Sodba I Ips 14497/2010

Jedro

Grožnja z ubojem, ki jo je obsojenec izrekel oškodovancu, ne more predstavljati sile, potrebne za odvzem prostosti oz. preprečitev bega pri kaznivem dejanju zasačene osebe (160. člen ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni R. L. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega R. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče Mariboru je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obsojenec Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe ali da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da gre v zahtevi za nedopustno uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sklicujoč se na kršitve, iz katerih je zahtevo sicer mogoče vložiti, ki pa niso podane.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v izjavi ponavlja navedbe iz zahteve, da je dejanje storil v okviru državljanske aretacije, da je očitano kaznivo dejanje neživljenjsko in da sodišči nista odgovorili, zakaj ne gre za dejanje v zmoti.

B.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne sprejema stališča višjega sodišča, da njegova kazenska ovadba zoper oškodovanca ne predstavlja odločilnega dejstva. S tem v zvezi vložnik navaja, da vložena kazenska ovadba utemeljuje njegovo zavest, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje in da je s svojim ravnanjem hotel doseči, da oškodovanec počaka na kraju. Če oškodovanec ni storil kaznivega dejanja, je bil vložnik v dejanski zmoti v širšem pomenu, to je o dovoljenosti lastnega dejanja. Glede tega se po vložnikovem zatrjevanju nižji sodišči nista izjasnili. Na zmoto se prej ni skliceval, ker je še sedaj prepričan, da se je oškodovanec njegovega otroka dotaknil na način, ki je daleč od nedolžnega. Vložnik nadalje ob vztrajanju pri navedbah v pritožbi o kršitvi pravice do obrambe zaradi zavrnitve njegovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke navaja, da bi bil v primeru izvedenčeve ugotovitve pedofilskih nagnjenj ali drugih psihičnih motenj pri oškodovancu, njegov zagovor posredno potrjen in bi moral biti oproščen obtožbe. Psihiatrično mnenje bi posredno potrdilo njegovo verzijo dogodka, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu. V nadaljevanju vložnik ne odstopa od stališča, da se izpovedbi oškodovanca in R. T. razlikujeta, pri čemer oškodovančeva izpovedba ni resnična, do teh razlik pa se sodišči nista opredelili. Prav tako ni bilo pojasnjeno, zakaj oškodovančeva reakcija ne ustreza reakciji nekoga, ki je bil zaloten pri dejanju. Po vložnikovem zatrjevanju je „normalno obnašanje, kot da se ni nič zgodilo“ tipično za spolno motene osebe, njegov namen je zato bil, da zadrži oškodovanca v prostoru do prihoda policije. Nobeno od sodišč ni pojasnilo, zakaj sila, ki jo je po sklepanju sodišč uporabil obsojenec, pri državljanski aretaciji ni dopustna.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pa zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, kakor tudi pomislekov glede presoje izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik v zahtevi uveljavlja in konkretizira, v čem so podane (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. V obravnavanem primeru je bil obsojeni R. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, ki ga je storil tako, da je v prostorih termalnega centra oškodovancu večkrat zagrozil, da ga bo ubil in zaklal kot mačka, s čimer je pri oškodovancu povzročil občutek resne ogroženosti in prestrašenosti. Ob takem očitku obsojenčeva kazenska ovadba zoper oškodovanca ne more predstavljati odločilnega dejstva. Sila ni zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, zato izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče očitati odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ker se ni opredelila do obsojenčeve uporabe sile. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da izrečene grožnje ne morejo predstavljati sile, potrebne za odvzem prostosti (sodba, stran 4) in še dodaja, da sme na podlagi pooblastila iz 160. člena ZKP vsakdo vzeti prostost tistemu, ki je zasačen pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Za odvzem prostosti zakon sicer dopušča uporabo sorazmerne sile, vendar pa tega instituta ni mogoče enačiti ali zamenjevati z institutom resne grožnje. Kot je bilo že navedeno, se obsojencu očita napad na oškodovančevo življenje z resno grožnjo z ubojem, ne pa uporaba sile z namenom preprečitve bega oškodovanca, zato je obsojenčevo sklicevanje na institut sile neutemeljeno. Obsojenec izhaja iz izhodišča, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje spolne narave zoper njegovega otroka, vendar v dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče, za takšne trditve ni nobene podlage. Obsojenec zatrjevano kršitev uveljavlja na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato obsojenec ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Na obsojenčev očitek, da prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, da je kaznivo dejanje storil v dejanski zmoti v širšem smislu, je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je takšne obsojenčeve navedbe zavrnilo kot neutemeljene. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne omogoča uporabe tega kazenskopravnega instituta, obsojenec se, kot navaja v zahtevi, med sojenjem na dejansko zmoto ni skliceval, sodišče druge stopnje pa še ugotavlja, da je takšno obsojenčevo sklicevanje v nasprotju z njegovim zagovorom (sodba, stran 2). Z zgornjimi navedbami ter z navedbami o njegovi zavesti in hotenju, kaj je želel z izrečenimi grožnjami doseči ter o oškodovančevi reakciji na dogodek, obsojenec pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja za vložitev zahteve nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Obsojenec ne konkretizira, do katerih pritožbenih navedb o razlikah v izpovedbah oškodovanca in njegovega brata R. T. se po njegovem stališču nižji sodišči nista opredelili, zato se Vrhovno sodišče do takšnega obsojenčevega zatrjevanja ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). S tem v zvezi je treba dodati, da sodišči prve (sodba, stran 5) in druge stopnje (sodba, stran 3) v bistvenih delih ugotavljata skladnost izpovedb prič. Izpodbijani pravnomočni sodbi zato ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, obsojenec pa z nestrinjanjem z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe in drugačnim prikazovanjem lastnega in oškodovančevega ravnanja ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Neutemeljeno je tudi obsojenčevo uveljavljanje kršitve pravice do obrambe, do katere je po njegovem stališču prišlo z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal mnenje o oškodovančevi spolni usmerjenosti oziroma pri njem ugotovil „pedofilska nagnjenja“. Sodišče prve stopnje je zavrnitev takšnega dokaznega predloga obširno obrazložilo tako na glavni obravnavi dne 5. 11. 2009 kot v izpodbijani sodbi (stran 3 in 4), razlogovanju prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 2 in 3). Sodišči sta logično obrazložili, da predlagani dokaz nima povezave z očitanim kaznivim dejanjem in se torej ne nanaša na odločilna dejstva v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje in še dodaja, da obsojenec tudi v zahtevi ne pojasni materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza za obravnavano zadevo, temveč le hipotetično navaja, kako bi sodišče po njegovem mnenju odločilo, če bi izvedenec pri oškodovancu ugotovil psihične motnje.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka, zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec oče dveh otrok, za katera je dolžan skrbeti, je zaposlen ter za svoje delo prejema plačilo. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 12211/2010-821
• Sodba I Ips 9390/2011-59
• Sodba I Ips 28829/2010-61