Sodba in sklep VIII Ips 92/2010

Jedro

Revizija je ne samo izredno temveč tudi samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, ki jo je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani. Gre za revizijske in ne pritožbene razloge.

Izrek

Revizija v zvezi z zahtevkom za plačilo zamudnih obresti se zavrže, v ostalem se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 2. 2007 in 24. 9. 2007, s katerima je bila tožniku za obdobje od 1. 1. 1992 do 17. 7. 1998 dokončno priznana in odmerjena predčasna in starostna pokojnina po splošnih predpisih kot upravičencu po četrtem odstavku 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZPIZVZ. Pokojnino je tožena stranka odmerila na podlagi 8. člena ZPIZVZ, njegovo zahtevo za odmero po 6. členu ZPIZVZ pa je zavrnila. Z istima odločbama je bila dokončno zavržena tudi zahteva za izplačilo zamudnih obresti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo. Vlaga jo iz „vseh pritožbenih razlogov“ in nato citira (prepiše) večji del pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče po navedbah revizije na citirane pritožbene navedbe v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe ni odgovorilo po vsebini ničesar. Zavrnitev pritožbenih navedb brez razlogov pa pomeni grobo kršitev pravil postopka in hkrati zmotno uporabo materialnega prava.

4. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Revizija kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo je dovoljena le v z zakonom predvidenih primerih (31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 367. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Pri tem je za presojo o dovoljenosti revizije odločilna le vrednost oziroma opredelitev glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). To hkrati pomeni, da v zvezi z odločitvami o zamudnih obrestih kot o postranski terjatvi, revizija ni dovoljena. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti je sicer lahko postavljen tudi kot samostojen glavni zahtevek, kjer natekle zamudne obresti predstavljajo (kapitalizirano) glavnico. Vendar mora v takem primeru tožnik za zagotovitev pravice do revizije tak zahtevek postaviti v denarnem znesku ali v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (prvi in drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnik tega ni storil. Zato je revizijo v tem delu sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

7. Revizija je ne samo izredno temveč tudi samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, ki jo je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani. Gre za revizijske in ne pritožbene razloge, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje. Zato ni mogoče pritožbenih razlogov uveljavljati kot revizijskih, zlasti ne tako, da se enostavno prepiše del pritožbenih navedb in se revizijo vlaga „iz vseh pritožbenih razlogov“.

8. Iz revizijskih navedb ni mogoče niti smiselno ugotoviti, katere revizijske razloge tožnik uveljavlja zoper tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo dokončnih odločb toženca o odmeri pokojnine. Ne zatrjuje, da bi mu bila pokojnina odmerjena v nasprotju s tistimi določbami ZPIZVZ, na katerih izpodbijane odločbe tožene stranke temeljijo in v reviziji tudi ne zatrjuje, da bi mu morala biti pokojnina odmerjena na kašni drugi pravni podlagi. Revizijske navedbe se v pretežnem delu nanašajo na odločitev o zamudnih obrestih: tako glede neustavnosti ZPIZVZ (drugega odstavka 15. člena), kot smiselno glede bistvenih kršitev določb postopka. Argumentacija sodišča druge stopnje na strani 4 in 5 obrazložitve, s katero se tožnik ne strinja, se nanaša le na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti, torej na tisti del izpodbijane sodbe, zoper katerega revizija ni dovoljena.

9. Edini del revizije, ki se nanaša tudi na odločitev o zavrnitvi zahtevka za odpravo odločb toženca, je zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo pritožbenih ugovorov za upoštevanje „dokumenta št. 841-2“. Očitek, kot je naveden v reviziji (da sodišče o tem „preprosto molči“) ne drži. Sodišče druge stopnje ne samo da se je opredelilo do pritožbenih navedb tožnika v zvezi s tem, temveč je tudi obrazložilo, zakaj dokumenta ni moglo upoštevati: ker so podatki v njem v nasprotju s preverjenimi podatki s strani tožene stranke. Gre za dokazno oceno sodišča druge stopnje, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Glede na navedeno je sodišče revizijo, kolikor je ni zavrglo, zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.11.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 464/2003
• Sklep II Ips 646/2003
• Sklep II Ips 463/2004