Sodba VIII Ips 172/2011

Jedro

Tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 10. 2006 nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v višini 5.000,00 EUR neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila, od neto zneskov pa odvesti ustrezne dajatve in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo.“

z a v r n e.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvotno sodbo I Pd 1343/2006 z dne 7. 11. 2007 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 11. 12. 2006 do 7. 11. 2007 in plačilo plače za navedeno obdobje. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 94/2008 7 dne 21. 10. 2008 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 86/2009 z dne 22. 6. 2010 reviziji tožnice ugodilo, navedeni sodbi sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči nista upoštevali, da zaradi kršitve, za katere je bila tožnica že opominjana, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni možna. Ponovno bo treba presoditi, ali so za preostalo očitano kršitev izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 88. člena ZDR. Pri tem je navedlo, da bo lahko (ne pa nujno) utemeljen tudi ugovor tožnice, da ne gre za tako hudo kršitev, da ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Ali drugače povedano, ni nujno, da bo odločitev sodišča drugačna, le presoja bo morala upoštevati, da ne gre za odpoved zaradi dveh istovrstnih kršitev, temveč zaradi ene kršitve, storjene po tem, ko je bila tožnica zaradi istovrstne kršitve že opominjana.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je (redna) odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2006 nezakonita in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v višini 1.818,56 EUR. Ugotovilo je, da je bilo tožnici utemeljeno izdano opozorilo pred odpovedjo, ker je ravnala v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca. Tudi glede kršitve, na podlagi katere je (lahko) tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče ugotovilo, da jo je tožnica storila: ni upoštevala navodil delodajalca oziroma nadrejenega delavca v zvezi s pripravo dopustnih listkov. Ker pa je nalogo potem opravila sodelavka, ki je dopustne listke pravočasno posredovala računovodstvu in so delavci plače pravočasno prejeli, zaradi kršitve tožnice ni nastala nobena posledica. Zato ne gre za tako hudo kršitev, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja in niso izpolnjeni vsi pogoji za odpoved po drugem odstavku 88. člena ZDR. Tožnica se je takoj zaposlila pri drugem delodajalcu in je zahtevala le odškodnino po 118. členu ZDR, ki ji jo je sodišče prisodilo v višini dveh plač, višji zahtevek pa je zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del prvostopne sodbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je po ZDR in Konvenciji MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca predvidena kot skrajno sredstvo. Upoštevati je treba, da sta bili tako tožnica kot sodelavka zadolženi za izdelavo dopustnih listkov. Dejstvo, da je tožnica izdelavo le-teh prenesla na sodelavko, ki je dopustne listke v preteklosti že izdelala oziroma je bila poleg tožnice že pozvana k njihovi izdelavi, pripelje do zaključka, da je teža očitane kršitve delovne obveznosti majhna in ne gre za tako hudo kršitev, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da je v pritožbi zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje konkretno navedla kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje se do teh navedb sploh ni opredelilo, temveč je zgolj pavšalno ta pritožbeni očitek zavrnilo. Taka obrazložitev ni v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP in sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka soglaša s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi s storjenimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja s strani tožeče stranke dne 30. 8. 2006 in 3. 10. 2006. Ne strinja pa se z oceno, da kršitev z dne 3. 10. 2006 ni takšne narave, da bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Teža tožničinih kršitev je takšne narave in tako resna, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Tožnica je večkrat, ponavljajoče in istovrstno kršila svoje pogodbene obveznosti. Neizpolnjevanje delovnih nalog, ki so bile odrejene tožnici, pri čemer je bila ta na izpolnjevanje svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi predhodno že opozorjena, pomeni resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče na primer v sodbi VIII Ips 481/2006. Sodišče mora upoštevati tudi okoliščino, da gre za ponavljanje kršitev, kar daje kršitvi, ki je razlog za odpoved, drugačno težo, kar je stališče tudi sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 198/2009). Obširno utemeljuje, zakaj bi sodišče moralo ugotoviti, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena v zvezi s 350. členom ZPP niso podane. Tako v pritožbi kot v reviziji tožena stranka navaja, da se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zato se tudi zatrjevanje bistvenih kršitev postopka ne nanaša na morebitne nepopolnosti ali nepravilnosti v dokaznem postopku in dejansko podlago za odločitev. Ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, pa je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava, predvsem določbe drugega odstavka 88. člena ZDR. Obrazložitev o tem, katera dejstva je sodišče štelo za odločilna in zakaj je odločilo tako, kot je, pa imata tako sodba sodišča druge kot prve stopnje.

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pogoj za zakonitost take odpovedi je tudi predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Zaradi kršitev, za katere je bila tožnica že opominjana, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni možna. Ugotovitev sodišča, da je tožnica storila kršitev dne 30. 8. 2006, zaradi katere ji je bilo izdano opozorilo z dne 8. 9. 2006, pomeni tako najprej ugotovitev, da je bilo opozorilo utemeljeno in torej izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2006 pa v tem delu ni bila zakonita.

11. Kot odpovedni razlog je tako mogoče upoštevati le kršitev obveznosti, storjene 3. 10. 2006. Glede na ugotovitve sodišča se tožnici v bistvu očita, da odrejene naloge (pregled odsotnosti zaposlenih in posredovanje podatkov v računovodstvo) ni opravila sama, temveč je to „prenesla“ na sodelavko. Da je ta potem nalogo opravila, ni sporno.

12. Revizijsko sodišče je v zadevi VIII Ips 198/2009 res navedlo: „Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga torej ni zgolj obstoj pisnega opozorila, temveč tudi njegova utemeljenost. To pa pomeni tudi, da sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dejansko upošteva tudi okoliščino, da gre za ponavljanje kršitev. Ne sicer tako, da bi šlo za ponavljanje oziroma storitev več kršitev po pisnem opozorilu, temveč tako, kot pravilno opozarja revizija: upošteva se, da je tožnica kljub opozorilu ponovno storila istovrstne kršitve. To pa daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno težo in vpliva tudi na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Drugače povedano: tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala.“

13. Tako stališče sicer ne pomeni, da že zgolj ugotovitev istovrstne kršitve sama zase dokazuje, da gre za resen in utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Pri presoji utemeljenega krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne upošteva zgolj dejstvo, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec v zvezi s predhodno kršitvijo pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, pač pa tudi druge okoliščine v zvezi z delavčevim delom in kršitvijo. Pri presoji teže in pomena kršitve, kot utemeljenega odpovednega razloga, ZDR v drugem odstavku 88. člena nalaga presojo tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V tem smislu je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodočnosti korektno izpolnjeval. Za tako presojo je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi. Ni vseeno, ali gre za sicer vestnega in zanesljivega delavca, ali pa za delavca, ki je pri delu nezanesljiv, ne reagira niti na ustna in ne na pisna opozorila in na delo katerega se delodajalec izkustveno ne more zanesti.

14. Upoštevaje navedena izhodišča je v obravnavani zadevi gotovo šlo za primer delavke, ki odnosa do dela niti po formalnem pisnem opozorilu na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve ni spremenila. Zato je bil ob ponovni v bistvu podobni kršitvi (v obeh primerih je šlo za nespoštovanje danih navodil delodajalca), ki ju je tožnica tudi sicer storila v krajšem časovnem obdobju, utemeljen zaključek, da so bili ob tožničini kršitvi podani tudi pogoji iz drugega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je šlo za utemeljen odpovedni razlog, ker kršitev onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi.

15. Revizijsko sodišče je pri svoji odločitvi vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je bilo tožnici naloženo (naročeno), da pripravi pregled odsotnosti. Najprej s pisnim zaprosilom s strani računovodstva, nato pa še z izrecnim naročilom nadrejenega delavca. Teže kršitve zato ne zmanjšuje dejstvo, da je delo opravila sodelavka in da posledic, ki bi lahko nastale, zato ni bilo. Očitek tožnici se ne nanaša na to, da delo ni bilo opravljeno, temveč na to, da je tožnica ponovno ravnala v nasprotju z navodili delodajalca oziroma da ni ravnala v skladu z njimi: ni sama opravila dela, temveč ga je „prenesla“ na sodelavko, ki je bila v tem času zaposlena z drugim delom.

16. Tožena stranka je že v odpovedi (priloga A2) jasno navedla, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni več mogoče: izguba zaupanja zaradi namenoma samovoljnega ravnanja v nasprotju z navodili, kljub opozorilu na možnost odpovedi. Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče, na te razloge delodajalca ne vplivajo in jih tudi ne izključujejo. Razloge delodajalca je treba upoštevati, in ker ni ugotovljeno, da bi bili neutemeljeni, to pomeni, da je dokazan tudi pogoj za redno odpoved iz drugega odstavka 88. člena ZDR.

17. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo v celoti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

18. Izrek o stroških postopka je v skladu z 41. členom ZDSS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 48/2012
• Sodba VIII Ips 149/2012
• VSRS Sodba VIII Ips 102/2016