Sodba I Ips 5/2011

Jedro

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je v ponovljenem postopku s sodbo K 140/2008 z dne 27. 5. 2009 obsojenega F. Z. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (dalje KZ) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ in mu zanj po členih 50 in 51 KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 213/2009 z dne 10. 3. 2010 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (dalje ZKP), napačno uporabo materialnega prava, kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin po 22., 25. in 29. členu Ustave RS, kršitev 6. in 7. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije je predlagal, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navedel, da zahteva poudarja predvsem kršitev pravice do obrambe ter se spušča v očitke glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ocenjuje, da očitki glede kršitve procesnega prava niso prepričljivi, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Zagovornik obsojenega v izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, izraža svoje nestrinjanje z izjavo in ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva za varstvo ni utemeljena.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče Republike Slovenije uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP);

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in ne le poimensko navesti.

7. Vložnik zahteve z navajanji, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo vseh s strani obrambe predlaganih dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, uveljavlja kršitev 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30. 10. 2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave RS: glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da izvedba s strani obrambe predlaganih dokazov (zaslišanje predstavnika F. - Z. M., rekonstrukcija kraja dogodka ter da se ponovno posname celoten kraj dogodka) ne bi moglo privesti do drugačne ugotovitve relevantnega dejanskega stanja, saj so bila odločilna dejstva v postopku že ugotovljena z drugimi dokazi. Po presoji Vrhovnega sodišča je presoja, da je izvedba nadaljnjih dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč in da ne more biti uspešna, razumna. Zato ponovno zatrjevanje vložnika zahteve, da gre za predloge, ki so pomembni za pravilno razsojo zadeve, ne more biti uspešno.

8. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljuje bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami o protispisnosti, saj ugotavlja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah policistov (T. N., G. K., T. N. in S. Ž.) ter samimi zapisniki. Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost, da bi predstavljala uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva. Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa je na tej podlagi nepravilno sklepalo na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (sodba I Ips 37/2009 z dne 21. 5. 2009). Glede na navedeno razlago, okoliščina, da sta policista T. N. in G. K. izpovedala, da je obdolženec mahal s steklenico levo in desno in zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec s steklenico začel zamahovati v smeri policistov, ne predstavlja zatrjevane protispisnosti, temveč gre za presojo izvedenega dokaza. To velja tudi za domnevno protislovje v izpovedbah policistov T. N. in S. Ž. Dejstvo, da se vložnik zahteve ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo dejstva in okoliščine, na katere je oprlo pravni zaključek glede obsojenčevega krivdnega ravnanja. Zato z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu – krivdnem odnosu do kaznivega dejanja, vložnik zahteve izraža nestrinjanje z razlogi pravnomočne sodbe o subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja. Njegove navedbe predstavljajo zatrjevanje, da odločilno dejstvo ni bilo pravilno ugotovljeno, kar pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Ker torej niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7421/2009-57
• Sodba I Ips 292/2010
• Sodba I Ips 42135/2010-140