Sodba I Ips 44364/2010-72

Jedro

Intenzivnost sile, ki jo je obsojenka uporabila, je za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja irelevantna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Domžalah je s sodbo z dne 16. 6. 2010 obsojeno I. Z. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi petih let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Sodišče je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 1. 2011 pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo, izpustilo del očitka v opisu kaznivega dejanja vsebovanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje ter obsojenki v okviru pogojne obsodbe, ob nespremenjeni preizkusni dobi, kazen znižalo na tri mesece zapora. V preostalem je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 2. 3. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve načela poštenega sojenja. V zahtevi navaja, da v obravnavani zadevi niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja, ker ni šlo za uporabo sile določene intenzivnosti, ki bi pri oškodovanki povzročila kakršnokoli posledico, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, da sodišče obsojenki ni omogočilo poštenega sojenja, ker se je med kazenskim postopkom in v obrazložitvi sodbe postavilo na stran oškodovanke in tožilstva, da je oškodovanka lagala, ter da je podano nesorazmerje med dejanjem in posledico, ki je zaradi njega nastala in obsojenki določeno kazensko sankcijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenko v celoti oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 31. 3. 2011, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da so v obravnavanem primeru podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja, da je sodišče ugotovilo okoliščine oškodovankinega padca po stopnicah, da ima sodba natančne in tehtne razloge o odločilnih dejstvih, sodišče pa tudi ni kršilo načela nepristranskosti in poštenega sojenja. V zahtevi zatrjevana kršitev načela materialne resnice pomeni drugačno oceno izvedenih dokazov.

4. Obsojenkin zagovornik je v odgovoru na predlog vrhovnega državnega tožilca dne 14. 4. 2011 izrazil nasprotovanje njegovim stališčem ter ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2

6. Vložnik zahteve trdi, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, ker v opisu obsojenkinega ravnanja niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Vložnik očitek utemeljuje s tem, da v obravnavanem primeru ni šlo za uporabo sile takšne intenzivnosti, ki bi pri oškodovanki povzročila kakršnokoli posledico.

7. Izrek izpodbijane pravnomočne sodbe obsojenki očita, da je z grdim ravnanjem prizadela telesno celovitost oškodovanke s tem, da jo je pahnila po stopnišču tako močno, da je z ledvenim delom priletela in zadela ob rob stopnice in pri tem zadobila tri centimetre veliko podplutbo v višini desnega kolčnega sklepa.

8. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ stori, kdor z grdim ravnanjem prizadene telesno ali duševno celovitost drugega. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 158/2004 z dne 21. 4. 2005 presodilo, da gre pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ za vsa tista ravnanja, ki jih oškodovanec zavrača, s katerimi storilec oškodovancu prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete, ki je več od realne injurie in manj od lahke telesne poškodbe, njena posledica pa se kaže v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečine) ali duševni celovitosti (strah, jeza, razburjenje) oškodovanca.

9. V obravnavani zadevi iz kazenskopravnega očitka obsojenki vsebovanega v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Obsojenka je prizadela telesno celovitost oškodovanke s tem, da jo je pahnila po stopnišču, kar je imelo za posledico udarec ob rob stopnice in podplutbo v višini desnega kolčnega sklepa. Intenzivnost sile, ki jo je obsojenka pri tem uporabila, je za obstoj tega kaznivega dejanja povsem irelevantna. Vložnik s povzemanjem delov izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ter navajanjem, da je šlo za zelo blag udarec in minimalno podplutbo, ki ni povzročila funkcionalne oslabitve poškodovanega dela ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Obsojenkin zagovornik na več mestih v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da je izrek sodbe nepopoln oziroma nerazumljiv, ter da nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, s čemer nakazuje na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je obsojenka oškodovanko pahnila in s kakšno močjo, kam se je oškodovanka udarila ter katere druge poškodbe naj bi pri tem utrpela. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi (prvi odstavek na 8. stani sodbe sodišča prve stopnje in tretji odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča) presodilo vsa odločilna dejstva v zvezi z inkriminiranim dogajanjem ter navedlo, da je obsojenka oškodovanko, pri kateri je izključena možnost samopoškodbe, pahnila po stopnicah, ko je skušala pred njo zbežati. Sodišče ugotavlja, da je obsojenka oškodovanko pahnila po stopnicah na takšen način, da je z ledvenim delom priletela ob rob stopnice, kar je imelo za posledico tri centimetre veliko podplutbo v višini desnega kolčnega sklepa. Z navedbami, da bi obsojenka lahko oškodovanko pahnila le proti stopnicam, ne pa po stopnicah, ter da bi oškodovanki lahko nastala poškodba kjerkoli in kadarkoli, obsojenkin zagovornik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Prav tako je neutemeljena trditev obsojenkinega zagovornika, da je izrek sodbe nepopoln in nerazumljiv, ker da po spremembi, ki jo je naredilo višje sodišče, manjka opis prizadetosti telesne celovitosti oškodovanke. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi po redukciji kazenskopravnega očitka obsojenki iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenka prizadela telesno celovitost oškodovanke s tem, da jo je pahnila po stopnišču, kar je imelo za posledico udarec ob rob stopnice in tri centimetre veliko podplutbo v višini desnega kolčnega sklepa.

13. Ni mogoče pritrditi obsojenkinemu zagovorniku, da sodba nima razlogov o obsojenkinem naklepu oziroma, da so ti razlogi povsem nejasni. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 9. strani ter v prvem odstavku na 10 strani sodbe presodilo, da je obsojenka kaznivo dejanje storila v obliki direktnega naklepa, saj se je zavedala svojega ravnanja in ga hotela storiti. Sodišče je ob tem navedlo, da je njeno ravnanje trajalo kar nekaj časa in se je stopnjevalo, obsojenka pa je kot povprečna oseba vedela, da je fizično nasilje nad drugim protipravno ravnanje.

14. Vložnik zahteve trdi, da je sodišče prekoračilo obtožbo (kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ter da izrek sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, ker je sodišče v izreku sodbe navedlo, da je obsojenka s členkom prsta v pest stisnjene roke enkrat udarila po glavi oškodovanko tako močno, da naj bi zadobila tipično buško, v razlogih sodbe pa da je navedlo, da je obsojenka oškodovanko lasala, zaradi česar ji je nastala buška. Navedeni očitek je po presoji Vrhovnega sodišča brezpredmeten, ker je višje sodišče pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in ta del obsojenkinega ravnanja zaradi nedokazanosti izpustilo iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, temu primerno pa je tudi znižalo obsojenki izrečeno kazensko sankcijo.

15. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da se je sodišče v kazenskem postopku, kakor tudi v obrazložitvi sodbe „nedopustno subjektivno postavilo na stran oškodovanke in tožilstva“, zaradi česar obsojenki ni bilo omogočeno pošteno sojenje. Svojo trditev utemeljuje s citiranjem delov obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi da se je sodišče spustilo v subjektivno oceno obsojenke, ob tem pa se ni opredelilo do obnašanja in ravnanja oškodovanke, ki da je bilo ves čas postopka na meji dopustnega.

16. Obsojenkin zagovornik v zahtevi ne pojasni, na kakšen način naj bi bila obsojenki kršena pravica do poštenega sojenja med kazenskim postopkom oziroma, zakaj da ji ni bilo zagotovljeno nepristransko sojenje. Uresničevanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja so namenjene zakonske določbe o izločitvi sodnika. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat presodilo (sodba Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 in druge), da posamezniku, ki v zakonskih rokih ne uveljavlja svoje pravice do nepristranskega sojenja, ni mogoče dopustiti njenega uveljavljanja v kasnejših fazah postopka, če bi bilo to v nasprotju s splošnim pravnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo. Iz podatkov spisa izhaja, da vložnik zahteve ni ravnal v skladu z zakonskimi omejitvami in do konca glavne obravnave ni zahteval izločitve sodnice, zato v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspeti z navedbami, da obsojenki med kazenskim postopkom ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje.

17. Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da se je sodišče v obrazložitvi sodbe „postavilo na stran oškodovanke in tožilstva“, ter da se ni opredelilo do ravnanja oškodovanke na glavni obravnavi. Sodišče se je v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe opredelilo tako do obnašanja obsojenke, ki ga je ocenilo za včasih pristno, včasih igrano čustveno in teatralno v smislu samopomilovanja, kot do ravnanja oškodovanke, za katero je ugotovilo, da je bila na glavni obravnavi ves čas razburjena in je verbalno in na jokav način izražala odkrito sovraštvo do obsojenke.

18. Zahteva z obsežnimi navedbami, da je oškodovanka vložila visok premoženjskopravni zahtevek, da obsojenka vse življenje skrbi za oškodovanko, da so subjektivne ocene sodišča za obsojenko žaljive, da se je sodišče postavilo v vlogo izvedenca psihiatrične stroke, da je oškodovanka med kazenskim postopkom lagala, povzemanjem izvedenskega mnenja izvedenca psihološke stroke ter citiranjem delov izpovedb med postopkom zaslišanih prič, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža le pomisleke, da dejstva, na katerih temelji uporaba prava, niso bila pravilno ugotovljena ter podaja drugačno presojo izvedenih dokazov, kot je bila sprejeta v pravnomočni sodbi. S tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420 člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

19. Vložnikovo nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo prav tako sodi med razloge, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu, česar vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje.

C.

20. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

21. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojenki odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 246/2009
• Sodba I Ips 204/2010
• Sodba I Ips 62945/2010-140