<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 22/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:III.IPS.22.2010
Evidenčna številka:VS4001941
Datum odločbe:23.01.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 398/2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:materialno procesno vodstvo - dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje priče - informativni dokaz

Jedro

Kolikor je bil dokazni predlog podan zato, da bi priči povedali, katera dokumentacija je bila uničena in katerih prič ni bilo, gre po oceni revizijskega sodišča za primer nedovoljenega informativnega dokaza, torej dokaza, katerega cilj je nadomestitev trditev tožeče stranke, saj naj bi priči izpovedali o dejstvih, ki bi jih lahko izven postopka spoznala in v postopku navedla že sama tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.090,75 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 6.499.021,51 EUR z zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede plačila 5.445.325,84 EUR in mu v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje. Glede plačila zneska 1.053.695,66 EUR pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je v delu, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena, tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je odgovorila, da revizija ni utemeljena, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje glede z revizijo izpodbijane pravnomočne sodbe:

Tožeča in tožena stranka sta bili pravnomočno obsojeni na solidarno plačilo odškodnine družbi C. d.d. Odškodnino z zamudnimi obrestmi in stroški postopka v skupnem znesku 625.931.564,87 SIT je oškodovancu v celoti plačala tožena stranka. Tožena stranka je nato vložila tožbo (zadeva 8 Pg 270/94), s katero je zahtevala, naj ji tožeča stranka povrne polovico plačanega zneska. Uspela je z delom tožbenega zahtevka v znesku 187.779.469,00 SIT, ker je bil ugotovljen 30-odstotni delež njene krivde.

6. V prejšnji točki navedena tožba je bila tam toženi stranki vročena šele po približno 8 letih od vložitve. Tožeča stranka sedaj v tem sporu trdi, da ji je bilo zaradi tega onemogočeno dokazovanje, da njene odškodninske odgovornosti do družbe C. d.d. sploh ni bilo, česar pa ni mogla dokazati, ker je vse dokumente, s katerimi bi to lahko dokazovala, že uničila, ni pa imela niti „zbranega vedenja o pričah“, ki bi lahko pričale v njeno korist; vse te dokaze bi lahko predložila, če bi ji bila tožba pravočasno vročena. Zato s tožbo v tem sporu zahteva plačilo odškodnine, ki v obsegu, obravnavanem v revizijskem postopku, znaša 1.053.695,66 EUR, kar predstavlja v eure preračunano glavnico 187.779.469,00 SIT z zamudnimi obrestmi, nateklimi od vročitve tožbe dalje, v znesku 64.728.160,38 SIT. Preostali del tožbenega zahtevka v tej zadevi (5.445.325,84 EUR), ki ni predmet revizijske presoje, predstavljajo zamudne obresti za čas od vložitve do vročitve tožbe.

7. Sodišče prve stopnje je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker se je postavilo na stališče, da tožeča stranka svoje obveznosti iz sodbe 8 Pg 270/94 ni plačala, zato ji še ni nastala nobena škoda. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem ni strinjalo. Zato je na pritožbo tožeče stranke sodbo glede plačila obresti od vložitve do vročitve tožbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede plačila glavnice z zamudnimi obrestmi od vročitve tožbe dalje pa je pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožba glede tega zahtevka ni sklepčna. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka „ni konkretizirano navedla, kateri so bili tisti dokumenti, s katerimi bi se lahko, če ne bi bili že uničeni, uspešno branila v postopku, prav tako pa ni navedla, o katerih dejstvih, ki bi bila odločilna za uspeh v spornem postopku, bi lahko izpovedale priče“. Zato ni moglo presoditi, ali bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na uspešnost obrambe tožeče stranke.

O neutemeljenosti revizije

8. O nesklepčnosti tožbe govorimo takrat, ko iz dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Ko je pritožbeno sodišče razložilo, da je tožba v obravnavanem primeru nesklepčna, je očitno mislilo prav na to. Zato je revizijsko razpravljanje o „procesni nesklepčnosti“ (beri: nepopolnosti) tožbe odveč.

9. Tožeča stranka je prišla s trditvami v reviziji sama s seboj v logično nasprotje. Po eni strani trdi, da je bila prikrajšana za materialno procesno vodstvo, ker je sodišče niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji ni pozvalo, naj dopolni svoje navedbe o uničenih dokumentih in pričah, ki bi lahko kaj povedale v njeno korist v postopku 8 Pg 270/94. V istem odstavku revizije (drugi odstavek III. točke na 6. strani) pa navaja, da niti ne ve, katere dokumentacije ni imela in katere priče bi lahko pričale v njeno korist. Materialno procesno vodstvo torej v tem primeru ne bi moglo privesti do (za tožečo stranko) želenega cilja, to je do konkretizacije njenih trditev o uničenih dokumentih in pričah, ki bi pričale v njeno korist. Opustitev materialnega procesnega vodstva torej ni mogla imeti za posledico nezakonite ali nepravilne sodbe. Ta opustitev v obravnavanem primeru tudi ni mogla privesti do tega, da bi bilo tožeči stranki onemogočeno sodelovanje v postopku v tem smislu, da ni bila obravnavana uničena dokumentacija in da niso bile zaslišane priče (ob dejstvu, da sama pove, da ne ve, katera dokumentacije in katere priče bi to bile). Zato revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da bi bila samo na podlagi presoje konkretiziranih trditev o tem, kateri dokumenti so bili uničeni in o katerih dejstvih bi v njeno korist pričale priče v postopku 8 Pg 270/94, možna presoja, ali bi v navedenem postopku uspela dokazati popolno neutemeljenost tožbenega zahtevka. Iz istega razloga niti smiselna uporaba določbe drugega odstavka 351. člena ZPP, kot jo uveljavlja tožeča stranka v reviziji (glej predzadnji odstavek na 5. strani), ne pride v poštev.

10. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da „glede pomanjkljive dokumentacije in težav pri dokazovanju, da zahtevek ni utemeljen, predlaga še zaslišanje S. in odvetnice D.“ (pri tem je očitno mišljen zahtevek tožene stranke proti njej v zadevi 8 Pg 270/94). Sam po sebi je tak dokazni predlog očitno neutemeljen, ker je jasno, da je bila dokumentacija tožeče stranke pomanjkljiva in da je imela tožeča stranka težave z dokazovanjem neutemeljenosti tožbenega zahtevka v zadevi 8 Pg 270/94. Kolikor pa je bil ta dokazni predlog podan zato, da bi priči povedali, katera dokumentacija je bila uničena in katerih prič ni bilo, pa gre po oceni revizijskega sodišča za primer nedovoljenega informativnega dokaza, torej dokaza, katerega cilj je nadomestitev trditev tožeče stranke, saj naj bi priči izpovedali o dejstvih, ki bi jih lahko izven postopka spoznala in v postopku navedla že sama tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo, da dokazov s takim namenom ni dovoljeno izvajati.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da v pritožbenem postopku ni bila storjena niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena niti iz prvega odstavka 339. člena, obakrat v povezavi z določbo 285. člena ZPP. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 2.090,75 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, po veljavni Odvetniški tarifi odmerjeno na 4500 točk, ter pavšalne materialne stroške.


Zveza:

ZPP člen 285, 339, 339/2-8, 351, 351/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQxOTU3