<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 34860/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:I.IPS.34860.2010
Evidenčna številka:VS2005633
Datum odločbe:07.04.2011
Senat:
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - razlogi o odločilnih dejstvih - ponovna vložitev zahteve - upravičenec za vložitev - zločini in prestopki zoper slovensko narodno čast - nasprotja v razlogih - zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka

Jedro

Ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena za isto stranko.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani Snč 503/45 z dne 3. 8. 1945 v izpodbijanem delu glede obsojenih I. Š. in J. V. ter glede izrečene zaplembe Salezijanske tiskarne razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče slovenske narodne časti je s sodbo Snč 503/45 z dne 3. 8. 1945 obsojena I. Š. in J. V. spoznalo za kriva storitve prestopkov po točkah a, b in c 2. člena Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (v nadaljevanju ZSNČ). Obsojena sta bila na izgubo narodne časti za dobo šest let in na tri leta lahkega prisilnega dela. Sodba ni imela pravnega pouka, torej zoper njo ni bilo predvideno pravno sredstvo, kar je bilo sicer skladno s 15. členom ZSNČ, ki je določal, da je sodba takoj „izvršna“ (torej izvršljiva). Na podlagi ukaza predsedstva SNOS z dne 14. 8. 1945 o pomilostitvi vseh obsojencev v tem procesu, je Sodišče slovenske narodne časti s sklepi Snč 503/45 z dne 26. 8. 1945 odpustilo tudi navedenima obsojenima kazen prisilnega dela, kazen izgube narodne časti pa spremenilo v izgubo političnih in državljanskih pravic. Naknadno je citirano sodbo Sodišča slovenske narodne časti s posebnimi sklepi Okrožno sodišče v Ljubljani uskladilo z določbami 22. in 9. člena Zakona o vrstah kazni v zvezi z 41. členom splošnega dela Kazenskega zakona, tako da sta bili s sklepoma z dne 22. 3. 1951 znižani kazni izgube političnih in državljanskih pravic obsojenima I. Š. in J. V. na pet let.

2. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I Ips 76/92 z dne 24. 6. 1992 deloma ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Javnega tožilca RS in sodbo Sodišča slovenske narodne časti spremenilo v delu zoper obsojena I. Š. in J. V., tako da je njuni dejanji pravno opredelilo le kot prestopek po točki a 2. člena ZSNČ (in ne tudi po točkah b in c istega člena) ter jima znižalo kazen izgube političnih in državljanskih pravic na eno leto.

3. Zoper navedeno sodbo Sodišča slovenske narodne časti je v delu zoper obsojena I. Š. in J. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti predstojnik Salezijanskega inšpektorata Ljubljana, inšpektor A. S., na podlagi 20. člena Zakona o spremembah Zakona o kazenskem postopku (U. l. RS, št. 101/2005, v nadaljevanju ZKP-G) in prvega odstavka 88. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (U. l. RS, št. 68/2008, v nadaljevanju ZKP-I). V zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kar naj bi bilo storjeno s tem, da je v izpodbijani sodbi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitev pravice do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlagal je spremembo sodbe Sodišča slovenske narodne časti v delu zoper navedena obsojenca, tako da se ju oprosti vsake kazni.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo navedel, da je zahteva neutemeljena. Glede na to, da je bilo že odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva z dne 23. 4. 1992 zoper isto sodbo, ponovna vložitev zahteve po njegovem mnenju ni mogoča. Vprašljivo je ali ne gre v zadevi za civilnopravno razmerje. Poleg tega Salezijanski zavod ni upravičenec za vložitev izrednega pravnega sredstva, kar je bilo ugotovljeno že v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 134/2008 z dne 3. 12. 2009. Sicer pa zahteva izpostavlja vprašanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne določno pojasni, katera dodatna dejstva bi se ugotovilo z dodatnim izvajanjem dokazov.

5. V zvezi z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, je vložnik zahteve podal izjavo, v kateri oporeka stališčem iz odgovora. Tako je dodatno pojasnil, da je zahtevo vložil kot predstojnik Salezijanskega inšpektorata v Ljubljani, ki je pravni naslednik Salezijanskega zavoda za Jugoslavijo s sedežem v Rakovniku in katerega pripadnika sta bila v času obsodbe oba obsojenca kot salezijanska duhovnika. Z naknadnimi sodnimi odločbami se je izpodbijana sodba Sodišča slovenske narodne časti glede teh dveh obsojencev spremenila le glede znižanja kazni izgube političnih in državljanskih pravic, z ničemer pa ni bilo poseženo v izrek o zaplembi salezijanske tiskarne. Da v obravnavani zadevi ne gre za civilnopravno vprašanje izhaja že iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 409/2006 z dne 26. 7. 2007. Vložnik z zahtevo uveljavlja tiste kršitve, do katerih se Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 76/92 ni opredelilo, poleg tega pa meni, da je šlo pri zaplembi salezijanske tiskarne za revolucionarni ukrep, saj je bila dejansko zaplenjena še pred izdajo izpodbijane sodbe, izrečena je bila v nasprotju s tedanjim pravnim redom, ker je bila takšna sankcija dopustna le v primeru storjenega zločina, ne pa tudi glede obsojenima duhovnikoma očitanih prestopkov ter obsojenca sploh nista bila lastnika tiskarne, ampak je to bil salezijanski red.

6. V 2. členu ZSNČ so bili opredeljeni zločini in prestopki zoper slovensko narodno čas, in sicer so to bila “vsa namerno izvršena dejanja, ki jih sicer ni mogoče označiti za veleizdajo ali za pomoč okupatorju pri izvrševanju vojnih zločinov, ki pa so škodovala ali bi utegnila škodovati ugledu in časti slovenskega naroda in njegovi odpornosti“, nakar so bila v točkah a), b) in c) istega člena primeroma navedene posamezne izvršitvene oblike tovrstnih dejanj.

7. Obsojenima I. Š. in dr. J. V. kot predstavnikoma lastništva salezijanske tiskarne na Rakovniku pri Ljubljani, se je v citirani sodbi Sodišča slovenske narodne časti očitalo (upoštevaje spremembo, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 76/92 z dne 24. 6. 1992), da sta (skupaj s še drugimi soobsojenci):

„stavili vsi gori imenovana tiskarska in knjigotrška podjetja, s katerimi so v označenih svojstvih disponirali, na razpolago in v službo okupatorju in njegovim pomagačem vedoč, da so razpolagali ti v istem času s temi podjetji tako, da so

a) izdajali, zalagali, tiskali ali razširjali knjige, brošure, časopise, razglase in letake, s katerimi se opravičuje, podpira in zagovarja okupacijo, hvalisajo in zagovarjajo zločini okupatorjev in njihovih domačih pomagačev nad našim narodom in izvrševali dobave tiskovin na račun okupatorjev, italijanske vojske, fašistov, nemške vojske, SS in policije, Rupnikovih izdajalcev in bele garde sploh, kakor tudi plave garde, četnikov, vlasovcev in ljotičevcev,

b) delovali s tiskom ali njega razširjanjem proti enotnosti in bratstvu jugoslovanskih narodov in zbujali mržnjo med njimi v verskem in nacionalnem pogledu,

c) sramotili s tiskom osvobodilno gibanje, njega voditelje in pripadnike, organiziranemu zločinstvu pa dajali potuho in vzpodbudo,

d) s tiskom vsake vrste blatili bratsko Sovjetsko Rusijo in zavezniške države Anglijo in Združene države Severne Amerike, da so tedaj z dejanji, ki so škodovali ugledu in časti slovenskega naroda in njegovi odpornosti politično, propagandno, kulturno in umetniško sodelovali z okupatorjem in domačimi izdajalci s tem, da so stavili tiskarska in knjigotrška podjetja v službo in podporo okupatorju“

s čimer sta storila prestopek po točki a 2. člena ZSNČ.

8. Vložnik zahteve navaja, da za nobeno od očitanih ravnanj spisovni podatki ne dajejo nikakršne podlage, predvsem tudi ne za zaključek, da bi bila salezijanska tiskarna dana na razpolago okupatorjem in njihovim pomagačem, saj je bila ves čas vojne v upravljanju salezijancev, zasedbene oblasti pa niso imele nikakršnega vpliva na izdajanje knjig in drugih tiskov. V spisu ni nikakršne podlage niti za druge očitke obema obsojencema, predvsem pa ti očitki iz izreka sodbe „ostajajo v obrazložitvi brez odmeva“. Kot edini razlog za njuno obsodbo se v obrazložitvi navaja, da „knjižice nikakor niso tako nedolžne“, čeprav je iz zagovorov obeh obsojencev izhajalo, da je šlo pri teh knjižicah pretežno za vsebine verske narave. Po mnenju vložnika je v izpodbijani sodbi storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodba ni imela pravnega pouka o pritožbi, kar je bilo odstopajoče od civilizacijskih dosežkov tedanjega časa in je bila s tem obsojencema kršena pravica do obrambe. Ta pravica je bila kršena tudi zaradi neizvajanja dokazov, ki bi utegnili vplivati na ugodnejšo odločitev za oba obsojenca.

9. V zvezi z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, ko navaja, da naj bi Salezijanski zavod ne bil upravičenec za vložitev zahteve (pri čemer se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 134/2008 z dne 3. 12. 2009), je treba ugotoviti, da vložnik zahteve ni navedeni zavod, temveč predstojnik Salezijanskega inšpektorata v Ljubljani (kot pravnega naslednika Salezijanskega zavoda za Jugoslavijo na Rakovniku), inšpektor A. S. Zakoniti zastopnik registriranih verskih skupnosti pa je glede na drugi odstavek 20. člena ZKP-G upravičen vlagatelj za duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice teh skupnosti, in sicer upoštevaje prvi odstavek 88. člena ZKP-I do izteka roka za vložitev zahteve, to je do 31. decembra 2012. Prav tako ne drži navedba vrhovnega državnega tožilca, da bi naj ne bila mogoča zahteva za varstvo zakonitosti, glede na to, da je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča že odločeno o zahtevi vrhovnega državnega tožilca. Ponovna zahteva namreč ni mogoča za isto stranko, o zahtevi katere je bilo že odločeno, kar velja v obravnavni zadevi za vrhovnega državnega tožilca (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 440/2007 z dne 24. 4. 2008), ne more pa se zaradi tega dejstva prekludirati nasprotno stranko oziroma drugega upravičenca pri vložitvi zahteve iz drugih razlogov.

10. Pritrditi je navedbam zahteve, da očitki iz izreka izpodbijane sodbe niso skladni z listinami oziroma zapisniki o izpovedbah v spisu. V spisu namreč ni nikakršnih listin, ki bi utemeljevali zaključke iz izreka izpodbijane sodbe glede obsojencema očitanega prestopka po točki a 2. člena ZSNČ. V obrazložitvi se sicer navaja naj bi v Salezijanski tiskarni tiskali „knjižice“, časopis „za duhovno probudo in prosveto“ in naj bi bila marsikatera od teh knjižic „propagandno sredstvo za borbo proti narodno osvobodilnemu boju z izrabljanjem katoliške vere in verskega čustvovanja ljudstva“ ter „knjižice nikakor niso tako nedolžne“, vendar je v spisu od tovrstnega dokaznega gradiva priložen le „Seznam vseh knjižic, ki so doslej izšle na Rakovniku“. Iz zapisnika izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi dne 3. 8. 1945 ni mogoče ugotoviti, če in katere od teh „knjižic“ salezijanskega reda so bile pregledane in v katerih delih bi naj bile obremenilne za oba obsojenca. Teh podatkov ne vsebuje niti obrazložitev izpodbijane sodbe in je zato edini preverljiv dokaz navedeni seznam naslovov izdanih knjižic ter zapisnik o izpovedbah obeh obsojencev, ki pa sta v zvezi s tem navedla, da so bile „knjižice po večini strogo verske vsebine“ (kot povzema tudi izpodbijana sodba v tretjem odstavku na strani 8 obrazložitve). Razlogi izpodbijane sodbe so torej glede vsebine tiskovin, ki jih je izdajala Salezijanska tiskarna (torej, da „knjižice nikakor niso bile tako nedolžne“), v nasprotju s tem, kar izhaja glede njihove vsebine iz naslovov izdanih knjižic (in kar sta sicer navajala tudi oba obsojenca v njunih zagovorih), saj je iz teh razvidno, da je šlo dejansko za pretežno versko vsebino, v nekaterih primerih tudi za opredeljevanje do komunizma oziroma boljševizma, ne pa do narodnoosvobodilnega boja, do okupatorja ali do njihovih pomagačev. Glede na to, da gre v tem delu za odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče v izpodbijani sodbi zaključilo o storitvi in krivdi obeh obsojencev glede očitanega jima prestopka, je bilo pritrditi vložniku zahteve, da je bila v tem delu storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Zaradi navedenih razlogov je bilo odločeno, da se v izpodbijanem delu glede obsojenih I. Š. in J. V. ter glede izrečene zaplembe Salezijanske tiskarne izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na to, da je bilo treba sodbo razveljaviti že iz navedenega razloga, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih zatrjevanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (2005) - ZKP-G - člen 20
Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (1945) - člen 2, 2-a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU4OTY2