Sklep VIII Ips 193/2010

Jedro

Presoja, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule moral plačati delavec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca, je zmotna. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza delavca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev.

Zakonodajalec je v ZDR pomanjkljivosti prejšnje ureditve glede konkurenčne klavzule odpravil in uzakonil obveznost izplačevanja denarnega nadomestila kot delodajalčeve protidajatve za delavčevo pogodbeno zavezo k opustitvi konkurenčnih ravnanj. Zato je od uveljavitve tega zakona dalje za presojo veljavnosti konkurenčne klavzule odločilno predvsem vprašanje skladnosti le-te z ureditvijo v ZDR, seveda ob smiselni uporabi pravil civilnega prava glede vprašanj, ki jih veljavna delovnopravna zakonodaja ne ureja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 10.238 EUR iz naslova pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule. V konkurenčni klavzuli je bilo predvideno, da bo tožeča stranka plačevala tožencu nadomestilo za spoštovanje te klavzule v višini tretjine njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Na drugi strani je bila določena pogodbena kazen (odškodnina) za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se v primeru, če ju ni mogoče natančno ugotoviti, določi v znesku 10 povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zaključilo, da sta zneska v nesorazmerju, zaradi česar je v tem delu konkurenčna klavzula nična. Nadalje je ugotovilo, da je toženec podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, čeprav ne gre za odpoved po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). To pomeni, da tudi sicer niso izpolnjeni pogoji za plačilo pogodbene kazni (odškodnine), saj tožencu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Prav tako pa je ugotovilo, da sta stranki sklenili sporazum o razvezi pogodbe z dne 3. 1. 2005, v katerem sta se dogovorili za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule - tudi zaradi tega tožeča stranka od toženca ne more zahtevati pogodbene kazni (odškodnine).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom o ničnosti konkurenčne klavzule zaradi neustrezno nizkega denarnega nadomestila tožencu za spoštovanje konkurenčne klavzule. V zvezi z upoštevanjem sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005 je presodilo, da se je toženec v pripravljalni vlogi z dne 8. 2. 2009 skliceval na to, da mu je pogodba prenehala na podlagi sporazumne razveljavitve z dne 3. 1. 2005, da se tožeča stranka do tega ni opredelila v prvi pripravljalni vlogi niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo in da novih pritožbenih navedb v zvezi s tem ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritrdilo pa je pritožbenim navedbam o tem, da niso pomembni razlogi, zaradi katerih je toženec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je podal redno in ne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 22/2010 z dne 15. 5. 2010 dopustilo revizijo - glede vprašanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med temi listinami in zapisniki v zvezi s podpisom sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi med strankama ter - glede ničnosti konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja med višino odškodnine oziroma pogodbene kazni in višino denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je že v tožbi in na prvem naroku dne 9. 2. 2009 navajala, da je do prenehanja pogodbe prišlo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca. Enako je navajala tudi v pripravljali vlogi z dne 27. 2. 2009. Glede na to in pa na predložene listinske dokaze (redna odpoved toženca z dne 29. 10. 2007 ter nepodpisan sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi) in izpovedbo toženca (zapisnik z dne 28. 5. 2009) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke (pravilno 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP - zaradi nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi listinami oziroma zapisniki. Nadalje opozarja na nepravilno odločitev sodišča v zvezi z ničnostjo konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja med višino odškodnine oziroma pogodbene kazni in višino denarnega nadomestila zaradi spoštovanja te klavzule. Sklicuje se na določbe 38. in 39. člena ZDR ter 252. in 253. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Stališče sodišč je v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, ki določa denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule najmanj v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Po stališču revidentke je konkurenčna klavzula določena v toženčevi pogodbi o zaposlitvi namreč v skladu z določbami ZDR, ki pa določb o določitvi višine odškodnine za kršenje konkurenčne klavzule ne vsebuje. Treba je torej uporabiti pravila OZ, ki v 253. členu določa, da se lahko pogodbena kazen dogovori tudi v primeru, če upniku ne nastane nobena škoda. V predmetni zadevi je le-ta sicer dogovorjena le v primeru, če bi bilo višino škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule težko ugotavljati oziroma bi bilo to mogoče le z nesorazmernimi stroški. Znesek škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule je lahko bistveno višji oziroma nesorazmeren z denarnim nadomestilom, pa je delodajalec kljub temu upravičen do povračila celotne škode in to ne povzroči ničnosti konkurenčne klavzule. Tudi sicer bi lahko nesorazmerje, ki ga obravnavata sodišči druge in prve stopnje, vplivalo zgolj na to, da bi se pogodbena kazen ustrezno znižala, pa še to le na dolžnikovo zahtevo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Izpodbijana pravnomočna odločitev o neutemljenosti tožbenega zahtevka temelji na dveh prirejenih razlogih. Tožeča stranka v reviziji skladno s sklepom o dopustitvi revizije (VIII DoR 22/2010 z dne 15. 5. 2010) utemeljeno nasprotuje obema – v z zvezi z ugotovitvijo, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se dogovorili za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule, je podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopa, v zvezi s stališčem o ničnosti v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene konkurenčne klavzule pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

8. Revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim navedbam glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da se tožeča stranka ni pravočasno opredelila do toženčevih navedb, da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sporazumne razveljavitve, je protispisna. Tožeča stranka namreč ves čas postopka, od tožbe dalje, zatrjuje, da je do prenehanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi prišlo na podlagi njegove redne odpovedi. Le-to je toženec podal z 31. 10. 2007, in se nahaja v sodnem spisu (priloga A4). Tudi toženec sam je v postopku zaslišan kot stranka izpovedal, da je on odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V sodnem spisu se sicer nahaja tudi sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (priloga B3), vendar pa navedeni sporazum ni podpisan s strani obeh pravdnih strank. Glede na določbo drugega odstavka 79. člena ZDR je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Ker torej obravnavani sporazum nista podpisali obe pravdni stranki, ustni dogovori o tem pa niso veljavni (toženec obstoja le-teh sicer niti ne zatrjuje), je protispisna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, v katerem naj bi se dogovorili tudi za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki temelji na tej očitno napačni ugotovitvi, je namreč nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar predstavlja v reviziji očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno kršitev je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo in je s tem tudi samo ponovilo to kršitev.

Glede zmotne uporabe materialnega prava:

9. V predmetni zadevi sta pravdni stranki oziroma natančneje, toženec kot delavec in pravni prednik tožeče stranke kot delodajalec, v pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005 dogovorili prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, kar predstavlja konkurenčno klavzulo v smislu določb 38. člena ZDR. Kot izhaja iz določbe 12. člena navedene pogodbe o zaposlitvi, se je toženec zavezal, da še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo opravljal delodajalcu konkurenčne dejavnosti (1), tožeča stranka oziroma njen pravni prednik pa, da mu bo zaradi te prepovedi, v kolikor se ob prenehanju delovnega razmerja uveljavljanju konkurenčne klavzule sama izrecno pisno ne odpove, kot protivrednost za upoštevanje omejitev še eno leto po prenehanju delovnega razmerja vsak mesec izplačevala nadomestilo v višini ene tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Za primer, da delavec krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo, je bila dogovorjena pogodbena kazen v znesku desetih povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (2). V predmetni zadevi tožeča stranka kot delodajalec zatrjuje, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo in vtožuje plačilo pogodbene kazni.

10. Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitvene obveznosti (3). Institut pogodbene kazni varuje izgubo stranke pred pogodbeno nezvestobo druge stranke s tem, da dobi stranka pravico zahtevati določene koristi, če pogodba ne bo izpolnjena ali ne bo izpolnjena pravilno. Ta premoženjska korist varuje pogodbenikovo odškodninsko terjatev, obenem pa ta korist, kolikor presega morebitno odškodninsko terjatev, varuje tudi pogodbeno disciplino, ker mora pogodbena stranka plačati nekaj tudi zato, ker ni pogodbi zvesta, pa če nastane iz njenega ravnanja kakšna škoda ali ne (4).

11. Veljavna delovnopravna zakonodaja instituta pogodbene kazni ne ureja, se je pa o vprašanju dopustnosti dogovora o pogodbeni kazni v pogodbi o zaposlitvi, predvideni ravno za primer kršitve konkurenčne klavzule, že izrekla sodna praksa,(5) ki je poudarila, da je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami členov od 247 do 254 člena OZ.

12. Po določbi prvega odstavka 247. člena OZ se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Prepoved določitve pogodbene kazni velja le v primeru denarnih obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ).

13. Po 34. členu OZ je pogodbena obveznost lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi. Opustitve spadajo v skupino pasivnih izpolnitvenih ravnanj (negativnih obveznosti), za katere je značilno, da dolžnik prevzame obveznost, da nečesa ne bo storil oziroma dal, torej da bo opustil določeno aktivno ravnanje. Opustitev obveznosti seveda predstavlja tudi zaveza delavca, da določen čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo opravljal delodajalcu konkurenčne dejavnosti. Zato se tudi v takšnem primeru v skladu z določbo prvega odstavka 247. člena OZ stranki delovnega razmerja lahko dogovorita za pogodbeno kazen.(6) Tudi pogodbena kazen, ki je dogovorjena za primer kršitve konkurenčne klavzule, ima dvojen namen – po eni strani naj bi že sama grožnja s pogodbeno kaznijo delavca odvračala od kršitve, po drugi strani pa tudi za primer kršitve olajšuje položaj delodajalca (ni mu namreč treba dokazovati obstoja in višine škode).

14. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da je obravnavana konkurenčna klavzula nična, glede na njeno akcesorno naravo pa je posledično nična tudi pogodbena kazen. Pri tem je sodišče prve stopnje takšno pravno presojo utemeljilo z določbo prvega odstavka 119. člena OZ, ki ureja institut oderuške pogodbe, v razlogih sodbe sodišča druge stopnje pa pravna podlaga za stališče o ničnosti sploh ni izrecno navedena.

15. Presoja sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula oderuška in zato nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule moral plačati toženec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost tožeče stranke, je zmotna. Že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza toženca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev (7). Če namreč toženec ne bi kršil konkurenčne klavzule, ne bi bil dolžan ničesar plačati. Za presojo, da je pogodba oderuška, je tako med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (119. člen OZ). Ni torej relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. O oderuškosti pogodbe iz razlogov, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke (8).

16. Glede na navedeno je pravilno izhodišče sodišča druge stopnje, da je treba ustreznost dogovorjenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule presojati glede na položaj delavca, v katerem ta se znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve oziroma ustanavljanja podjetij), in ne glede na višino dogovorjene pogodbene kazni, zmotna pa je nadaljnja presoja sodišča, da je v obravnavanem primeru konkurenčna klavzula nična, ker glede na obseg in trajanje omejitev toženca, ni bilo dogovorjeno ustrezno nadomestilo.

17. Pred uveljavitvijo ZDR veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR90) med sestavinami dogovora o prepovedi konkurenčne dejavnosti ni vseboval določbe, ki bi delodajalca obvezovala, da je delavcu dolžan dati ustrezno materialno nadomestilo. Ustavno sodišče je zato z odločbo U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 razveljavilo določbe petega in šestega odstavka 7. člena tega zakona (9). Pomanjkljivosti ureditve konkurenčne klavzule v ZDR90 je v skladu z napotki Ustavnega sodišča sedaj veljavni ZDR odpravil, in sicer tako, da je v 39. členu določil, da mora v primeru, če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, delodajalec delavcu za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Le-to se mora določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da denarno nadomestilo s pogodbo o zaposlitvi ni določeno, je kot sankcija predvidena neveljavnost konkurenčne klavzule.

18. V predmetni zadevi ni sporno, da je bilo denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v toženčevi pogodbi o zaposlitvi določeno skladno z določbami 39. člena ZDR, kar pomeni, da sama višina tega nadomestila ne more predstavljati razloga, ki bi utemeljeval neveljavnost (ničnost) konkurenčne klavzule. Kot je razumeti obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, le-to razlog za ničnost obravnavane konkurenčne klavzule vidi v kršitvi načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).

19. V zvezi z načelom enake vrednosti dajatev revizijsko sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 8. člena OZ, da zakon določa, kdaj ima kršitev tega načela pravne posledice. Načela enake vrednosti dajatev torej ni mogoče uporabljati neposredno. Pri konkurenčni klavzuli bi lahko prišla v poštev na primer določila o oderuški pogodbi (119. člen OZ), vendar pa glede na dejstveni substrat v obravnavani zadevi manjka najmanj subjektivni element oderuštva pogodbe.

20. Tako ostane odprto le še vprašanje, ali obravnavana konkurenčna klavzula nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Sodna praksa, ki je obravnavala primere konkurenčnih klavzul pred uveljavitvijo ZDR, je pri presoji ničnosti le-teh zaradi neustavne zakonske ureditve – kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ZDR90 ni vseboval določbe, ki bi delodajalcu nalagala obveznost plačila ustreznega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule - v skladu z razlogi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 izhajala iz ustavnih načel in temeljnih načel obligacijskih razmerij (načeli enake vrednosti dajatev ter vestnosti in poštenja) (10). Kot eno od okoliščin, pomembnih za to presojo, je upoštevala tudi razmerje med višino pogodbene kazni, ki bi jo bil dolžan plačati delavec, in denarnim nadomestilom, ki bi ga bil dolžan plačati delodajalec. Glede na to, da je zakonodajalec v ZDR pomanjkljivosti prejšnje ureditve glede konkurenčne klavzule odpravil in uzakonil obveznost izplačevanja denarnega nadomestila kot delodajalčeve protidajatve za delavčevo pogodbeno zavezo k opustitvi konkurenčnih ravnanj, pa je od uveljavitve tega zakona dalje za presojo veljavnosti konkurenčne klavzule odločilno predvsem vprašanje skladnosti le-te z ureditvijo v ZDR, seveda ob smiselni uporabi pravil civilnega prava glede vprašanj, ki jih veljavna delovnopravna zakonodaja ne ureja. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, obravnavana konkurenčna klavzula ne nasprotuje določbam 39. člena ZDR, ki urejajo pravico delavca do denarnega nadomestila za njeno spoštovanje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako ne izhaja, da bi konkurenčna klavzula nasprotovala določbam 38. člena ZDR, ki delavca ščitijo pred čezmernim omejevanjem njegovega poklicnega oziroma podjetniškega udejstvovanja – na primer, da bi bila določena v nasprotju z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja, pri čemer je kot maksimum določeno obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ali da bi izključevala možnost primerne zaposlitve delavca, ali da ne bi bila izražena v pisni obliki itd.

21. Vsa gornja izvajanja kažejo, da obravnavana konkurenčna klavzula ne nasprotuje prisilnim določbam ZDR niti OZ in torej ni nedopustna, po presoji revizijskega sodišča pa tudi ni nemoralna. Pri konkurenčni klavzuli, ki ostaja znotraj omejitev pogodbene avtonomije strank delovnega razmerja, kot jih določajo veljavni prisilni predpisi, gre namreč tudi za moralno obveznost lojalnega in poštenega ravnanja delavca.

22. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zgoraj opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko stanje nepopolno ugotovili, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ter prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu z gornjimi izhodišči glede (ne)veljavnosti konkurenčne klavzule ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni. V ta namen bo moralo ugotoviti oziroma oceniti vsa odločilna dejstva in po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek. V primeru, da se bodo vsi toženčevi ugovori glede temelja tožbenega zahtevka pokazali za neutemeljene in bo sodišče zahtevku po temelju ugodilo, se bo moralo opredeliti še do njegove višine. Pri tem bo moralo upoštevati, da gre tudi pri ugovoru nesorazmerno visoke pogodbene kazni (252. člena OZ) za materialnopravni ugovor toženca, ki ga sodišče presoja le v mejah njegovih navedb (in dokazov).

23. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Obravnavano pogodbeno določilo se dobesedno glasi, da se s podpisom pogodbe o zaposlitvi delavec med drugim zavezuje, „da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri delodajalcu ne bo zaposlil, sklenil pogodbe o delu ali avtorske pogodbe pri drugi zavarovalnici, družbi, ki opravlja zavarovalne posle ali samostojnem podjetniku posamezniku na katerem koli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščal pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišel pri opravljanju dela delovnega mesta, določenega s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer bi delodajalcu lahko konkuriral ali ga oškodoval.“

Op. št. (2): Obravnavano pogodbeno določilo se dobesedno glasi: „V primeru, da delavec krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo, se zavezuje delodajalcu plačati pogodbeno kazen (odškodnino) za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se, če škode ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti ali bi ugotavljanje škode pomenilo nesorazmerne stroške, sporazumno določi v znesku desetih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.“

Op. št. (3): Tako Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 231.

Op. št. (4): Primerjaj sklep VS RS II Ips 341/2004 z dne 28. 10. 2004.

Op. št. (5): Glej sodbo VS RS VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011.

Op. št. (6): Takšno stališče zastopa tudi Darja Senčur Peček v Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 190.

Op. št. (7): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 565/2000 z dne 14. 6. 2001.

Op. št. (8): Primerjaj odločbi VS RS II Ips 169/1994 z dne 20. 9. 1995 in II Ips 464/1995 z dne 5. 3. 1997.

Op. št. (9): V obrazložitvi citirane odločbe je Ustavno sodišče med drugim poudarilo, da z razveljavljenimi določbami zakona nista bila enakomerno obremenjena oba subjekta delovnega razmerja, temveč so obveznosti iz zakonsko določenih sestavin dogovora o konkurenčni prepovedi nesorazmerno zadevale le delavca. Njemu v primeru začasne omejitve pravice do proste izbire poklica, ki je sicer dovoljena zaradi varstva pravic delodajalca, ni bila nudena nobena materialna satisfakcija, čeprav je bil s tem oškodovan v premoženjskopravnem smislu. Taka ureditev po presoji ustavnega sodišča ni bila v skladu z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave). Temeljna načela pogodbenih razmerij, med njimi tudi načelo ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih, so pridobitev pravne civilizacije in jih je zato vsekakor treba šteti med načela pravne države. Zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delojemalec pristane na omejitev svoje svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to od delodajalca dobil ustrezno materialno nadomestilo, zato ni v skladu z načeli pravne države. Načela socialne države pa zahtevajo, da zakonodaja ob varstvu legitimnih interesov delodajalca ne zanemari interesov delojemalca kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju. Poleg tega je izpodbijana zakonska ureditev s svojim ugodnejšim obravnavanjem interesov enega partnerja v pogodbenem razmerju v tolikšni meri nasprotovala načelom pravičnosti, da jo je bilo tudi iz tega razloga možno šteti za neskladno tako z načeli pravne kot tudi socialne države.

Op. št. (10): Na primer sodbi VS RS VIII Ips 255/2005 z dne 9. 5. 2006 in VIII Ips 174/2008 z dne 23. 3. 2010.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 3/2011, enako tudi VIII Ips 4/2011
• Sklep VIII Ips 1/2011
• Sodba VIII Ips 174/2008