Sodba I Ips 45603/2010-318

Jedro

Sama okoliščina, da sodišče ni takoj po spremembi obtožbe obdolženca vprašalo, ali je razumel obtožbo, ne predstavlja kršitve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 45603/2010 z dne 8. 12. 2010 obsojenega A. S. spoznalo za krivega kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 296. člena, napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena in krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu določilo posamezne kazni od treh do osmih mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo pripor od 27. 5. 2010 od 22.57 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 97. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo SIM kartico mobilnega telefona. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, v sorazmernem delu pa mu je naložilo stroške pooblaščenca oškodovane V. K. Z isto sodbo je obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice, ter stroški pooblaščenca oškodovanke po 7. točki drugega odstavka 92. člena ZKP v delu, ki se nanaša na oprostilno sodbo, proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 45603/2010 z dne 18. 3. 2011 zavrnilo pritožbi zagovornika in okrožne državne tožilke kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Po obrazloženih stališčih vrhovne državne tožilke niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornikova zahteva.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi 24. 11. 2010 (list. št. 544) ustno spremenila obtožbo (prvi odstavek 344. člena ZKP). Zagovornica je glede na takšno postopanje državne tožilke izjavila, da potrebuje osemdnevni rok za pripravo obrambe. Zato je sodišče iz tega razloga glavno obravnavo preložilo in jo nadaljevalo 8. 12. 2010.

7. Procesni položaj v primerih spremembe obtožbe na glavni obravnavi urejajo določbe 344. člena ZKP. Čeprav ne gre za enako situacijo kot v primeru, ko se glavna obravnava začne in ko tožilec prebere obtožnico (321. člen ZKP), mora predsednik senata vprašati obtoženca, ali je razumel spremenjeno obtožnico (četrti odstavek 321. člena ZKP). Obtoženec pa mora imeti primeren čas in možnost za pripravo obrambe. Sodišče je s preložitvijo glavne obravnave omogočilo obsojencu, da se natančneje seznani s spremembami obtožbe in da s strokovno pomočjo zagovornice pripravi obrambo. Na nadaljevani glavni obravnavi obramba ni z ničemer ugovarjala spremenjeni obtožbi, čeprav ni bilo nobenih ovir, da tega ne bi storila, če je ocenila, da je šlo za spremembe, ki niso bile dovoljene. Sama okoliščina, da sodišče ni takoj po spremembi obtožbe obsojenca vprašalo, ali je razumel obtožbo, ne predstavlja kršitve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Sicer pa zahteva v tem pogledu tudi nima ustrezne obrazložitve. Ne vsebuje namreč razlogov o tem, zakaj naj bi zatrjevana pomanjkljivost sploh vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da je drugostopenjsko sodišče kršilo določbe 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Ob nekonkretiziranosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona je na podlagi vsebine pritožbene obrazložitve sklepalo, da pritožnik kršitev uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter do takšnih navedb zavzelo stališče, ki ga je tudi razumno utemeljilo. Izrecno pa je obrazložilo, da ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v skladu z določbami 383. člena ZKP mora preizkusiti po uradni dolžnosti (17. točka 9. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče je torej opravilo takšen preizkus in zato ni postopalo v nasprotju z navedenimi procesnimi določbami.

9. Očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni obrazložen. Zahteva namreč trdi, da o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe glede dogajanj v gostinskem lokalu M. in pred minoritskim samostanom, obstajajo razhajanja med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki o izpovedbah prič ter da so razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje glede presoje verodostojnosti in skladnosti oškodovankine izpovedbe nejasni in pavšalni. Ni dovolj gola trditev, da je podana protispisnost in da so razlogi pravnomočne sodbe nejasni. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Po že ustaljeni sodni praksi mora vložnik zahteve navesti ne le konkretne kršitve zakona, temveč jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Zahteva zatrjevane protispisnosti ni utemeljila s konkretnimi navedbami, ki bi kazale na precejšnja nasprotja o odločilnih dejstvih. Prav tako ni obrazložila, glede katerih odločilnih dejstev so razlogi napadene sodbe popolnoma nejasni.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v tem, ker da nižji sodišči nista pojasnili, kaj pomeni, da so v vsebinah poslanih SMS-ov zajete prikrite grožnje. V zvezi z izvršitvenim dejanjem, opisanim v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe, je sodišče presodilo obsojenčev zagovor in oškodovankino izpovedbo, ki jo je ocenilo kot verodostojno. Verjelo ji je, da je obsojenec v povezavi s kazenskim postopkom stopnjeval pritisk tako ustno kot preko telekomunikacijskih sredstev, kar med drugim izhaja iz oškodovankine izpovedbe in priče D. K. Na podlagi pregleda telefonskih klicev je sklepalo, da je obsojenec poskušal pri njej doseči želeno odločitev, kar izhaja tudi iz pregledane vsebine SMS-ov, ki jih je obsojenec pošiljal in ko je mogoče celo zaključiti, da so v njihovi vsebini zajete prikrite grožnje. Gre za argumente, s katerimi je sodišče podprlo dokazno oceno, predvsem oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. V takem položaju in ker je sodišče te dokaze izvedlo na glavni obravnavi (list. št. 568), na kateri je obsojencu dalo možnost, da se o njih izjavi, ni mogoče sklepati, da so v obrazložitvah sodb nižjih sodišč, ki ne konkretizirajo posameznih SMS-ov in njihove vsebine, pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče opredeliti bodisi kot kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bodisi kot kršitev drugega odstavka istega člena. Slednje velja tudi za kršitve zakona, ki jih zahteva uveljavlja v zvezi z dejanskim zaključkom sodišča, da so v obsojenčevem ravnanju (nenehni klici in SMS-i) bile „zajete“ prikrite grožnje. Ker ne gre za zakonski znak kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe, navedene okoliščine ni mogoče presojati z vidika zmotne uporabe materialnega zakona. Zaradi tega, in ker je sodišče utemeljilo krivdni izrek tudi glede navedenega kaznivega dejanja, niso utemeljeni očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Nadaljnjo kršitev zakona zahteva povezuje z neskladnostjo med številčnostjo klicev, ki so dokaz izvršitve ali neizvršitve kaznivega dejanja. Opozarja na razloge prvostopenjske sodbe, ki različno presojajo telefonske klice v primeru kaznivega dejanja, za katerega je sodišče izreklo oprostilno sodbo, in v primeru kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka. S tem je po navedbah zahteve sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje, ker za kazniva dejanja, za katera ni zadostnih obremenilnih dokazov, klici zadostujejo za zaključek, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, sicer pa ne. Poudariti je treba predvsem, da se zaključki sodišča o obsojenčevi izvršitvi kaznivega dejanja nasilništva opirajo na oškodovankino izpovedbo in ostale izvedene dokaze. Presoja obsojenčevega odnosa do oškodovanke, ki je povezana s posameznimi dejanji, ne izhaja le iz množičnosti telefonskih klicev, temveč tudi iz drugih okoliščin, predvsem iz njegovih realnih dejanj. Sicer pa sodišče izvedene dokaze presoja z vidika vsakega posameznega kaznivega dejanja, pri čemer ob pravilni razlagi in razumevanju razlogov, ki se nanašajo na oprostilni del, in razlogov, povezanih s kaznivim dejanjem nasilništva (celotna obrazložitev v prvem odstavku na 25. strani prvostopenjske sodbe), ni mogoče sklepati na nasprotja, ki so predpisana v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presodilo vse navedbe pritožbe, nanašajoče se na dejstva, ki so za razsojo odločilna, mu tudi ni mogoče očitati kršitve, na katero nakazuje zahteva.

12. Z grajo ocene verodostojnosti oškodovankine izpovedbe zahteva deloma uveljavlja v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja, deloma pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njeni oceni sodbi sodišč prve in druge stopnje ne pojasnita, v čem se kaže „takšna verodostojnost priče“. Obširni razlogi prvostopenjske sodbe ter prav tako sodbe sodišča druge stopnje ne pritrjujejo temu očitku zahteve in zato tudi ne očitku o zatrjevani kršitvi zakona.

13. Nepravilno odmero kazni je mogoče izpodbijati le s pritožbo (prvi odstavek 374. člena ZKP), z zahtevo za varstvo zakonitosti pa samo, če je z odločbo o kazni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP). Ker je sodišče določilo posamezne kazni v okviru, predpisanem v zakonu, prav tako pa je izreklo enotno kazen v skladu z določbami o steku (2. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), z odločbo o kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Zato zahteva nima prav, ko ocenjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je obsojencu izreklo prestrogo kazen in ker ni upoštevalo okoliščine, da je oškodovanka soprispevala k dejanjem oziroma jih je sama izzvala.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega A. S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). V skladu s takšno odločitvijo je obsojencu glede na njegove pridobitne zmožnosti in premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.02.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 1/2011
• Sodba VSRS I Ips 15560/2012-343
• Sodba I Ips 240/2006