Sodba I Ips 7110/2010-35

Jedro

Za kazensko odgovornost storilca po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu tega zakona, temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu zakona.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojena M. V. in I. V. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostita

obtožbe, da sta od 23. 4. 1947 v Z. članom oborožene tolpe M. D. in L. I. – P. na svojem domu nudila zatočišče, hrano in prenočišče, sta torej z namero, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj, ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, pomagala članom oborožene tolpe, ki so imeli nalogo izropati in požigati prostore ustanov obče ljudskega premoženja,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po členu 3. točka 14. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo Ko 254/47-13 z dne 24. 7. 1947 obdolžena M. V. in I. V. spoznalo za kriva kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo v zvezi z 2. členom istega zakona (dalje ZKLD). M. V. je izreklo kazen desetih let odvzema svobode s prisilnim delom in odvzemom političnih in državljanskih pravic za dobo treh let, I. V. pa je izreklo pet let odvzema svobode s prisilnim delom in odvzemom političnih in državljanskih pravic za dobo dveh let. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 641/47 z dne 27. 9. 1947 pritožbi obeh obsojencev kot neutemeljeni zavrnilo.

2. Pooblaščenec predlagatelja A. V., odvetnik F. P. je v zvezi z obsojenim M. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in M. V. oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (dalje ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Obsojeni M. V. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD z očitkom, da je pomagal članom oborožene tolpe tako, da jim je na svojem domu nudil zatočišče, hrano in prenočišče.

6. V prvem odstavku 2. člena je ZKLD opredelil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo kot vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V določbah 3. člena je zakon predpisal, kdo zlasti velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ter v 14 točkah opredelil posamezne izvršitvene oblike dejanj.

7. Po 14. točki 3. člena ZKLD je kaznivo dejanje storil, kdor je na kakršen koli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prinašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi.

8. Glede na razlago teh predpisov, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba št. U-1-247/96 z dne 22. 10. 1998) je bilo treba dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD, presojati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Zato je storilčev naklep moral zajemati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Za kazensko odgovornost posameznega storilca niso zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu (ali drugih podobnih ravnanj), temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen predpisan v 2. členu. Takšen namen je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

9. Kot utemeljeno navaja zahteva za varstvo zakonitosti, ravnanje obsojenega M. V. ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega. V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na namen, predpisan v 2. členu ZKLD (obarvan naklep), prav tako tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga v sodbi tudi ni obrazložilo.

10. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, niti zakonskih znakov kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca M. V. po 1. točki 358. ZKP obtožbe oprostilo.

11. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

12. V kazenskem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je bila z isto sodbo poleg M. V. pravnomočno obsojena tudi I. V. zaradi enakega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je I. V. od 23. 4. 1947 v Z. članom oborožene tolpe M. D. in L. I. – P. pomagala tako, da jim je na svojem domu nudila zatočišče, hrano in prenočišče.

13. Glede obsojene I. V. zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, vendar pa je na podlagi presoje vsebine kazenskopravnega očitka treba ugotoviti, da je tudi pri njej podana enaka kršitev materialnega zakona kot pri M. V.; tudi v tem primeru je treba ugotoviti, da iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v točki 10 te odločbe, opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pravnomočno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obsojeno I. V. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

14. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 190/2008
• Sodba I Ips 22/2010
• Sodba I Ips 26059/2010-34