Sodba VIII Ips 156/2010

Jedro

Tožena stranka po smrti zavarovanca postopka ni ustavila, kar bi na podlagi prvega in četrtega odstavka 50. člena ZUP sicer morala storiti, temveč je o njegovi zahtevi izdala odločbo, jo vročila tožnici, obravnavala tožničino pritožbo in o njej odločila. Na tak način je tožnica pridobila lastnost stranke v upravnem postopku in bila zato upravičena vložiti predmetno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1.

S smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja priznanja pravice do pokojnine ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Če bi bila pokojnemu zavarovancu predčasna pokojnina pravnomočno priznana še pred njegovo smrtjo, pa bi bila tožnica upravičena do dedovanja zapadlih in neizplačanih denarnih zneskov pokojnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožnica pa sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Obrazložitev

1. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), izhaja, da je R. P. dne 24. 2. 2005 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje predčasne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ – Ur. l. RS, št. 49/98 in nadaljnji), in sicer za čas od 1. 4. 1992 do 30. 9. 1998. Dne 26. 8. 2005 je umrl, tožena stranka pa je o njegovi zahtevi dne 22. 11. 2005 (torej že po njegovi smrti) izdala zavrnilno odločbo. Zoper to odločbo se je pritožila zakonita dedinja (pokojnikova žena). Tožena stranka je z odločbo z dne 10. 9. 2007 pritožbo zavrnila (ter izrek prvostopenjske sodbe spremenila tako, da je zavrnila tudi zahtevo R. P. za priznanje invalidske pokojnine po Zakonu o ratifikaciji mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva).

2. V tem sporu tožnica (pokojnikova žena) izpodbija dokončni upravni akt tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odločbo z dne 22. 11. 2005 odpravilo v celoti, odločbo z dne 10. 9. 2007 pa v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za priznanje pravice po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ. Pojasnilo je, da je v času odločitve drugostopenjskega organa tožene stranke že veljal novelirani 15. člen ZPIZVZ-A (Ur. l. RS, št. 118/2006), na podlagi katerega je pokojni, ob upoštevanju ostalih relevantnih določil ZPIZVZ in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji), upravičen do predčasne pokojnine za čas od 1. 4. 1992 do 31. 8. 1998, zato mu je to pravico tudi priznalo. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri pokojnine izda posebno odločbo in odmerjene zneske pokojninske dajatve izplača tožnici. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska predčasne pokojnine do dneva plačila, ter zahtevek za odpravo drugostopenjske odločbe v delu, v katerem je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne odmerjene stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (2. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnica v tem sporu ni aktivno legitimirana. Dejstvo, da je tožena stranka vročila odločbo z dne 22. 11. 2005 tožnici in odločila o njeni pritožbi z dokončnim upravnim aktom, ima kljub nepravilnemu postopanju tožene stranke v upravnem postopku lahko za posledico le, da je tožnica dobila procesno možnost nastopiti v upravnem postopku kot dedič. Pravica do pokojnine je strogo vezana na osebo in ni podedljiva. S smrtjo pokojnega P. je zato pravica do priznanja pokojnine pred 18. 7. 1998 ugasnila in je tožnica v njegovem imenu ne more uveljaviti. Le v primeru, če bi pokojni že pridobil pravico do predčasne pokojnine za čas pred 18. 7. 1998, bi lahko vdova uveljavljala izplačilo denarnega zneska. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Zahteva R. P. z dne 24. 2. 2005, da naj mu tožena stranka za čas od 1. 4. 1992 do 30. 9. 1998 prizna predčasno pokojnino po ZPIZVZ, je po svoji naravi zahteva za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja. Na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati; podedujejo se le zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca (1). Teh pravic torej ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca. Tožena stranka bi zato morala glede na to, da je po vložitvi zahteve R. P. umrl, postopati po določilu prvega in četrtega odstavka 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji) in postopek ustaviti. Po citiranih določilih se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom.

10. Revizija utemeljeno navaja, da ima tožnica v tem sodnem sporu le procesno legitimacijo, t. j. da je bila upravičena sprožiti spor. Tožena stranka po smrti R. P. postopka ni ustavila, kar bi na podlagi prvega in četrtega odstavka 50. člena ZUP sicer morala storiti, temveč je o njegovi zahtevi izdala odločbo, jo vročila tožnici, obravnavala tožničino pritožbo in o njej odločila. Na tak način je tožnica pridobila lastnost stranke v upravnem postopku in bila zato upravičena vložiti predmetno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki omogoča izpodbijanje dokončnega upravnega akta, če stranka meni, da je zaradi tega akta prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih.

11. Pravilna je revizijska navedba, da tožnica ne more biti subjekt uveljavljanje materialne pravice. Kot že rečeno, je pravica do predčasne pokojnine osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. To pomeni, da s smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja priznanja pravice do pokojnine ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Če bi bila R. P. predčasna pokojnina pravnomočno priznana še pred njegovo smrtjo, pa bi bila tožnica upravičena do dedovanja zapadlih in neizplačanih denarnih zneskov pokojnine.

12. S tem, ko je sodišče druge stopnje pokojnemu R. P. priznalo predčasno pokojnino za čas od 1. 4. 1992 do 31. 8. 1998, toženi stranki naložilo, da naj o odmeri pokojnine izda posebno odločbo in odmerjene zneske pokojninske dajatve izplača tožnici, je zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tožnica v sporu ni uspela, sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Podobno določilo je vseboval tudi ZPIZ (4. člen).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cpg 90/2014
• VSL sklep II Cp 2404/2009
• VSL sodba II Cp 2942/2014