Sodba I Ips 153/2012

Jedro

Pripadnost določeni skupnosti ne predstavlja kaznivega dejanja. Obdolženec se lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano dejanje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se F. H. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti

obtožbe, da je bil že pod bivšo Jugoslavijo izdajatelj in urednik veleizdajalskega časopisa Szabadsag (Svoboda), ki je z defetistično propagando zastrupljal slovenstvo v Prekmurju, dokler ga bivša jugoslovanska vlada ni prepovedala,

da je ob okupaciji Prekmurja po madžarski vojski postal kot zagrizen Madžaron poslanec madžarskega parlamenta;

da je kot veleizdajalec Slovencev v Prekmurju ustanovil madžarsko kulturno društvo Vendske pokrajine (VMKE) ter bil predsednik tega društva, da je bil član županijske zakonodajne oblasti, sreski viteški podporočnik, organizator in okrajni vodja stranke madžarskega življenja (MEP), predsednik murskosoboškega levenskega društva, sopredsednik murskosoboškega fašističnega društva Kasino, častni predsednik Športnega društva Mura, predsednik murskosoboškega meščanskega krožka, glavni urednik okupatorskega glasila „Muraszombat es videke“, član gornjedonavske poljedeljske komore, član madžarske fašistične organizacije „Nyilaspart“ in nosilec številnih drugih družbenih in javnih funkcij okupatorja;

da je bil soudeležen v akciji, na podlagi katere so bili prekmurski Slovenci odposlani na delo v Reich;

da je denarno podpiral izrazito fašistično organizacijo „Nyilaspart“ ter stavil na razpolago okupatorju vse svoje bančno podjetje ter materialno podpiral fašistično vojsko v borbi proti NOV;

da je kot glavni vodja in duša vsega madžarsko fašističnega pokreta v Prekmurju, odgovoren za vsa zločinstva, nasilja in izdajstva izvršena nad slovenskim narodom;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zločinstva veleizdaje, pripadništva okupatorjevim fašističnim organizacijam, ovaduštva, sodelovanja z okupatorjem in preganjanjem Slovencev po členu 13 in 14 Uredbe o vojaških sodiščih.

II. Po členu 96/1 ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrada obsojenčevega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja je bil F. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 13. in 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (v nadaljevanju UVS) in mu je bila po 1. členu Zakona o vrstah kazni izrečena smrtna kazen z obešanjem, izgubo vseh političnih in državljanskih pravic in zaplemba celotnega premičnega in nepremičnega premoženja.

2. Zoper navedeno odločbo je vložil pooblaščenec hčerke pokojnega obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlaga ugoditev zahtevi. Navedbam vložene zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojenec ni bil vabljen na glavno obravnavo, da je bila obtožba vložena istega dne, kot je bilo o njej razsojeno, da sodba nima pravnega pouka oziroma, da zoper njo ni možna pritožba, da izvršitvena ravnanja, kvalificirana po 13. in 14. členu UVS, časovno in krajevno niso opredeljena in da iz obrazložitve ne izhajajo podatki, da očitki iz izreka sodbe temeljijo na zbranih dejstvih in dokazih, je namreč potrebno pritrditi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Vložnik uvodoma sodišču očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj v nobenem očitku v izreku ni naveden čas storitve kaznivega dejanja (razen pod 1. alinejo, kjer je časovno navedena bivša Jugoslavija), prav tako pa so očitki takšne narave, da ne morejo predstavljati konkretizacije kaznivega dejanja. Pripadnost nekemu narodu ni kazniva, kakor tudi ni kaznivo biti poslanec nekega parlamenta, ki predstavlja oblast na določenem področju. Še manj je lahko kaznivo dejstvo, da naj bi obsojenec ustanovil madžarsko kulturno društvo, bil predsednik tega društva, član županijske zakonodajne oblasti itd. Očitki, da je bil soudeležen v akciji, na podlagi katere so bili prekmurski Slovenci poslani na delo v „Rajh“, pa je brez prave obrazložitve o tem, kdaj in kdo naj bi bil poslan zaradi njegovega ravnanja na prisilno delo. Akcija kot taka ni zabeležena v nobeni zgodovinski knjigi, ki opisuje dogodke med leti 1941 in 1945. Tudi očitek, da naj bi finančno podpiral fašistično organizacijo Nyilaspart kakor tudi fašistično vojsko, je povsem nekonkretiziran, navržen in posplošen.

6. Očitana kršitev kazenskega zakona je podana, ko je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje.

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj iz 13. in 14. člena UVS.

8. Člen 13 UVS govori o vojnih zločincih, ki so po tej določbi pobudniki, organizatorji, naredbodajalci ter pomagači in neposredni izvrševalci množičnih ubijanj, mučenj, prisilnega izseljevanja prebivalstva ter njegovega odgona v taborišča in na prisilno delo, požigov, uničevanja in ropanja narodne in državne imovine; vsi posamezni posestniki imetij in podjetij v Jugoslaviji, v okupatorskih in drugih deželah, ki so nečloveško izkoriščali delovno silo na prisilno delo odpeljanih ljudi, funkcionarji terorističnega aparata in terorističnih oboroženih formacij okupatorja in domačini v okupatorjevi službi; ter oni, ki so izvrševali mobilizacijo našega ljudstva za sovražno vojsko. Člen 14 te uredbe pa govori o narodnih sovražnikih, to pa so vsi aktivni ustaši, četniki in pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi in njihovi organizatorji in pomagači, vsi tisti, ki so v sovražnikovi službi v kakršnemkoli svojstvu – kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in slično, ki so silili ljudstvo, da okupatorjem odda orožje; vsi oni, ki so izdali narodno borbo in so bili v zvezi z okupatorjem; vsi oni, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej; vsi oni, ki rušijo narodno vojsko ali so na drug način pomagali in pomagajo okupatorju ter slednjič vsi, ki so izvršili kazniva dejanja umora, ropa ipd. Ustavno sodišče je z odločbo UI 75/92 z dne 31. 3. 1994 odločilo, da se v RS ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznani pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo RS. Zato se ne uporabljajo tisti deli uredbe, ki po svoji vsebini pomenijo inkriminacijo statusa in ki se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev, kakor tudi ne deli uredbe, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje nedoločnosti in nejasnosti omogočili samovoljo takratnih sodišč. Možna je sicer retroaktivna veljava te določbe, vendar pa se ne uporabljajo elementi, ki so omogočili sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo uredbe, pa ta niso bila kazniva po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.

9. Kot utemeljeno opozarja vložnik v zahtevi gre v tej zadevi za inkriminacijo statusa oziroma osebnosti, ne pa inkriminacijo dejanj. Kolikor se očitki nanašajo na ravnanja, so ta opisana tako ohlapno, nejasno in presplošno, da jih ni mogoče preizkusiti in iz njih izluščiti prvine očitanega ali sploh kakšnega kaznivega dejanja. Utemeljeno tako vložnik opozarja, da pripadnost določeni skupnosti ne predstavlja kaznivega dejanja, še manj predsedovanje v raznih kulturnih in športnih društvih, v meščanskem krožku ipd. Tudi uredništvo časopisa, s katerim naj bi se s propagando zastrupljalo slovenstvo, je nekonkretiziran in ne pomeni kaznivega dejanja. Tudi očitki, ki se nanašajo na ravnanje obsojenca, kot so: „da je stavil okupatorju na razpolago svoje premoženje, da je odgovoren za vsa zločinstva, nasilja in izdajalstva, izvršena nad slovenskim narodom, da je bil soudeležen v akciji, na podlagi katere so bili Prekmurci poslani na prisilno delo ipd.“, so splošni in brez stika s posameznimi konkretnimi ravnanji. Taki zato obdolžencu onemogočajo obrambo. Brez potrebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil v konkretnem primeru kaznivo dejanje zločinstva, skratka brez stika z življenjsko dogodkovno stvarnostjo. Vsak očitek o posameznem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate in drugi podatki, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja in ga hkrati delajo enkratnega, neponovljivega in nezamenljivega. Očitek v izreku sodbe tako ne pomeni, in tudi v času, ko je bila sodba izrečena ni pomenil, kaznivega dejanja, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca obtožbe oprostilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).

10. Vložnik v zahtevi sicer uveljavlja še kršitev procesnih pravic (pri čemer se sklicuje predvsem na dejstvo, da je bil obsojenec sojen v nenavzočnosti, da mu vabila niti niso poskušali vročiti, da datira obtožba in sodba z istega dne (7. 8. 1945), da sodba ni obrazložena, saj ni naveden niti en sam dokaz, na podlagi katerega bi sodišče lahko sklepalo o krivdi obsojenca, temveč se sklicuje zgolj na članek, objavljen v časopisu Muraszombat es videke, iz katerega pa ne izhaja drugega kot da se bo (obsojenec) še bolj postavil v službo za napredek pokrajine in interese prebivalstva s svojo neizčrpljivo močjo in bogatim talentom, ker ga veže k delu že stokrat izpovedana zavest, da bo lahko lažje pomagal pokrajini ipd., da sodba nima pravnega pouka, kar vse posledično predstavlja tudi posledično kršitev 14., 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave (sodišče obsojencu ni priznavalo pravice do eventualne drugačne narodnosti – madžarske, obsojencu ni bilo zagotovljeno nikakršno (ne samo enako) varstvo njegovih pravic pred sodiščem, obsojencu ni sodilo neodvisno in nepristransko sodišče ampak izključno politično, obsojencu ni bila dana možnost do obrambe, četudi po postavljenem branilcu, ki pred obravnavo sploh ni mogel videti spisa, razen tega mu je bila kršena pravica do pritožbe in do vseh nadaljnjih rednih in izrednih pravnih sredstev, kakor tudi ni imel niti časa niti možnosti za pripravo svoje obrambe ipd.), vendar pa Vrhovno sodišče glede na to, da je zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na očitek kršitve materialnega zakona ugodilo, očitanih procesnih kršitev ni presojalo.

11. Odločitev o stroških temelji na v izreku te določbe citiranih določilih ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 13660/2012-36
• VSRS Sodba I Ips 14648/2014-44
• Sodba I Ips 59824/2012-24