Sodba in sklep VIII Ips 268/2010

Jedro

Kolikor tožnik navaja, da prvostopni organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonskem roku, bi lahko zaradi molka organa v smislu četrtega odstavka 222. člena ZUP vložil pritožbo na organ druge stopnje. Na tak način bi lahko dosegel dokončno odločitev o svoji zahtevi. Ker ni izkazal, da bi v skladu z 251. členom ZPIZ-1 vložil pritožbo v smislu navedenih določb ZUP, je sodišče glede tega zahtevka na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo utemeljeno zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 15. 9. 2008, v zvezi s prvostopno odločbo z dne 6. 3. 2008, s katero je bila zavržena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske vojaške pokojnine od 1. 1. 1992 dalje, hkrati pa odločeno, da bo o zahtevi za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro odločil prvostopni organ tožene stranke. Hkrati je sodišče zavrglo tožbo glede zahtevka za neposredno priznanje pravice do invalidnine.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je bila tožniku na podlagi pravnomočne odločbe z dne 20. 7. 1998 že priznana in izplačevana akontacija vojaške pokojnine od 1. 1. 1992 dalje, ki je bila s pravnomočno odločbo z dne 8. 12. 1998 prevedena v pravico do invalidske pokojnine po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), je soglašalo s presojo, da je neglede na določbe naknadno sprejetega Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) o tožnikovi invalidski pokojnini že pravnomočno odločeno. Glede zahtevka za priznanje pravice do invalidnine pa je soglašalo z zavrženjem tožbe, ker o tej pravici pri toženi stranki še ni bilo dokončno odločeno.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne zanika, da je bilo o njegovi pravici do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno, vendar le na podlagi določb ZPIZVZ ob upoštevanju začetnega mesečnega zneska 17.974,89 takratnih SIT. Dejansko pa mu je bila s strani takratnega Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu v letu 1992 od 1. 1. 1991 dalje priznana invalidska pokojnina v takratnem znesku 19.693,30 din. Zato je na podlagi določb MSVN in 6. člena ZPIZVZ upravičen do ustrezno višje invalidske pokojnine. Glede zavrženja tožbe za priznanje pravice do invalidnine pa je navajal, da je tožbo utemeljeno vložil, ker po odločitvi tožene stranke, da bo o tem njegovem zahtevku odločil organ prve stopnje, le ta ni odločil v zakonskem roku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče pravilno ugotavlja, da MSVN ni pravna podlaga za uveljavljanje individualnih pravic posameznikov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vrhovno sodišče je že večkrat ugotovilo, da so se s tem mednarodnim sporazumom države, naslednice bivše SFRJ, dogovorile le, kako bodo uredile nasledstvena vprašanja (1). V smislu določb tega sporazuma je Republika Slovenija uredila nasledstvena vprašanja, ki so se nanašala na pravice bivših vojaških zavarovancev, v ZPIZVZ in MSVN ni glede te ureditve v Republiki Sloveniji prinesel ničesar novega. Zato tudi ne more vplivati na pravice, ki so bile bivšim vojaškim zavarovancem že pravnomočno priznane na podlagi določb ZPIZVZ. Vprašanje uporabe določb 6. ali 7. člena ZPIZVZ pri odmeri tožnikove invalidske pokojnine je bilo pravnomočno rešeno že z izdajo odločbe tožene stranke št. 9875031 z dne 8. 12. 1998. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za ponovno odločanje o pravici do te pokojnine v višjem znesku utemeljeno kot nedovoljeno zavrgla, oziroma je sodišče tožbeni zahtevek za odpravo takšne odločitve tožene stranke utemeljeno zavrnilo.

6. Glede zavrženja tožbe v zvezi z zahtevkom za priznanje pravice do invalidnine je sodišče pravilno ugotovilo, da procesna predpostavka za tožbo v smislu določb 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ni bila podana.

7. Z odločitvijo drugostopnega organa tožene stranke z dne 15. 9. 2008 je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidnine odstopljena v odločanje organu tožene stranke prve stopnje, ki o tem še ni odločal. Kolikor tožnik navaja, da prvostopni organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonskem roku, bi lahko zaradi molka organa v smislu četrtega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vložil pritožbo na organ druge stopnje. Na tak način bi lahko dosegel dokončno odločitev o svoji zahtevi. Ker ni izkazal, da bi v skladu z 251. členom ZPIZ-1 vložil pritožbo v smislu navedenih določb ZUP, je sodišče glede tega zahtevka na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo utemeljeno zavrglo.

8. Glede na navedeno v reviziji zatrjevani razlogi za nezakonitost izpodbijane sodbe in sklepa niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Glej odločbe v zadevah VIII Ips 177/2009, VIII Ips 204/2009, VIII Ips 336/2008, VIII Ips 408/2008 in druge.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 315/2010
• Sodba VIII Ips 318/2010
• Sodba VIII Ips 254/2011