Sodba I Ips 23543/2010

Jedro

Za kazensko odgovornost storilca po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu tega zakona, temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu zakona.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni F. B., F. R. in Š. G. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i j o o b t o ž b e,

da so F. B. v času od 15. 4. do 18. 6. 1947 na svojem domu v R., F. R. v času od neugotovljenega v aprilu do 24. 6. 1947 na svojem domu v Z., ter Š. G., v času od neugotovljenega dne v aprilu do 21. 6. 1947 na svojem domu v R. članoma oborožene tolpe M. D. in L. I. – P. ponovnokrat nudili zatočišče in hrano ter bili njuni obveščevalci, slednja kot taka še nudila prostor za prikrivanje naropanega blaga ter dajala poročila o gibanju vojske, o članih KP, podatke o dovozu blaga v zadrugo v D. ter jima priskrbela zvezo s članom oborožene tolpe, V. Z., - da so torej z namenom, da bi se z nasiljem zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ in da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj in temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, podpirali osebe, ki so pobegnile pred oblastvi in sestavljale oboroženo tolpo, jim dajali zavetišče in hrano ter jim služili za vzdrževanje zveze,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje po členu 3 točka 14 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 227/47-7 z dne 5. 7. 1947 obdolžene F. B., F. R. in Š. G., spoznalo za krive kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo v zvezi z 2. členom istega zakona (dalje ZKLD) ter jih obsodilo vsakega na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 14 let ter izgube političnih pravic za dobo štirih let, F. R. pa še na zaplembo vsega imetja v korist države. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 557/47 z dne 2. 9. 1947 pritožbi javnega tožilca glede Š. G., ugodilo in ji izrečeno kazen odvzema prostosti zvišalo na dobo 18 let, dočim pa je pritožbo glede F. B. in F. R. kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Pooblaščenec obsojene Š. G., odvetnik F. P. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in Š. G., oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so zatrjevane kršitve materialnega in procesnega prava navedene posplošeno ter da na tako nekonkretno zahtevo, pa če se zdi še tako utemeljena, ni mogoč vsebinski odgovor.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Obsojena Š. G., je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD z očitkom, da je pomagala članom oborožene tolpe tako, da jim je nudila hrano in prenočišče ter da je bila njihova obveščevalka, jim nudila prostor za prikrivanje naropanega blaga ter dajala poročila o gibanju vojske, o članih KP, podatke o dovozu blaga v zadrugo v D. ter jim priskrbela zvezo s članom oborožene tolpe Z. V.

6. V prvem odstavku 2. člena je ZKLD opredelil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo kot vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa pravna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V določbah 3. člena pa je zakon predpisal, kdo velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ter v 14. točkah opredelil posamezne izvršitvene oblike dejanj.

7. Po 14. točki 3. člena ZKLD je kaznivo dejanje storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jih pošiljal, skrival ali prinašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi.

8. Glede na razlago teh predpisov, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998) je bilo treba dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD, presojati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Zato je storilčev naklep moral zajemati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Za kazensko odgovornost posameznega storilca niso zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu (ali drugih podobnih ravnanj), temveč je bilo treba ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu. Takšen namen je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

9. Kot utemeljeno navaja zahteva za varstvo zakonitosti, ravnanje obsojene Š. G., ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katero je bila spoznana za krivo. V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na namen, predpisan v 2. členu ZKLD (obarvan naklep), prav tako tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga v sodbi tudi ni obrazložilo.

10. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obsojenka s svojim ravnanjem ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bila spoznana za krivo, niti zakonskih znakov kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenko po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe.

11. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

12. V kazenskem postopku sta bila z isto pravnomočno sodbo poleg Š. G., pravnomočno obsojena tudi F. B. in F. R., zaradi enakega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je F. B. v času od 15. 4. do 18. 6. 1947 na svojem domu v R., ter F. R. v času od neugotovljenega dne v aprilu do 24. 6. 1947 na svojem domu v Z. članoma oborožene tolpe D. M. in I. L. – P. nudila zatočišče in hrano ter bila njuna obveščevalca.

13. Glede obsojenih F. B. in F. R. zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, vendar pa Vrhovno sodišče na podlagi presoje vsebine kazenskopravnega očitka ugotavlja, da je tudi pri njima podana enaka kršitev materialnega zakona kot pri Š. G.; tudi v tem primeru je treba ugotoviti, da iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 10 te odločbe, opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Zato je Vrhovno sodišče tudi v tem delu pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP spremenilo in obsojena F. B. in F. R. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

14. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 23515/2010
• Sodba I Ips 190/2008
• Sodba I Ips 22/2010