<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 39/2011

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:I.IPS.39.2011
Evidenčna številka:VS2005734
Datum odločbe:07.07.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSM IV Kp 135/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - protispisnost - nedovoljen dokaz - uradni zaznamek o zbranih obvestilih - pravice obrambe - izvajanje dokazov - odločanje o dokaznem predlogu - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - postavitev drugega izvedenca

Jedro

Uradni zaznamki o obvestilih, ki jih zbere policija, nimajo dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca, so pa uporabni pri presojanju verodostojnosti določene priče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo K 189/2008 z dne 19. 3. 2010 obsojenega R. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Po določbi drugega odstavka 133. člena KZ mu je izreklo kazen štirih mesecev zapora, po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je nerazdelno z obsojenim sostorilcem T. P. dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v višini 406,84 EUR in sodno takso, ki mu bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 135/2010 z dne 15. 9. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

2. Zoper navedeni sodbi vlaga zagovornik obsojenega zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v delih, v katerih se navaja, da sodba pritožbenega sodišča ni dovolj obrazložena in kjer se uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti, toliko nekonkretna, da se o njej ni mogoče izjaviti; takšna zahteva je nedopustna. Enako velja za tisti del zahteve, v katerem se izpodbija kazenskega sankcija. Kar zadeva domnevne kršitve v zvezi z izvedenstvom, zahteva ponavlja navedbe v pritožbi, do katerih se je pritožbeno sodišče opredelilo, o njih odločilo in svojo odločitev utemeljilo. Enako velja glede očitkov o bistveni kršitvi določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede očitka, da je sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz, navaja, da uporaba uradnega zaznamka kot kriterija za presojo verodostojnosti priče ni nedopustna.

4. Zagovornik obsojenca oziroma obsojenec se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja relativno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo s strani obrambe predlaganega dokaza z drugim izvedencem medicinske stroke, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza naj bi bil sporen način nastanka telesnih poškodb, ki jih je zadobil oškodovanec.

8. Po ustaljeni sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obstoj in pravno relevantnost dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Zagovornik se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje, da izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna oziroma da obramba obstoja in pravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznega predloga določno in izčrpno pojasnilo (7. in 8. stran sodbe) ter pri tem poudarilo, da v izvedeniškem mnenju dr. medicine G. V. ni zasledilo nasprotij in pomanjkljivosti, zaradi katerih bi podvomilo v njegovo pravilnost in strokovnost ter da subjektivno nezadovoljstvo z oceno izvedenca o telesni poškodbi oškodovanca, še ni razlog, zaradi katerega bi bilo utemeljeno določiti novega izvedenca. Sodišče druge stopnje je te razloge kot razumne in utemeljene sprejelo ter dodatno pojasnilo, zakaj z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo obramba zgolj pavšalno navaja (4. stran sodbe). Zato ne drži stališče zahteve, da sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o tem, na kakšen način je oškodovanec zadobil ugotovljene poškodbe in kaj je vzrok za te poškodbe in tudi ne, da sodba sodišča druge stopnje ne odgovarja na relevantne pritožbene očitke o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je glede odločilnega dejstva – časa nastanka telesne poškodbe, precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Edini dokaz, ki je opredeljeval časovno komponento kaznivega dejanja, je izpovedba oškodovanca. Ta je čas storitve kaznivega dejanja opredelil drugače kot sodba sodišča prve stopnje. Razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje opredelili omenjeno odločilno dejstvo – časovno komponento kaznivega dejanja, so nejasni in pavšalni, tako da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšni meri s seboj v nasprotju, ali če je pri odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Po ustaljeni sodni praksi so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Ni mogoče sklepati na pomanjkanje razlogov, če so po oceni vložnika rednega ali izrednega pravnega sredstva nepravilni ali če se nanašajo na dejstva, ki jih sodišče sploh ni ugotavljalo (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja). V zvezi s protispisnostjo pa je treba poudariti, da mora biti precejšnja in se nanašati na pravno relevantna dejstva. Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa na tej podlagi nepravilno sklepa na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to pa ni razlog za zahtevo varstva zakonitosti.

11. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem časovne komponente kaznivega dejanja kot odločilnega dejstva izvedlo dokaze, jih presojalo in odločitve, ki jih je sprejelo utemeljilo z izčrpnimi ter razumnimi razlogi. Ocenilo je, da je izpovedba oškodovanca o točnem času dogodka, glede na njegovo vinjenost in njegovo psihično stanje, potem ko je bil napaden s strani dveh moških, nezanesljiva ter na podlagi vseh izvedenih dokazov, zaključilo, da se je dogodek zgodil okrog 21.30 ure. Zaradi tega obrazložitev časa storitve kaznivega dejanja ni nerazumljiva in ne prihaja v nasprotje z ostalimi razlogi sodbe. Pritožbeno sodišče je z dejanskimi zaključki glede časa storitve kaznivega dejanja soglašalo ter v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, ki ji ni mogoče oceniti kot nevsebinske oziroma kot protispisne.

12. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi se sodba opirala na izpoved priče A. M. niti ne na uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je od imenovanega zbrala policija dne 30. 1. 2007. Zato zahteva neutemeljeno zatrjuje, da se sodba opira na uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je policija zbrala od priče A. M., za katerega meni, da gre za dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Že sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da uradni zaznamki o obvestilih, ki jih zbere policija, nimajo dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca ter da so uporabni zgolj pri presojanju verodostojnosti določene priče. Takšno stališče je skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007 in druge). Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj ni sledilo izpovedbi priče A. M., ki ji je na glavni obravnavi izpovedal, da ni ničesar videl oziroma, da ni videl, kdo je pretepal oškodovanca. Njegovo izpovedbo je ocenilo kot neverodostojno tudi zaradi upoštevanja vsebine uradnega zaznamka.

13. V delih, v katerih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da sodba druge stopnje ni dovolj obrazložena, in v delih, v katerih uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti, je zahteva nekonkretizirana. Da bi Vrhovno sodišče sploh lahko presodilo utemeljenost zahteve, mora vložnik zahteve kršitve, ki jo uveljavlja, določno pojasniti in utemeljiti. Le splošno navajanje kršitev kazenskega postopka, ki naj bi jih tudi prekršilo, ne da bi zagovornik določno kršitve tudi konkretiziral v zvezi z napadeno pravnomočno sodbo, ne predstavlja utemeljitve, potrebne za presojo ali so bile zatrjevane kršitve tudi storjene.

14. Izrečena kazenska sankcija je v mejah kazni, ki jo KZ v drugem odstavku 133. člena določa za to kaznivo dejanje. Nestrinjanje z višino izrečene zaporne kazni ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.


Zveza:

ZKP člen 148, 258, 371, 371/1-11, 371/2, 420.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNDk3