Sodba I Ips 57/2009

Jedro

Čeprav priči nista bili zaslišani pred sodiščem ampak pred drugim organom (UDBO), glede na takratno procesno ureditev zapisniki o zaslišanju, prebrani na glavni obravnavi, niso nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni A.Ž. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD) in po 6. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje (v nadaljevanju ZKLP). Izrečena mu je bila kazen pet let in tri mesece odvzema prostosti s prisilnim delom ter stranski kazni izguba državljanskih pravic za dobo treh let (volilna pravica, pravica do pridobitve ali opravljanja funkcije v družbenih organizacijah in društvih, pravica javnega nastopanja, pravica nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, pravica do državne ali druge javne službe) in zaplemba vsega premičnega in nepremičnega premoženja. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas prebit v priporu od 2.12.1948 dalje. S sodbo sodišča prve stopnje je bil obsojen na plačilo stroškov kazenskega postopka, v sodbi sodišča druge stopnje pa je bilo odločeno, da se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Na podlagi določb 420. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (v nadaljevanju ZKP-G) je zahtevo za varstvo zakonitosti za obsojenca, umrlega dne 5.3.1996, vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti Mariborske nadškofije zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo sodbe zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva ne nudi argumentacije za drugačne pravne zaključke, ker se ukvarja z dejanskim stanjem. Uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zahtevo je treba proučiti tudi s stališča, ali očitek v opisu dejanja nasprotuje splošnim civilizacijskim pravnim načelom, ki so bila znana že v času izrekanja sodne odločbe. Ta preizkus pa dopušča sklepanje na identičnost s sedaj veljavnima kaznivima dejanjema pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja (282. člen KZ-1) in prikrivanje (člen 217. KZ-1). Tudi natančnejša označitev časa zaposlitve, ob navedbi dogovora z drugo osebo in datuma prihoda ter zaključka zaposlitve kot hlapca (dejanje pod točko 1), ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja. Na obstoj kaznivega dejanja tudi ne vpliva natančnejša specifikacija in vrednost blaga (dejanje pod točko 2), ker ne gre za element kaznivega dejanja niti po predpisih, ki so veljali v času storitve dejanja, niti po sedaj veljavnih predpisih. V 14. točki 3. člena ZKLD so pravnorelevantne kršitve naštete eksemplifikativno in ne taksativno. Zato zadošča že zgolj podpora kot pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja, oviranje pa je v opisu sodne odločbe navedeno kot hkratna posledica podpore. Vprašanja, ali je oviranje doseglo takšno intenzivnost, da je pravnorelevantno in kakšna je dokazna vrednost posameznih prič pa sodijo med dejanska vprašanja. Opozarja, da k zahtevi ni predloženo pooblastilo predlagatelja zahteve odvetniku za zastopanje v tej zadevi.

4. O odgovoru državnega tožilca se je vlagatelj zahteve opredelil v pisni izjavi, v kateri je ponovil stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da ne po takratnih ne po današnjih standardih kazenskega postopka ni mogoče zaključiti, da je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja in je zato sodba napačna iz razlogov, ki so navedeni v zahtevi. Dne 14.5.2009 je vložnik zahteve predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku P., ki je bilo dano dne 30.12.2008, tako da je pogoju, da odvetnik vlaga zahtevo po pooblastilu zakonitega zastopnika, zadoščeno.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zahteva uveljavlja, da sta bili obtožnica in zato tudi sodba v neskladju s takrat veljavno zakonodajo, saj nista vsebovali zadostnih opisov kaznivih dejanj z vsemi zakonskimi znaki, ki so potrebni, da se uporabi določen zakon. V sodbi niso navedeni znaki, iz katerih bi lahko sklepali, katero kaznivo dejanje je domnevno zagrešil obsojenec. Ni naveden niti čas storitve kaznivega dejanja, ampak je pri dejanju pod točko 1 le pavšalna navedba, da je vojnega zločinca D.M. .... „zaposlil kot delavca vse do avgusta 1947...“ in pri dejanju pod točko 2 .... „da je v letu 1946 sprejel od obsojenega K., bivšega ravnatelja M. okrog 20 m tekstilnega blaga ...“. Tako iz sodbe ni razvidno, do katerega avgusta 1947 je D. delal pri obsojencu, niti kateri dan v letu 1946 je sprejel 20 m tekstilnega blaga. Sodba bi tudi morala navajati posledice dejanja in druge okoliščine, ki so potrebne za čim bolj jasno označitev kaznivega dejanja, če je prepovedana posledica znak kaznivega dejanja. V obtožbi in obsodbi ni navedb glede posledic in glede drugih okoliščin, ki so potrebne, da je kaznivo dejanje dovolj natančno označeno. Tako je glede skrivanja osebe M.D. kot posledica navedeno, da je „... s tem oviral državne organe pri njenem odkrivanju in ulovitvi ...“. Ni pa navedeno, kako je oviral državne organe. D. je bil zakonito prijavljen, prosto se je gibal po okolici in celo potoval v Zagreb, se v letu 1947 zaposlil pri podjetju S.d.d. ter bil prijavljen pri OLO Maribor. Za oviranje državnih organov je potrebno aktivno ravnanje obsojenca, ki pa iz dejstev ne izhaja. Pri kaznivem dejanju prisvojitve tekstilnega blaga je kot posledica navedeno „... in se s tem protipravno okoristil istočasno pa oškodoval obče ljudsko imetje“. Ni pa navedeno v kakšnem obsegu je oškodoval obče ljudsko premoženje, saj nikjer ni opredeljena vrsta blaga, še manj pa njegova vrednost. Sodbe z zgolj abstraktnim opisom kaznivega dejanja tako ni mogoče preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja še, da dejanja, kot so opisana v sodbi, niso kazniva dejanja, zlasti ne kazniva dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in po 6. členu ZKLP, niti po kakšnem drugem kazenskem zakonu, kar predstavlja kršitev načela zakonitosti iz 2. točke 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.

8. Vrhovno sodišče se ne strinja z vložnikom zahteve, da dejanja, opisana v obtožnici in nato v sodbenem izreku, ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivih dejanj, za katera je bil obsojeni A.Ž. spoznan za krivega. Vložnik zahteve tako neuspešno uveljavlja, da je bil zakon kršen na vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Obsojeni A.Ž. je bil pod točko 1 spoznan za krivega, da je dne 28.7.1946 po dogovoru z duhovnikom P. sprejel na svoj dom vojnega zločinca M.D., ki se je zaradi zločinov, zagrešenih med okupacijo na Hrvaškem skrival pred oblastjo in ga zaposlil kot hlapca vse do avgusta 1947, torej podpiral osebo, ki je pobegnila pred oblastmi, s tem pa oviral državne organe pred njihovem odkrivanju in ulovitvi. V obrazložitvi sodbe je pojasnjeno, da se je M.D. kot vojni zločinec skrival pred oblastjo, je imel ponarejen dokument (legitimacijo na ime D.) in da je bil od leta 1941 dalje v ustaški vojski in kot tak hodil v akcije po vaseh Banije, vodil na streljanje in tudi sam osebno streljal narodno zavedno prebivalstvo, poleg tega pa tudi kradel in vršil še druga vojna zločinstva, za kar je bil 27.2.1948 spoznan za krivega ter obsojen na smrt z ustrelitvijo s sodbo Okrožnega sodišča v Sisku. Sodba Okrožnega sodišča v Sisku, opr. št. K 24/48 (s katero je bil M.D. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 3. točki 3. člena ZKLD, storjenih konec julija 1941 (sodelovanje pri streljanju prebivalstva) in v pozimi leta 1943 (tatvina kmetijskih pridelkov prebivalcev v delno požganih vaseh), je bila tudi del spisovnega gradiva, na podlagi katerega je sodišče izreklo sodbo. Objekt kazenskopravnega varstva po ZKLD je bila državna in politična ureditev takratne FLRJ – z izjemo vojnih zločinov, storjenih med drugo svetovno vojno, ki pa so bila kazniva tudi po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih. V 14. točki 3. člena ZKLD je bilo tako inkriminirana pomoč storilcem kaznivih dejanj iz ZKLD. Za pomoč storilcem drugih (nepolitičnih) kaznivih dejanj pa je bilo mogoče uporabiti, ob upoštevanju določb kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki so se uporabljala kot pravna pravila v času izdaje izpodbijane sodbe v skladu s 4. členom Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46), določbo prvega odstavka 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, s katero je bila inkriminirana naklepna pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju. Obsojenec je bil spoznan za krivega za pomoč storilcu kaznivega dejanja po ZKLD v izvršitveni obliki iz 14. točke 3. člena, da je „podpiral osebo, ki je pobegnila pred oblastjo ter oviral državne organe pri njenem odkritju in ulovitvi“. Podpiranje oseb v smislu 14. točke 3. člena ZKLD je bilo med drugim tudi ravnanje, ki je omogočilo ali olajšalo skrivanje storilcu kaznivega dejanja, kar je tudi opisano s tem, da je obsojenec na svojem domu sprejel vojnega zločinca M.D. ter ga zaposlil kot hlapca, s čemer je tudi podana posledica opisanega podpiranja kot pomoč storilcu kaznivega dejanja z oviranjem državnih organov pri njegovem odkritju in ulovitvi. Vložnik zahteve tudi meni, da je dejanje časovno neopredeljeno. V opisu dejanja ni navedeno le, kar citira vložnik zahteve (zaposlil kot delavca do avgusta 1947), ampak je naveden konkreten časovni okvir dejanja, da je obsojenec ravnal v času od 28.7.1946, ko je sprejel na svojem domu M.D., pa vse do konca avgusta 1947. Čas kaznivega dejanja, kot ena od sestavin opisa kaznivega dejanja, je tako v opisu dejanja označen in dovolj konkretiziran. Tako sodbeni izrek tudi ni nerazumljiv, kar z navedbami, da čas storitve kaznivega dejanja ni naveden, ampak da je navedba le pavšalna, nakazuje vložnik zahteve in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Neutemeljeno vložnik tudi zatrjuje, da pri dejanju, opisanem pod točko 2 v obtožbi in sodbi niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Obsojenec je bil spoznan za kaznivo dejanje po 6. členu ZKLP. Opis dejanja se je glasil, da je obsojenec v letu 1946 sprejel od obsojenega K., bivšega ravnatelja M., okrog 20 m tekstilnega blaga, za katerega je vedel, ali bi moral vedeti, da ni prišlo na pošten način iz tovarne in se s tem protipravno okoristil, s tem pa oškodoval splošno ljudsko premoženje, kar ustreza opisu kaznivega dejanja prikrivanja. Ker v opisu dejanja nista bila navedena vrsta in vrednost blaga, opis ni le abstrakten, saj je v opisu dejanja dovolj natančno označen predmet okoriščenja, to je 20 m tekstilnega blaga in s tem tudi posledica za katero je bilo oškodovano splošno ljudsko premoženje. Kaznivo dejanje prikrivanja sodi med tako imenovana klasična kazniva dejanja zoper premoženje. Kot opozarja že vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru, inkriminacija ustreza inkriminaciji po 217. členu sedaj veljavnega kazenskega zakonika, kaznivo dejanje prikrivanja pa je poznal tudi Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije, katerega pravna pravila so se, kot je bilo že poudarjeno, tudi uporabljala v paragrafu 333. v katerem je bilo v prvem odstavku inkriminirano kaznivo dejanje prikrivanje storjeno iz malomarnosti (storilec bi mogel vedeti, da je stvar pridobljena s kaznivim dejanjem), v drugem odstavku pa je bilo inkriminirano dejanje storjeno z naklepom (storilec je vedel, ali je mogel vedeti, da je stvar pridobljena s kaznivim dejanjem kot navaja zakonski tekst citiranega paragrafa). Prav tako dejanje ni nedoločno označeno zaradi časa storitve kaznivega dejanja. Konkretizacija časa kaznivega dejanja, kot ena od sestavin opisa kaznivega dejanja, je dovolj označena z navedbo „v letu 1946“.

10. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pred izdajo sodbe vložnik zahteve še navaja, da obrazložitev obtožnice ni bila konkretizirana, saj je vsebovala določene vrednostne sodbe o obsojencu ter se sklicevala na izpovedbi prič D. in K., katerih verodostojnost pa je vprašljiva. Po presoji vložnika zahteve obtožba zaradi nezadostnega opisa dejanj in obrazložitve ni pravno veljavna ter ne omogoča obsojencu pravice do obrambe, zaradi česar je sodišče, ki je sodilo na podlagi takšne obtožnice, bistveno kršilo določila postopka na način iz drugega odstavka 371. člena in 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca, ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Citirana kršitev je torej podana, če obtožbe ne vloži upravičeni tožilec, ali pa tudi, če je upravičeni tožilec ne vloži po legalnem postopku. Vložnik zahteve tega ne zatrjuje ampak izraža pomisleke v zvezi z opisom dejanj, kar mu je bilo že odgovorjeno in pomisleke, da obrazložitev ni v skladu z zakonom oziroma da temelji na pričah katere verodostojnost je vprašljiva. Z navedbami v zahtevi tako ne uveljavlja in ne utemeljuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po navedenem so neutemeljene tudi navedbe, da je bila obsojencu onemogočena pravica do obrambe glede na vsebino obtožnice. Vložnik zahteve tudi ne zatrjuje, da se obsojenec ni imel možnosti seznaniti z obdolžitvami. Na glavni obravnavi je javni tožilec obtožnico prebral in obtoženec je izjavil, da jo je razumel ter v zvezi z njo podal zagovor. Zatrjevana relativna kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP tako ni podana.

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik utemeljuje z navedbami, da se sodba opira na izpovedbi M.D. in M.K., ki nista bila zaslišana na glavni obravnavi. Zapisnika o njunih izjavah, podanih v preiskavi, nista niti podpisana, tako tudi ni mogoče verjeti v resničnost takšnih izpovedb, sploh ob dejstvu, da je bilo psihično in fizično nasilje splošna praksa takratnih zasliševalcev. Priči nista bili zaslišani pred sodiščem ampak pred UDBO, kar njunima izpovedbama jemlje vsako pravno verodostojnost. Ker se sodba sklicuje na zapisnika o zaslišanju prič, ki nista bila podpisana s strani zaslišanih, priči pa tudi nista bili zaslišani na obravnavi, gre za nedopusten dokaz, pridobljen s kršitvijo temeljnih človekovih pravic. Sodba se na takšen dokaz ne more sklicevati, zaradi česar je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

12. M.D. je bil zaslišan dne 14.10.1947, K.M. pa dne 29.12.1947. Iz zapisnikov je povzeti, da je zaslišanje bilo opravljeno v okviru Oddelka UDB za M. Pred uveljavitvijo Zakona o kazenskem postopku (ZKP/48) dne 6.12.1948, je preiskovalna funkcija s funkcije vlaganja in zastopanja obtožbe pred sodiščem pripadala javnemu tožilcu, ki funkcijo preiskovanja izvršuje neposredno ali po preiskovalcih in drugih pooblaščenih organih (11. člen Zakona o javnem tožilstvu – Ur. l. FLRJ, št. 60/46). Tudi ZKLD je vseboval nekatere določbe procesne narave. Iz določbe 14. člena tega zakona izhaja, da je bil predpisan pripravljalni postopek, ki je bil namenjen zbiranju podatkov in dokazov, potrebnih za odločitev, ali naj se vloži obtožnica. Uzakonjena je bila ena od možnih ureditev preiskovalnega postopka, ki sama po sebi ni bila v nasprotju s splošno priznanimi pravnimi načeli. Po uveljavitvi ZKP je bila vložena obtožnica in opravljena glavna obravnava. V obtožnici je bilo predlagano, da naj se zapisnika o zaslišanju M.D. in M.K. prečitata na glavni obravnavi. Branje zapisnikov na glavni obravnavi je omogočala določba 234. člena ZKP. Po 4. točki citiranega člena je bilo mogoče na glavni obravnavi prečitati zapisnike o zaslišanju prič, soobdolžencev ali že obsojenih soobtožencev in zapisnike o izvidu in mnenju izvedencev med preiskovanjem ali pri sodišču pred obravnavo, če je v obtožnici predlagano branje teh izpovedb, obtoženec pa ni zahteval ustnega zaslišanja na obravnavi. Določba 234. člena je tako pomenila izjemo od načela neposrednosti (tudi določba 340. člena sedaj veljavnega ZKP dopušča odstop od načela neposrednosti, to je od načela, da se na glavni obravnavi izvajajo dokazi neposredno pred sodečim sodiščem). Kršitve 234. člena ZKP/48 vložnik zahteve niti ne zatrjuje, uveljavlja le, da priči nista bili zaslišani na glavni obravnavi in da se je sodba oprla na zapisnika o zaslišanju obeh prič, ki nista bila podpisana. Na tej podlagi dvomi v verodostojnost izpovedb obeh zaslišanih prič. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, kadar se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali pa na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Z navedbami v zahtevi vložnik ni uspel utemeljiti, da naj bi šlo za citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Navedbe, da priči nista bili zaslišani pred sodiščem ampak pred drugim organom, to je pred UDBO, glede na takratno procesno ureditev, ki je bila v odločbi že pojasnjena, ne pomenijo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pomisleki, da izpovedbi prič nista verodostojni, prav tako ne predstavljajo citirane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak s temi navedbami vložnik zahteve uveljavlja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena, kar pa pomeni uveljavljanja nedopustnega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na ravni nekonkretizirane trditve ostaja vložnikova navedba, da naj bi obstajal dvom o verodostojnosti izpovedb obeh zaslišanih prič zato, ker je bilo psihično in fizično nasilje splošna praksa takratnih zasliševalcev. Ker je vložnik zahteve ni pojasnil, je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, po svoji vsebini pa se tudi nanaša na uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejstvo, da zapisnika o zaslišanju nista podpisana, pa tudi ne predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak sodi v povezavi z zatrjevanjem, da izpovedbi prič nista verodostojni v sfero presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa, kar je bilo že poudarjeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

13. K izražanju pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa sodijo tudi navedbe vložnika: kako naj bi obsojenec skrival vojnega zločinca, če se je pa D. dokazano prosto gibal in to tudi v času, ko je opravljal pri obsojencu delo hlapca, ko je prenehal delati pri obsojencu pa se je povsem legalno zaposlil v podjetju S., da ne gre prezreti, da je obsojenec D. zaposlil in da je bil zakonito prijavljen pri državnih organih, kar ni kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, da iz spisa in iz listinskih dokazil ne izhaja, da je obsojenec storil očitana kazniva dejanja, da se sodba pri dokazovanju sklicuje na izpovedbi M.D. in M.K., ki nasprotujeta obsojenčevim izjavam ter, da je sodišče tako verjelo vojnemu zločincu D. in obsojenemu bivšemu ravnatelju M., ne pa do tedaj nekaznovanemu Ž.; da bi v zvezi s prejemom tekstilnega blaga sodišče zlahka preverilo obsojenčeve navedbe z zaslišanjem inženirja G., ki ga je omenjal obtoženec in zaslišanjem kurirjev, ki so bili leta 1946 zaposleni v M. in zakaj bi moral obsojenec vedeti, da je prišlo blago na nepošten način iz tovarne, če ga je dostavil tovarniški kurir in ga poslal sam ravnatelj tovarne kot plačilo za malico delavcem tovarne. S citiranimi navedbami vložnik navaja le pomisleke, da dejstva, na katerih temelji uporaba materialnega zakona, niso bila pravilno in v celoti ugotovljena ter podaja drugačno presojo izvedenih dokazov, kot je bila sprejeta v pravnomočni sodbi. Navedbe ne predstavljajo uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da se sodbe ne da preizkusiti (sodba nima razlogov o gibanju in nastanitvi M.D. in vedenje obsojenca, da je blago prišlo na nepošten način iz tovarne), in tudi ne kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo, kot je razumeti zahtevo, z ostalimi navedbami zatrjuje vložnik. Nekonkretizirane pa so tudi navedbe, da gre očitno za zmotno uporabo kazenskega zakona, kar predstavlja kršitev načela zakonitosti iz 2. člena ZKLD v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP. Ker trditve vložnik zahteve ni obrazložil, je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona iz 1., 2. in 3. točke 420. člena ZKP niso podane, in ker vložnik zahteve uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

20.12.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 83/95
• Sodba I Ips 52/2007
• Sodba I Ips 205/97