<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba in sklep VIII Ips 122/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.122.2010
Evidenčna številka:VS3005042
Datum odločbe:22.11.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 500/2009
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:delna pokojnina - samozaposlena oseba - odvetniška dejavnost - odvetnik - pravna praznina - neustavnost zakonske ureditve - dovoljenost revizije - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - premoženjski spor - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije

Jedro

Pravico do delne pokojnine ima tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od delne pokojnine.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 30. 10. 2007 in 17. 3. 2008 ter tožnici priznalo pravico do delne starostne pokojnine od 1. 2. 2006 dalje. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri delne pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter v istem roku izplača že vse zapadle zneske delne pokojnine, pri katerih je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožničine stroške postopka v višini 280,91 EUR. Tožnica je s 1. 2. 2006 začela opravljati odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa. S tem dnem je postala upravičena do delne starostne pokojnine, saj mora biti zaradi plačevanja prispevkov izenačena z ostalimi, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006, s katero je bilo odločeno, da sta prvi odstavek 58. člena in drugi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) v neskladju z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se sodišči druge in prve stopnje napačno oprli na določbo prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1, saj ti dve določbi s citirano določbo Ustavnega sodišča nista bili razveljavljeni, torej pravne posledice ugotovljene neskladnosti še niso urejene, ker je odpravljanje neskladnosti v pristojnosti zakonodajalca. Dokler zakonodajalec protiustavnosti ne odpravi, se takšna zakonska določba uporablja še naprej. Le zaradi poteka roka za odpravo ugotovljenega neskladja z Ustavo RS določbi prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 nista prenehali veljati. Z nasprotnim tolmačenjem sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Ni šlo za zakonsko praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti na način, kot je storilo sodišče druge stopnje. ZPIZ-1 ureja vprašanje pravice samozaposlenih do delne pokojnine, tako da te pravice ne priznava. Z nasprotno argumentacijo sodišči tudi nista postopali po pravilih postopka, ki jih je določilo Ustavno sodišče, in sta s takšnim ravnanjem kršili določbo 125. člena Ustave RS, kršili pa sta tudi določbo 50. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave RS. Zaradi nepravilnega priznanja pravice do delne pokojnine tudi ni bilo podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Predmet odločitve sodišča je tudi priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne pokojnine do plačila, v skladu z določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 (ki sicer govori o odškodnini v višini obračunanih zamudnih obresti, kar pa za presojo ni bistveno). V tem delu predmet spora ni ena od pravic, ki so naštete v 1. točki prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), temveč odločitev o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti, ki je denarna terjatev, spor o tej terjatvi pa premoženjski spor. V takšnem sporu je revizija dovoljena le po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (31. člen ZDSS-1, in v zvezi z 19. členom ZDSS-1 tudi 367. člen ZPP). Ker vrednosti spornega predmeta v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti ni mogoče ugotoviti, tudi ni mogoče presoditi, da bi vrednost tega dela presegala znesek za izpolnitev pogoja dovoljenosti oziroma vsebinske obravnave revizije v tem delu (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožnica je uveljavljala pravico do delne pokojnine na podlagi 58. in 178. člena ZPIZ-1, iz katerih pa izhaja ta pravica le za osebe, ki so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Vendar pa je Ustavno sodišče v citirani odločbi ugotovilo, da sta prvi odstavek 58. člena in drugi odstavek 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je kriterij za priznanje pravice do pokojnine (delovni čas) tak, da ga je mogoče uporabiti samo pri osebah v delovnem razmerju, vendar ta kriterij ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različen položaj zaposlenih in samozaposlenih, ki le-tem v smislu 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravic do delne pokojnine. Zakonodajalcu je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku devetih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, česar pa le ta ni storil.

10. Za presojo skladnosti zakonov z ustavo ter z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava je po določilu 160. člena Ustave RS in 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pristojno Ustavno sodišče. Toda za odločanje v konkretnih zadevah so pristojna sodišča, med katerimi je najvišje sodišče v državi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki po določilih 127. člena Ustave RS in 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve. Primere, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, rešuje 156. člen Ustave RS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bil postopek že pravnomočno končan in ga ni bilo več mogoče prekiniti. Tudi učinki odločitve Ustavnega sodišča se neposredno po določbi 44. člena ZUstS za konkretno razmerje ne bi mogli uporabiti. Zaradi tega je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu upoštevalo ustavna določila in presojo ter razloge presoje Ustavnega sodišča in v tem okviru pretehtalo, katera od rešitev, ki pridejo v poštev, je v konkretnem primeru najbolj primerna in skladna z Ustavo RS in s prej citirano ustavno odločbo.

11. Pri tej presoji ni nepomembno, da ne gre za primer, da bi zakon pravice oseb v delovnem razmerju urejal drugače, kot pravico samozaposlenih, temveč za primer, ko pravice samozaposlenih do delne pokojnine ne ureja. Neustavnost zakonske določbe je torej v tem, da dejansko ne ureja položaja samozaposlenih v zvezi s pravico do pridobitve delne pokojnine, zaradi česar utemeljeno govorimo o zakonski praznini, ki jo lahko zapolni sodišče z upoštevanjem določenih pravil. V nasprotju z revizijskimi navedbami je torej sodišče druge stopnje imelo pravno podlago za takšno ravnanje v določbi drugega odstavka 3. člena ZS, ki določa, da upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov; če je rešitev v zadevi kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi pravili pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

12. Po določbi prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 ima pravico do delne pokojnine zavarovanec, ki je izpolnil pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in je v delovnem razmerju za največ polovico delovnega časa, po določbi 178. člena ZPIZ-1 pa uživalec pokojnine, ki je na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklenil delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje (prvi odstavek), oziroma se ne glede na določbe prvega odstavka upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa (drugi odstavek).

13. V tej zadevi sicer ne gre za zaposlitev tožnice za polovico polnega delovnega časa, temveč za opravljanje odvetniške dejavnosti kot svobodnega poklica (drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in naslednji). Z zakonom ni predpisan delovni čas za odvetnika, kljub temu pa je pri presoji v tem primeru položaj odvetnika, ki opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa in je v tem obsegu tudi zavarovan, povsem primerljiv s položajem delavca v delovnem razmerju s polovico delovnega časa. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbah VIII Ips 172/2006, VIII Ips 211/2008 in VIII Ips 328/2009.

14. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, je treba ločiti med datumom priznanja pravice do delne invalidske pokojnine in datumom začetka izplačevanja delne starostne pokojnine, o slednjem pa mora tožena stranka še odločiti na podlagi izpodbijane sodbe.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče v dovoljenem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 58, 178.
ZS člen 3, 3/2.
ZPP člen 367, 367/2, 377.
ZDSS-1 člen 31.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxMTA0