<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 48486/2010-26

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:I.IPS.48486.2010.26
Evidenčna številka:VS2005801
Datum odločbe:06.10.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSK II Kp 48486/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - prikrivanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - način pridobitve

Jedro

Zgolj dejstvo, da obsojenčev pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ (iz prvega odstavka 221. člena KZ) ne bi bil izpolnjen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma citirano sodbo spoznalo obsojenega A. J. za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 48486/2010 z dne 7. 4. 2011 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zagovornik obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona in kršitev ustavne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Zagovornik obsojenega v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo od obrambe predlaganih dokazov (zaslišanje prič in ogled kmetijskega stroja) kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ki mu jo zagotavlja 29. člen Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Stališče vložnika je neutemeljeno, kar mu je bilo ustrezno pojasnjeno že v pritožbenem postopku, v sodbi sodišča druge stopnje (tretji odstavek na strani 3), poleg tega pa je tudi Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (na primer sodbi I Ips 360/2005 z dne 19. 10. 2006 in I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008) pojasnilo, kako je treba razumeti izvajanje pravice do obrambe v povezavi z dokaznimi predlogi obrambe. Tudi v tej obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi določno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje ter zato povsem utemeljeno zavrnilo izvedbo še dodatnih, s strani obrambe predlaganih dokazov. Kolikor pa vložnik zahteve, kljub izvedenim dokazom, še vedno vztraja, da obsojenec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, gre v tem pogledu za ponujanje njegove ocene teh dokazov in s tem za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

8. Neutemeljeno je tudi stališče vložnika, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj bi ne bil v opisu konkretiziran način pridobitve ukradenega stroja, česar sodišče tudi sicer naj ne bi ugotovilo. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe je v tem delu dovolj konkretiziran, ko se navaja, da je obsojenec stroj pridobil od druge osebe in ni potrebno, da bi bil za obstoj tega kaznivega dejanja pridobitni način še bolj določno opredeljen. Že sodišče druge stopnje je glede enakega pritožbenega razloga navedlo povsem sprejemljivo razlago, in sicer, da zgolj dejstvo natančno neugotovljenega načina pridobitve ukradene stvari ne more pomeniti, da zakonski znak „si kako drugače pridobi“ (iz prvega odstavka 221. člena KZ) ne bi bil izpolnjen. Na tako citiran zakonski znak se namreč navezujejo vsi alternativno možni pridobitni načini, ki niso zajeti v konkretno navedene pridobitne načine v prvem odstavku 221. člena KZ (prodaja, zamenjava, nakup, sprejem v zastavo), tako tudi določno neugotovljen pridobitni način. Zgolj dejstvo, da ta obsojenčev pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne more izpodbiti nedvoumnega zaključka, da si je to stvar dejansko pridobil, saj je z njo razpolagal (po tem, ko je bila oškodovancu ukradena), kar samo po sebi pomeni, da jo je moral na nek (drugačen) način tudi pridobiti.

9. Vložnik zahteve nima prav, ko meni, da izpodbijana sodba ne ponuja ustrezne konkretizacije obsojenčeve malomarnosti in da v zvezi s tem niso ugotovljena nikakršna dejstva ter da tudi pritožbeno sodišče glede teh pritožbenih navedb ni podalo nikakršnega odgovora. Sodba sodišča prve stopnje glede tega obsojenčevega subjektivnega odnosa do okoliščine, kako je bil kmetijski stroj pridobljen s kaznivim dejanjem tatvine, ponuja določne razloge v tretjem odstavku na peti strani sodbe, pri čemer izhaja tudi iz predhodno, v sodbi obrazloženih, objektivno ugotovljenih okoliščin obsojenčevega ravnanja. O tem je podalo svoje soglasno stališče tudi sodišče druge stopnje (predzadnji odstavek na strani 2 sodbe), sklicujoč se pri tem na že obstoječo sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007) glede vprašanja, kaj mora obsegati opis tega zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe. Glede na navedeno v izpodbijani sodbi ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, niti ne drži, da izpodbijana sodba v tem delu ne bi imela razlogov, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Ugotovljeno je torej bilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso bile podane ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
KZ člen 221, 221/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyMTQx