter ji povrne stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pritrdilo je sicer toženi stranki, da bi morala tožnica že v začetku meseca julija 2008 sporočiti razlog svoje odsotnosti z dela, vendar je v nadaljevanju presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in dejstev – daljši bolniški stalež in prepričanju obeh strank, da bo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) izdal novo odločbo o začasni nezmožnosti za delo tožnice, kršitev „ni takšne narave, da bi utemeljevala porušenje medsebojnega zaupanja in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.“ Nadalje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da tožnica ni bila sposobna za delo od 1. do 21. 7. 2008, njeno zdravstveno stanje pa ni bilo bistveno boljše niti v obdobju od 21. 7. do 1. 8. 2008. Sodišče je tudi obrazložilo, da ni vezano na negativno odločitev zdravniške komisije in se sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 381/2006. Nato je presodilo, da tožnica v mesecu juliju ni bila sposobna za delo in da „tožena stranka ni uspela dokazati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi“ oziroma, da „ob upoštevanju vseh okoliščin interesov ni podlage za izredno odpoved iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.“

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je zavrnilo sklicevanje tožene stranke na bistvene kršitve določb postopka. Poudarilo je, da za obstoj kršitve po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni potrebno, da bi šlo za neupravičeno odsotnost z dela, temveč zadošča, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo in o razlogih svoje odsotnosti ne obvesti delodajalca. Neobveščanje delodajalca izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje, tožena stranka pa se je z razlogom tožničine odsotnosti seznanila šele konec meseca julija 2008 (31. 7. 2008), ko je priča govorila s tožničinim možem. Tožnica se je zavedala obveznosti, da odsotnost javi toženi stranki. Nadalje je sodišče zakonitost izredne odpovedi presojalo tudi po prvem odstavku 110. člena ZDR in navedlo, da pri presoji vseh okoliščin in interesov strank ni nepomembno, iz kakšnega razloga delavec ni prišel na delo in presodilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo tudi zmožnost tožnice za delo, nato pa je svojo odločitev oprlo predvsem na dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu pred 1. 7. 2008 in po 31. 7. 2008, na prepričanje obeh strank, da bo Zavod izdal novo odločbo o podaljšanju bolniškega staleža tožnici in dejstvo, da je že prej neredno obveščala toženo stranko o odsotnosti z dela, tožena stranka pa je to očitno tolerirala. Zato ni mogoče šteti, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi sodišče druge stopnje, saj je zaslišanje prič in tožnice presodilo v nasprotju z razlogom za izredno odpoved, oziroma odločitve po prvem odstavku 110. člena ZDR ni obrazložilo. Pri tem sodišču druge stopnje očita tudi napačno presojo, da je po prvem odstavku 110. člena ZDR pomembno, zaradi katerih razlogov delavec ni prišel na delo; obe nižji sodišči nista obrazložili presoje, da bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje s tožnico. Tožena stranka ni nikoli navajala, da je način obveščanja, ki ga sedaj tolerira sodišče druge stopnje, tolerirala tudi sama, pritožbeno sodišče pa te ugotovitve ni moglo povzeti iz sodbe sodišča prve stopnje niti iz izvedenih dokazov, torej gre za odločanje mimo dokazov v postopku. Tožena stranka se je v izredni odpovedi izrecno sklicevala na porušeno medsebojno zaupanje in neugoden vpliv takšnega neobveščanja tožnice na ostale delavce, pri čemer je pred izredno odpovedjo ocenila, da mora prekiniti z nerednim obveščanjem tožnice. Zato ni mogoče slediti zaključkom sodišča druge stopnje o toleriranju takšnega ravnanja. V zvezi s tem poudarja, da je tožnica ni obvestila niti po pridobitvi negativne odločbe Zavoda z dne 26. 7. 2008. Nadalje očita sodišču druge stopnje, da ni obrazložilo, kako je izvedensko mnenje „pripomoglo k odločitvi, da nesposobnost tožnice za delo ni izkazovalo porušenega razmerja med delavcem in delodajalcem.“ Sodišče druge stopnje je preseglo odločitev sodišča prve stopnje tudi s tem, da je mož tožnice obvestil toženo stranko prvi dan njene odsotnosti. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava opozarja na mnenje izvedenca, da je bila tožnica delodajalca sposobna obvestiti o svoji odsotnosti in razlogih za svojo odsotnost, sicer pa iz priloženih listin izhaja, da tožena stranka ni želela več nadaljevati delovnega razmerja s tožnico, ker je bila slab zgled za ostale delavce. O negativnem odnosu tožnice je še bolj prepričana, ker je le-ta ni obvestila o odsotnosti niti po prejemu negativne odločbe Zavoda 26. 7. 2008, temveč prvič šele s pismom z dne 1. 8. 2008, ki je bilo poslano šele po pogovoru delavke tožene stranke z možem tožnice 31. 7. 2008. Ob vednosti tožnice, da ima dolžnost obveščanja delodajalca, je njen pasiven in neodgovoren odnos dovolj tehten razlog, da tožena stranka temu naredi konec, saj bi v nasprotnem primeru to vplivalo na ostale delavce. Ne gre pozabiti tudi odnosa tožnice v zvezi z vabilom na zagovor, ki se ga ni udeležila. V pisnem obvestilu ni pojasnila razloga za neobveščanje delodajalca o svoji odsotnosti. Zoper odločbo Zavoda se ni pritožila. Po mnenju tožene stranke je mogoče razlagati prvi odstavek 110. člena ZDR v korist delavca le v primeru, če delavcu ni mogoče očitati ničesar v njegovem ravnanju, kar bi privedlo do poslabšanja odnosov.

5. V odgovoru na revizijo tožnica predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodbi sodišč druge in prve stopnje je mogoče preizkusiti, pri čemer izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, obe sodbi pa imata tudi razloge o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res nekoliko nespretno navedlo, da ni bilo podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar je še pred tem (na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje) dovolj jasno obrazložilo, da razlog za ugoditev zahtevku ni izostanek očitane kršitve, temveč izostanek drugega pogoja za izredno odpoved, to je pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR – ki se nanaša na možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. To nenazadnje popolnoma jasno izhaja tudi iz sodbe sodišča druge stopnje.

9. Res je tudi obrazložitev okoliščin za možnost nadaljevanja delovnega razmerja skopa, vendar imata obe sodbi o tem razloge in ju je mogoče preizkusiti. Tožena stranka sodišču druge stopnje utemeljeno očita, da se je pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR brez dejanske podlage v izvedenih dokazih oziroma sodbi sodišča prve stopnje oprlo tudi na to, da je tožena stranka očitno tolerirala neredno obveščanje tožnice, vendar je to nedvomno predstavljalo le dodaten argument sodišča druge stopnje, ki sam po sebi ni vplival na zakonitost in pravilnost sodbe, torej v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve v zvezi z zapisom, da je tožničin mož toženo stranko obvestil prvi dan njene odsotnosti, saj iz sodbe sodišča druge stopnje (glej stran 5 sodbe) to sploh ne izhaja. S tem je sodišče druge stopnje obrazložilo zgolj to, da tožničino dokazovanje, da naj bi njen mož toženo stranko o odsotnosti že takoj obvestil (česar pa tožnica ni dokazala), kaže na to, da se je tožnica zavedala dolžnosti obveščanja o odsotnosti z dela.

11. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

12. Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Razlog za izredno odpoved po določenem trajanju izostanka delavca torej predstavlja neobveščanje delavca o razlogih odsotnosti, kljub temu, da bi to obveščaje moral in mogel opraviti, ne pa vprašanje, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neupravičena. Dejstvo upravičene oziroma neupravičene odsotnosti je lahko pomembno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru drugega odstavka 111. člena ZDR, ki se sklicuje na tretjo alinejo prejšnjega odstavka, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene (!) odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi.

13. Sodišče druge stopnje je pravilno štelo, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podan, saj tožnica delodajalca kljub daljši odsotnosti ni obvestila o razlogih svoje odsotnosti (niti po prejemu odločbe imenovanega zdravnika, niti po prejemu odločbe zdravstvene komisije Zavoda), čeprav je bila to njena dolžnost, obenem pa iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče druge stopnje pravilno povzelo, izhaja, da njeno zdravstveno stanje v obdobju od 1. 7. do 31. 7. ni bilo tako slabo, da delodajalca o svoji odsotnosti ne bi mogla obvestiti.

14. Ob dokazanem razlogu za izredno odpoved po 111. členu ZDR je drug pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesu obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo (sklep VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, sklep VIII Ips 440/2009 z dne 8. 6. 2011, sodba VIII Ips 454/2009 z dne 25. 1. 2011, sodba VIII Ips 86/2010 z dne 20. 6. 2011, sodba VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011, itd.), da so pri tej presoji pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno. Poudarilo je tudi, da je pri presoji teh okoliščin treba upoštevati vse okoliščine primera, ki zajemajo dosedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca po ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje, v sodnem postopku, pa tudi morebitni generalno preventivni vidik, čeprav je poudarilo, da le-ta sam po sebi ne zadošča za utemeljitev izredne odpovedi.

15. Upoštevajoč navedeni okvir ni mogoče sprejeti dosedanje presoje sodišč druge in prve stopnje, ki sta se oprli predvsem na dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu pred 1. 7. 2008 in po 31. 7. 2008. To dejstvo sicer ni zanemarljivo, vendar samo po sebi ne more biti odločilno, saj tudi ni neposredno povezano s samo kršitvijo (za katero, kot navedeno, zadošča neobveščanje delavca, ki najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, čeprav bi delodajalca o tem lahko obvestil), te povezave pa tudi ni mogoče ugotoviti glede obrazložitve o prepričanju strank, da bo Zavod izdal novo odločbo o podaljšanju bolniškega staleža tožnici. Tožena stranka te dejanske ugotovitve sicer ne izpodbija konkretno oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, vendar pa utemeljeno opozarja na to, da tudi v primeru, če tak zaključek sprejmemo, postane najmanj vprašljivo ravnanje tožnice, ki tožene stranke ni obvestila niti po odločbi zdravstvene komisije. Kot že navedeno, dodatnega argumenta sodišča druge stopnje, da naj bi tožena stranka tolerirala neredno obveščanje tožnice, ni mogoče upoštevati, saj ta ne temelji na dokaznem zaključku sodišča prve stopnje, sicer pa tudi določeno toleriranje nepravilnih ravnanj delavca ne pomeni, da delodajalec tega ne sme prekiniti – zlasti, če ravnanje delavca količinsko ali kakovostno preseže meje tolerance ali je imelo dosedanje toleriranje celo negativne posledice. Sodišče druge stopnje je pri utemeljitvi nezakonitosti izredne odpovedi upoštevalo tudi, da ni nepomembno, iz kakšnega razloga delavec ni prišel na delo, vendar tudi o tem primeru ni neposredne povezave med določbo tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in prvim odstavkom 110. člena ZDR. S tem razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga prvotno zakonsko besedilo ZDR ni vsebovalo, je zakonodajalec že neobveščanje delavca, ki najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, čeprav bi to moral in mogel storiti, štel za tako pomembno okoliščino, da je le na tej podlagi predvidel možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer (kot navedeno) brez (neposredne) povezave z dejstvom upravičene ali neupravičene odsotnosti.

16. Glede na navedeno sodbi sodišč druge in prve stopnje ne sledita opisanemu materialnemu okviru ugotavljanja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, razlogi, ki jih v zvezi s tem navajata, pa niso prepričljivi in sami po sebi ne omogočajo takšnih materialnih zaključkov.

17. Ob zmotni uporabi materialnega prava je ostalo dejansko stanje, ki je pomembno za presojo po prvem odstavku 110. člena ZDR, nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

18. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi še vse ostale okoliščine oziroma dejstva v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja tožnice, zavzame stališče tudi do generalno preventivnega vidika izredne odpovedi (na katerega se sklicuje delodajalec), v zvezi s tem po potrebi izvede dodatne dokaze, nato pa ponovno odloči. Ob ponovnem odločanju revizijsko sodišče opozarja tudi na neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo VIII Ips 381/2006, saj gre za sodno odločbo še pred novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj. oziroma novelo ZZVZZ-F, Ur. l. RS, št. 60/2002, ki je v delu, ki določa odločanje imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, stopila v veljavo s 1. januarjem 2003), ki je področje uredila drugače. Pri ponovnem odločanju opozarja tudi na nakazano razliko me določbama tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in določbo drugega odstavka tega člena.

19. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3.
ZPP člen 380, 380/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyMzEw