Sodba in sklep III Ips 237/2008

Jedro

Asignaciji nista vzpostavili novega razmerja med naročnikom posla in sodelavcem prevzemnika posla; izpolnitev razmerja, nastalega na podlagi določbe 631. člena OZ, sta le pravnotehnično olajšali. Plačilo H. d.o.o. na podlagi določbe 631. člena OZ pa ni dejanje stečajnega dolžnika in ga zato ni mogoče izpodbijati po določbah 125. do 130. člena ZPPSL.

Izrek

Revizija se v delu, ki zadeva izpodbijanje asignacijske pogodbe z dne 31. 7. 2006 in plačilo zneska 4.655,98 EUR, zavrže.

Reviziji se v preostalem delu ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek:

„Ugotovi se, da pravno dejanje tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, in sicer sklenitev in izvršitev:

asignacijske pogodbe z dne 19.06.2006 za znesek 44.503,18 EUR in

asignacijske pogodbe z dne 27.06.2006 za znesek 35.759,08 EUR

nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke.

Tožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 80.262,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 01. 2007 dalje do plačila,“ zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške celotnega postopka v višini 4.752,18 EUR, v roku petnajst dni.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklenitev in izvršitev treh asignacijskih pogodb nima pravnega učinka nasproti stečajne mase tožeče stranke; toženo stranko je obsodilo na plačilo zneska 84.918,24 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V presežku je obrestni del zahtevka zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 370. členu v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi „drugostopno in prvostopno sodbo in v zadevi samo odloči, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek“, ali pa vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Gospodarski spor se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

Razlogi za delno zavrženje revizije

6. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. V tej zadevi tožeča stranka izpodbija tri asignacije in tri plačila, opravljena na njihovi podlagi. Asignacijske pogodbe so bile sklenjene v različnih dneh, zadnja (dne 31. 7. 2006) več kot mesec dni za prvima dvema. S pomočjo asignacij so bile poravnavane različne začasne situacije. Ker zahtevki tožeče stranke temeljijo na različnih dejanskih podlagah, se dovoljenost revizije presoja za vsakega od njih posebej. Asignacijska pogodba z dne 31. 7. 2006 glasi na znesek 4.655,98 EUR (prej 1,115.759,54 SIT). V tem delu je bilo zato treba revizijo zavreči.

Razlogi za ugoditev reviziji v preostalem delu

8. Revident uveljavlja, da naj bi bila gradbena pogodba z dne 27. 7. 2005 zgolj fiktivna, saj je, kot pojasnjuje, „izvajalec gradbenih del iz te pogodbe – tožeča stranka, izključno gostinsko turistično podjetje, ki z gradbeno dejavnostjo nima in nikoli ni imela nič skupnega.“ Dejansko podlago za ničnost gradbene pogodbe revident ponuja šele v reviziji. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP), s takimi navedbami ne more uspeti. Dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje (in tudi ne trditve sedanjega revidenta na teh stopnjah), pa ne dajejo podlage za sklepanje, da je pogodba z dne 27. 7. 2005, ki sta jo sklenili H. d.o.o. in tožeča stranka, nična.

9. Revident se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 88/2002 z dne 13. 2. 2003, ki naj bi potrjevalo njegova stališča. Vendar pa iz navedenega sklepa ni mogoče razbrati nobenega argumenta v prid utemeljenosti revizije. S sklepom sta bili sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavljeni zato, ker se nista ukvarjali z vprašanjem, ali izpodbijani pravni dejanji res predstavljata asignaciji in ali je z njima prišlo do zmanjšanja stečajne mase in s tem do oškodovanja stečajnih upnikov. V predmetni zadevi ne gre za tak primer. Sodišči nižjih stopenj sta se v zadostni meri ukvarjali tako s prvim kot tudi z drugim vprašanjem.

10. S spornimi asignacijami se je prvostopenjsko sodišče ukvarjalo predvsem v predzadnjem odstavku na 3. strani sodbe. V vseh treh pogodbah o nakazilu (asignaciji) je v 1. členu ugotovljeno, kakšen znesek je nakazanec dolžan nakazovalcu na podlagi gradbene pogodbo z dne 27. 7. 2005 in znesek, ki ga je dolžan nakazovalec prejemniku nakazila po pogodbi, št. 05/019 z dne 1. 7. 2004. V 2. členu pogodb o nakazilu je določeno, da nakazovalec (tožeča stranka) pooblašča nakazanca (H. d.o.o.), da na njegov račun namesto njemu plača znesek prejemniku nakazila (toženi stranki). Dodano je, da prejemnik nakazila nakazilo sprejme. V tako opisanih določbah je zajeto bistvo nakazila kot dvojne pooblastitve. Revident ne uspe v ničemer omajati pravne kvalifikacije pogodb o nakazilu.

11. Revident še posebej poudarja, da H. d.o.o. „ni bil nikoli ničesar dolžan tožeči stranki in ji tudi ničesar nikoli ni plačal in tako z nakazilom toženi stranki v ničemer ni oškodovana stečajna masa.“ To svojo trditev gradi na podlagi svojega apriornega stališča o ničnosti gradbene pogodbe z dne 27. 7. 2005, na kar je že bilo odgovorjeno.

12. Za primer, da bi gradbene pogodbe štele za veljavne, revident uveljavlja, da je bil način plačevanja z asignacijami običajen, „saj so bili že ob sklenitvi gradbenih pogodb opredeljeni vsi elementi kasnejših izpolnitev.“ Za razmerje med pravdnima strankama je odločilna gradbena pogodba, št. 05/019, ki sta jo stranki podpisali 30. 6. oziroma 1. 7. 2005 (dokazilo B3). V njej ni predvideno plačevanje z asignacijami. Pogodbe o nakazilu (asignaciji) so bile sklenjene šele 19. 6., 27. 6. in 31. 7. 2006, torej kakšno leto po sklenitvi gradbene pogodbe in manj kot tri mesece pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. Ta je bil začet dne 9. 8. 2006. Zato revident ne more uspeti s sklicevanjem na običajnost plačevanja z asignacijami in z vnaprejšnjo dogovorjenostjo takega načina poravnavanja obveznosti iz gradbene pogodbe.

13. Potem ko so se v reviziji ponujeni razlogi izkazali za neutemeljene, je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo (371. člen ZPP).

14. Po določbi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Določba je umeščena v okvir podjemne pogodbe (pogodbe o delu), velja pa tudi za gradbeno pogodbo kot vrsto podjemne pogodbe (prvi odstavek 649. člena OZ).

15. Toženec je bil sodelavec (podizvajalec) podjemnika (tožeče stranke) na podlagi gradbene pogodbe, št. 05/019, tožeča stranka pa je bila za ista dela izvajalec (podjemnik) v gradbeni pogodbi, sklenjeni dne 27. 7. 2005 z naročnikom H. V asignacijski pogodbi z dne 19. 06. 2006 je bilo ugotovljeno, da je naročnik dolgoval podjemniku znesek tedanjih 10,664.743,00 SIT (sedaj 44.503,18 EUR), in da je prav isti znesek dolgoval tudi podjemnik toženi stranki. V asignacijski pogodbi z dne 27. 06. 2006 je bilo ugotovljeno, da je naročnik dolgoval podjemniku znesek tedanjih 8,569.305,40 SIT (sedaj 35.759,08 EUR), in da je prav isti znesek dolgoval tudi podjemnik toženi stranki. Tožena stranka je imela torej neposredna zahtevka do H. d.o.o. na podlagi določbe 631. člena OZ. Oba zahtevka bi lahko uveljavljala ne glede na sklenjeni asignacijski pogodbi. Asignacijski pogodbi nista vzpostavili novega razmerja med naročnikom posla in sodelavcem prevzemnika posla; izpolnitev razmerja, nastalega na podlagi določbe 631. člena OZ, sta le pravnotehnično olajšali. Plačilo H. d.o.o. na podlagi določbe 631. člena OZ pa ni dejanje stečajnega dolžnika in ga zato ni mogoče izpodbijati po določbah 125. do 130. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. RS, št. 67/93 – 10/2006).

16. Ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, je bilo treba na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji (razen glede asignacijske pogodbe z dne 31. 7. 2006 in plačila zneska 4.655,98 EUR) ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka.

Glede stroškov postopka

17. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stroški strank so odmerjeni po njunih specificiranih stroškovnikih, upoštevajoč njihovo potrebnost in veljavno Odvetniško tarifo. Stroški tožeče stranke znašajo 6.217,75 EUR (delno odmerjeni že s prvostopenjsko sodbo), stroški tožene stranke pa 5.328,72 EUR. Upoštevajoč uspeh v celotnem postopku (5 % : 95 %) mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 4.752,18 EUR.

---.---

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008 in III Ips 119/2008 z dne 13. 10. 2008.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 282/2013
• VSL sodba in sklep I Cpg 1422/2011
• Sodba III Ips 24/2005