Sodba I Ips 48460/2010

Jedro

Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva, to je tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 142/2007 z dne 29. 9. 2009 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu je izreklo kazen enega leta zapora. Oškodovanko je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo. Obsojencu je naložilo v plačilo do tedaj znane stroške kazenskega postopka v višini 1.298,74 EUR, druge stroške postopka, ki bodo znani kasneje in bodo odmerjeni s posebnim pisnim sklepom, ter plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 340/2009 z dne 23. 4. 2010 pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora, v preostalem pa je to pritožbo ter v celoti pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Obsojenec po svojem zagovorniku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, druge kršitve kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (kršitev 395. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe), ter zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je bil obsojen za dejanje, ki ga ni storil. Predlaga, da se obe izpodbijani sodbi razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da se ga oprosti očitanega dejanja.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi vsebino oškodovankine izpovedbe glede odločilnih dejstev povzelo v skladu z oškodovankino izpovedbo. Presoja o tem, ali je oškodovanka glede odločilnih dejstev izpovedala verodostojno ali ne, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog v postopku zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Iz izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihiatrije izhaja, da je slabši učni uspeh oškodovanke samo eden od pokazateljev spolne zlorabe. Sodišče je obrazložilo, da so pravno relevantna dejstva dokazana z zaslišanjem oškodovanke ter njene matere ter izvedenskim mnenjem, zato predlaganih dokazov (zaslišanje priče Z. J. ter postavitev izvedenca za ugotavljanje posledic spolne zlorabe otrok) ni bilo treba izvesti. Prav tako ni podan noben izmed razlogov iz 372. člena ZKP, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona.

5. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva, to je tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP).

9. Glede na takšno razlago protispisnosti, kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče slediti navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker naj bi vsebino oškodovankine izpovedbe povzelo v nasprotju z dejansko oškodovankino izpovedbo dano na glavni obravnavi. Oškodovanka je namreč na glavni obravnavi 19. 12. 2009 izpovedala, da je obsojenec svoje spolovilo potiskal v njen spodnji del (listovna št. 146), in povsem v skladu z zapisom te izpovedbe je tudi povzetek sodišča prve stopnje na četrti strani sodbe.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti nadalje zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo protispisnost, ker je sodbo oprlo na mnenje izvedenca klinične psihologije I. N., ki je v izvedenskem mnenju spolno zlorabo oškodovanke utemeljeval tudi s padcem njenega učnega uspeha in izostajanjem od pouka, česar pa listinska dokumentacija Osnovne šole Z. ne potrjuje.

11. Za uveljavljanje protispisnosti kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka je potrebno, da se protispisnost nanaša na odločilna, to je pravno pomembna dejstva, to pa so po ustaljeni sodni praksi dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Iz izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije I. N. med drugim izhaja, da so posledice spolne zlorabe pri oškodovanki številne, ter se kažejo na čustvenem, telesnem, kognitivnem in vedenjskem področju. Dejstvo, da je bil obravnavani primer spolne zlorabe pozno razkrit ter travmatični dogodek nerazčiščen, je po ugotovitvah izvedenca vodilo v stopnjevanje oškodovankinih težav, torej do zapletov, ki so se odražali tudi s slabšim učnim uspehom in izostajanjem od pouka. Posledice zlorabe in njihova prepoznava sta, kot navaja izvedenec (listovna št. 268), takojšnje ali pa do tega pride z zamikom. Dejstvo, da sta se slabši učni uspeh ter izostajanje od pouka kot posledici spolne zlorabe pri oškodovanki pojavili z zamikom in ne takoj, zato ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

12. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da naj bi bila izpovedba oškodovanke nezanesljiva, neverodostojna in polna protislovij. Presoja o tem, ali je oškodovanka glede odločilnih dejstev izpovedala verodostojno ali ne, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten razlog v postopku zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Z očitkom zahteve za varstvo zakonitosti, da se višje sodišče ni opredelilo do zatrjevanih oškodovankinih protislovij in nasprotij ter da ni pretehtalo v pritožbi izrecno grajano neverodostojnost, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena navedenega zakona, po katerem sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ker je sodišče v obrazložitvi sodbe pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je glede pravno relevantnih dejstev oškodovanka izpovedala verodostojno in pojasnilo, da so določena razhajanja glede nebistvenih okoliščin (kje je prišlo do otipavanja v osebnem avtomobilu, glede obsojenčeve garderobe v času storitve kaznivega dejanja, glede vzetja kosila in hranjenja copat, glede odklepanja vhodnih vrat, glede informiranja drugih o zlorabi, glede pojmovanja posilstva, glede razlogov za pobeg) nastala kot posledica časovne odmaknjenosti dogodka, je očitek zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljen.

14. Ustavnega jamstva iz 29. člena Ustave RS ni mogoče razlagati tako, kot meni vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, torej da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Po ustaljeni ustavno sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko pripeljala do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

15. Vložnik zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče Z. J. in dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca za ugotavljanje posledic spolne zlorabe otrok. Sodišči sta presodili, da ni potrebe po zaslišanju priče Z. J., svojo presojo pa utemeljili s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso (sodba I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007). Niti kazenska ovadba niti izjava, dana policistom pri zbiranju obvestil, ni dokaz, na katerega bi bilo mogoče opirati zaključke o dokazanosti odločilnih dejstev, takšno dokazno vrednost imajo le na glavni obravnavi izvedeni dokazi. Oškodovančeva kazenska ovadba oziroma izjava, dana v smislu 148. člena ZKP, se lahko uporabil le za preverjanje verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Ker v obravnavanem primeru oškodovanka svoje izjave glede odločilnih dejstev tekom postopka ni spreminjala, po presoji obeh sodišč ni bilo potrebe po kontroli njene izpovedbe v postopku z njeno izjavo, dano policistom oziroma ni bilo potrebe po preverjanju točnosti zapisa. Zato je bil tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeni dokazni predlog utemeljeno in pravilno zavrnjen, zavrnitev dokaza po zaslišanju omenjene priče zato ni mogla vplivati na zakonitost sodbe.

16. Sodišči sta v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca za ugotavljanje posledic spolne zlorabe otrok navedli, da so bila pravno relevantna dejstva v obravnavanem primeru dokazana že z drugimi dokazi, in sicer z zaslišanjem oškodovanke, njene matere ter izvedenskim mnenjem izvedenca klinične psihologije, ter je omenjeni dokazni predlog zato nepotreben. Problematizirano mnenje izvedenca klinične psihologije je v obravnavanem primeru le eno izmed dokaznih sredstev za preverjanje oškodovankine izpovedbe. Izsledki tega dokaznega sredstva so, kot sta navedli sodišči, skladni z izsledki drugih dokaznih sredstev. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije ocenilo kot sprejemljivo in zadostno za kontrolo oškodovankine izpovedbe, temu pa je pritrdilo višje sodišče, z navedbo, da je omenjeno izvedensko mnenje, ob vseh ostalih dokazih, povsem zadostno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjeni izvedenec je določno opisal metodo izvedeniškega dela, predstavil, katero dokumentacijo je uporabil pri njegovi izdelavi, svoja dognanja o tem, da so pri oškodovanki evidentirani znaki spolne zlorabe pa prepričljivo argumentiral, pri čemer ni dognal dejavnikov, ki bi vnašali dvom v sposobnost njene verodostojne prezentacije dogodka in ki bi kazali na njeno nagnjenost k potvarjanju resnice. Zato tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni bilo potrebe, da se oškodovankina izpovedba (tudi glede posledic spolne zlorabe), ob verodostojnih izvedenčevih dognanjih spolne zlorabe pri oškodovanki, preverja še s pomočjo izvedenca specialnejše stroke na področju klinične psihologije. Ker so bila pravno relevantna dejstva dokazana že z drugimi dokazi, dejstvo, da dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca za ugotavljanje posledic spolne zlorabe otrok ni bilo ugodeno, ne predstavlja kršitev pravice do obrambe.

17. Z navedbami, da mu ni dokazano, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ker obstajajo številna nasprotja v izpovedbi oškodovanke, vložnik ni izkazal utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Ugotavljanje morebitnih nasprotij v izpovedbi oškodovanke bi pomenilo presojo zmotnega ali nepopolnega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, ne pa katerega izmed razlogov iz 372. člena ZKP.

18. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 83/2009
• Sodba I Ips 251/2009
• Sodba I Ips 10419/2009