<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba in sklep II Ips 565/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.565.2008
Evidenčna številka:VS0014786
Datum odločbe:22.12.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSK I Cp 545/2007
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - nacionalizacija - cona B STO - vezanost na pravnomočno upravno odločbo - zavrženje dopolnitve revizije

Jedro

Obstoj pogojev za nacionalizacijo po 7.a členu ZNZGP je ugotavljal upravni organ v upravnem postopku in šele z izdajo deklaratorne upravne odločbe je bila omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP. Čeprav je nacionalizacija originaren način pridobitve lastninske pravice države oziroma državne lastnine, je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem – upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je nacionalizirano oziroma ki je po tem določilu prešlo v državno last kot splošno ljudsko premoženje. Ugotovitvena odločba o nacionalizaciji je bila nujna tudi zaradi vpisa v zemljiško knjigo.

Morebitne nepravilnosti te upravne odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je (pravdno) sodišče na takšno pravnomočno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (prim. 13. člen ZPP).

Izrek

Dopolnitev revizije z dne 8. 1. 2009 se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik parc. št. 2995/2 k.o. ... in da sta mu toženki dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo te parcele na njegovo ime ter mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti drugi toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 23. člena Ustave. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji ponovno poudarja, da je prišlo do vknjižbe lastnine na toženi stranki brez pravne podlage. Spor med strankami je čisti civilnopravni spor in (ne)obstoj ugotovitvene upravne odločbe v tem primeru nima nikakršnega pomena. Vprašanje obstoja upravne odločbe in vezanosti nanjo je le predhodno vprašanje, saj toženki nista pridobili lastnine z upravno odločbo, ki je deklaratorne narave. Sodišče bi moralo presoditi, ali je bilo na dan uveljavitve Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48, v nadaljevanju ZNZGP) stanje takšno, da je prišlo do prenosa sporne nepremičnine v družbeno lastnino. Presoditi bi moralo, ali je obstojala pravnomočna odločba o ugotovitvi, da G. P. ni bil državljan Jugoslavije na dan 8. 10. 1972. Opozarja, da je prvostopenjskemu sodišču predlagal, da opravi uradne poizvedbe o državljanstvu G. P. in predložil sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Bujah iz leta 1975, v katerem je navedeno, da je bil jugoslovanski državljan. Potrdilo o njegovem jugoslovanskem in hrvaškem državljanstvu je tožnik prvostopenjskemu sodišču predložil tudi sam. Sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2005 z dne 11. 5. 2006 v reviziji zatrjuje, da so netočne navedbe nižjih sodišč o desetletni ustaljeni praksi sodišč. Ker ugotovitvena odločba ni podlaga za nastanek ali izgubo stvarne pravice, bi se moralo sodišče vsebinsko ukvarjati z izrazito lastninsko naravnanim tožbenim zahtevkom. Izpodbijana sodba pa tožniku odvzema pravico do sodnega varstva. ZNZGP v 7.a členu določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov. Pravni prednik tožnika pa ni bil tuj državljan, kar je tožnik dokazal. Zaradi očitno napačnega materialnopravnega pristopa obeh nižjih sodišč se predlagani dokazi niso izvedli in je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Poudarja še, da je bila z Londonskim memorandumom in prilogami z dne 5. 10. 1954 določena prepoved odvzemanja premoženja osebam iz ozemlja bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, torej tudi nacionalizacija. Po 27. členu Dunajske konvencije je država dolžna določbe ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe vnesti v domač pravni red in te veljajo nad domačimi zakoni. Jugoslavija je to spoštovala le do 8. 10. 1972, ko je črtala 6. točko uredbe iz leta 1954, ki je prepovedovala izvajanje ZNZGP na ozemlju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Ker je bilo izvajanje ZNZGP kljub temu na tem območju prepovedano tudi na dan 8. 10. 1972, do izgube lastnine J. P. ni prišlo. Lastnino je podedoval tožnik, ki je zato lastnik.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Dopolnitev revizije z dne 8. 1. 2009 je prepozna, revizija pa ni utemeljena.

6. Tožnikov pooblaščenec je sodbo pritožbenega sodišča prejel 2. 4. 2008. Dne 14. 4. 2008 je proti njej vložil revizijo, 8. 1. 2009 pa še dopolnitev revizije. Dopolnitev revizije je prepozna, saj jo je tožnik vložil po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je zato ni upoštevalo, ampak jo je na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila sporna nepremičnina tožnikovemu predniku J. P. podržavljena na podlagi 7.a člena ZNZGP. V bivši coni B Svobodnega tržaškega ozemlja je prišlo do nacionalizacije nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani, 8. 10. 1972, ko je tudi na tem območju začel veljati 7.a člen ZNZGP. Tedaj je namreč pričela veljati sprememba Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 56/54 in Uradni list SFRJ, št. 51/72), ki je črtala dotedanjo izjemo iz šestega odstavka 6. člena uredbe, po kateri se 7.a člen ZNZGP, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov, na območju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja ni uporabljal.

8. Revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita pomanjkanje ugotovitev o obstoju nacionalizacijske odločbe. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila tožnikovemu predniku izdana nacionalizacijska odločba in da se je sporna nepremičnina kot družbena lastnina v uporabi Občine Piran vknjižila prav na njeni podlagi. Revizijske trditve, s katerimi tožnik izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje, niso dovoljene (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je na tožnikove pritožbene očitke tudi pravilno odgovorilo, da je obstoj pogojev za nacionalizacijo po 7.a členu ZNZGP ugotavljal upravni organ v upravnem postopku in da je bila šele z izdajo deklaratorne upravne odločbe omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP. Čeprav je nacionalizacija originaren način pridobitve lastninske pravice države oziroma državne lastnine, je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem – upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je nacionalizirano oziroma ki je po tem določilu prešlo v državno last kot splošno ljudsko premoženje (prim. Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, Uradni list FLRJ, št. 53/48). Ugotovitvena odločba o nacionalizaciji je bila nujna tudi zaradi vpisa v zemljiško knjigo.

10. Morebitne nepravilnosti te upravne odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je (pravdno) sodišče na takšno pravnomočno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (prim. 13. člen ZPP). To konkretno pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno. Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov; ki postavlja sodišča in druge državne organe, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, v položaj medsebojne prirejenosti, tako da vsak odloča v mejah svojih pristojnosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 360/2008 z dne 20. 11. 2008). Tudi revizijski zaključki, da ZNZGP ni bil skladen z obveznostmi iz mednarodnih pogodb in da zato do nacionalizacije sporne nepremičnine ni prišlo, izpodbijajo pravilnost nacionalizacijske odločbe. Zato so neutemeljeni iz že navedenih razlogov. Sicer pa sta Ustavno in Vrhovno sodišče zavzeli stališče, da morebitna ugotovitev obstoja okoliščine, da je bilo na podlagi ZNZGP nacionalizirano zemljišče, v sedanjih sodnih postopkih ne pomeni uporabe tega zakona, temveč ugotavljanje dejstev (prim. sklepe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-135/08, Up-1409/08; U-I-170/08; U-I-178/08,U-I-181/08; U-I-188/08, Up-1981/08 in druge z dne 18. 9. 2008 ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 360/2008 z dne 20. 11. 2008). S sklepom U-I-181/08, Up-918/08 z dne 18. 9. 2008 pa je Ustavno sodišče zavrglo predlog za oceno skladnosti 7.a člena ZNZGP z Londonskim memorandumom.

11. Odločitev nižjih sodišč je glede na navedeno pravilna in skladna s stališči Vrhovnega sodišča (prim. še odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 634/2000 z dne 17. 10. 2001, II Ips 402/2004 z dne 15. 12. 2005, II Ips 212/2004 z dne 15. 9. 2005, II Ips 362/2005 z dne 18. 4. 2007, II Ips 823/2005 z dne 31. 1. 2008, II Ips 139/2006 z dne 22. 5. 2008, II Ips 158/2007 z dne 3. 9. 2009, II Ips 323/2007 z dne 26. 8. 2010, II DoR 271/2010 z dne 21.10.2010) in Ustavnega sodišča (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997). Tožnik zgrešeno razume sklep tega sodišča II Ips 315/2005 z dne 11. 5. 2006. Vrhovno sodišče je v njem zlasti poudarilo, da vezanost pravdnega sodišča na pravnomočne upravne odločbe pri odločanju o predhodnem vprašanju še ni razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije in da je zato treba zahtevke, kakršen je tudi tožnikov v predmetni zadevi, obravnavati meritorno. Ker sta v tej zadevi nižji sodišči o tožnikovem zahtevku odločili vsebinsko, niso utemeljeni revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in o kršitvi tožnikove pravice do sodnega varstva.

12. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.


Zveza:

ZPP člen 13, 370, 370/3, 367, 367/1, 377.
ZNZGP člen 7a.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQxOTEw