Sodba I Ips 139/2009

Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo se je moralo podpiranje v tej določbi opisanih oseb, tolp, organizacij in njihovih aktivnih članov manifestirati v oblikah aktivnega ravnanja storilca, ki so bile v tej zakonski določbi tudi primeroma naštete.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenih A.A. in B.B. spremeni tako, da se:

obt. A.A., sin F. in U., roj. 20.9.1897 v L., duhovnik, umrl 20.9.1981 in

obt. B.B., sin Š. in A., roj. 5.11.1912 v L., duhovnik, umrl 7.6.1965,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i t a

obtožbe, da sta:

- A.A. vedel za kretanje kurirjev Č.H., H.E. in Š.I., za njih skrivno prehajanje preko državne meje v cilju vzdrževanja ilegalne zveze in radi zločinskega delovanja proti FLRJ, pa jih je pri tem podpiral s tem, da jih je oskrbel s potrebno obleko ter se z njimi sestajal, s tem pa podprl njih delovanje, da bi se z nasiljem ogrozila državna ureditev v FLRJ, ker je

sprejel spomladi 1947 od F.F. pismo, v katerem sta bila propagandna letaka izdajalske organizacije, pa ga ni prijavil državnim oblastem, pač pa mu je dal opozorilo naj se pazi, s čimer vsem je dal njemu moralno oporo in pobudo za nadaljnje ilegalno delovanje;

- B.B. vedel za protidržavno delovanje in za izvršitev kaznivih dejanj iz člena 2 ZKLD, pa o tem ni obvestil državnih organov, in sicer

ni prijavil S.R., dasiravno je vedel za njegovo protidržavno delovanje in je dobil celo od njega v maju 1947 na vpogled navodila organizacije, spomladi 1947 bil prisoten, ko je soobtoženi F. prinesel župniku A. letake ter je tudi sam enega sprejel, prijavil pa tudi ni soobtoženega A.A. radi dejanja opisanega zgoraj,

s tem naj bi storila obtoženi A.A. kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, obtoženi B.B. pa kaznivo dejanje po prvem odstavku 8. člena ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 678/47 z dne 19.11.1947 je bil obsojeni A.A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo – ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/1 izreka) ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 3 (treh) let in na izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v izrečeno kazen pa mu je bil vštet pripor od 15.7.1947 dalje; obsojeni B.B. pa spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.III/1 izreka) in obsojen na 2 (dve) leti prisilnega dela brez odvzema prostosti in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v izrečeno kazen pa mu je bil vštet pripor od 15.7.1947 dalje.

Z isto sodbo so bili spoznani za krive tudi:

obsojena I.F. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.I/1 izreka) in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 10 (deset) let in izgubo političnih pravic za dobo 3 (treh) let, v kazen pa ji je bil vštet pripor od 12.7.1947 dalje;

obsojeni L.F. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.I/2 izreka) in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 5 (pet) let in izgubo političnih pravic za dobo 2 (dveh) let, v kazen pa mu je bil vštet pripor od 12.7.1947 dalje;

obsojeni J.Č. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.I/3 izreka) in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 2 (dveh) let in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa mu je bil vštet pripor od 10.7.1947 dalje;

obsojena M.Č. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.I/4 izreka) in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 3 (treh) let in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa ji je bil vštet pripor od 11.7.1947 dalje;

obsojeni F.F. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.I/5 izreka) in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 3 (treh) let in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa mu je bil vštet pripor od 11.7.1947 dalje;

obsojena M.V. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.I/6 izreka) in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 3 (treh) let in izgubo političnih pravic za dobo 2 (dveh) let, v kazen pa ji je bil vštet pripor od 17.7.1947 dalje;

obsojena R.F. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/2 izreka) in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 1 (enega) leta in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa ji je bil vštet pripor od 12.7.1947 dalje;

obsojena M.Š. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/3 izreka) in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 2 (dveh) let in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen ji je bil vštet pripor od 12.7.1947 dalje;

obsojeni J.S. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/4 izreka) in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 1 (enega) leta in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa mu je bil vštet pripor od 12.7.1947 dalje;

obsojena M.S. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/4 izreka) in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 1 (enega) leta in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa ji je bil vštet pripor od 12.7.1947 dalje;

obsojena M.S. mlajša kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/4 izreka) in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 8 (osmih) mesecev, v kazen pa ji je bil vštet pripor od 12.7.1947 dalje;

obsojeni F.O. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/5 izreka) in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 1 (enega) leta in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa mu je bil vštet pripor od 13.7.1947 dalje;

obsojeni U.Š. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.II/6 izreka) in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 1 (enega) leta in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, v kazen pa mu je bil vštet pripor od 11.7.1947 dalje;

obsojena A.S. kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko A.III/2 izreka) in obsojena na 1 (eno) leto prisilnega dela brez odvzema prostosti, v kazen pa ji je bil vštet pripor od 17.9.1947 dalje.

Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtožena A.A. in B.B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko B. izreka).

Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 933/47 z dne 7.1.1948 v celoti zavrnilo pritožbe obtoženih I.F., L.F. in A.A.; pritožbi obtožene M.V. pa ugodilo tako, da je iz opisa obtoženki očitanega dejanja izpustilo del očitkov, v ostalem pa tudi njeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo sodbe, je zahtevo za varstvo zakonitosti glede obsojenih A.A. in B.B. dne 31.12.2008 po pooblaščencu vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti Nadškofije Maribor glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G), ker sta sedaj pokojna A.A. in B.B. kot duhovnika službovala na P. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker obtožnica ni imela predpisane vsebine in je bila njena obrazložitev polna revolucionarnih in totalitarnih floskul; bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe pomanjkljiv, ker iz njega ni razvidno, na kakšen način je obsojeni A.A. vedel za dejavnost kurirjev in kakšne cilje so imeli in za katero protidržavno delovanje natančno je vedel obsojeni B.B. ter, da je Vrhovno sodišče LRS v sodbi z dne 8.10.1948 kaznivo dejanje B.B. prekvalificiralo v kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da oba obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 15.5.2009 navaja, da predlagatelj ni oseba, ki jo določa drugi odstavek 20. člena ZKP-G kot upravičeno za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V Sloveniji je za duhovnike katoliške vere registrirana verska skupnost – katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, njen zakoniti zastopnik pa je Alojz Uran. Z odgovorom državne tožilke sta bila predlagatelj in njegov pooblaščenec seznanjena dne 19.5.2009.

B-1.

4. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in odgovoru na zahtevo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da:

je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije skladno z določbo drugega odstavka 42. člena ZKP na podlagi ugotovitve, da ni podan razumen dvom v nepristranskost sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, zavrnil zahtevo vložnika zahteve za varstvo zakonitosti za izločitev vrhovnih sodnikov (sklep Su 29/2009-21 z dne 28.5.2009);

da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah I Ips 68/2009 z dne 9.7.2009 in drugih, že presodilo, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem območju (obsojena A.A. in B.B. sta po podatkih spisa službovala kot duhovnika v P.), ter je nadškof Franc Kramberger tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, kot zastopnik registrirane verske skupnosti;

da je Okrožno sodišče v Ljubljani skladno z določbo 257. člena Sodnega reda na poziv Vrhovnega sodišča zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, obnovilo kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani K 678/47 ter obnovljen spis dne 28.10.2009 predložilo Vrhovnemu sodišču;

da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 285/96 z dne 5.11.1998 ugodilo zahtevi zagovornikov obsojene M.V. in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 678/47 z dne 19.11.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 933/47 z dne 7.1.1948 spremenilo tako, da je obtoženo M.V. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, opisano pod točko A.I/6 izreka;

da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22.10.1998 o oceni ustavnosti Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je potrebno vsa dejanja opredeljena v 3. členu tega zakona obravnavati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je torej moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKLD, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD (točka 18 odločbe).

B-2.

5. Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil, „kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi“. S tem kaznivim dejanjem je bila inkriminirana pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju. Kaznivo dejanje se je lahko storilo le z naklepom in ker je šlo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo, je storilec kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD tudi moral vedeti, da nudi pomoč osebam – storilcem kaznivih dejanj po ZKLD. Kaj se je štelo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo pa je bilo določeno v 2. členu ZKLD. Glede na takšno zakonsko določbo se je podpiranje v tej določbi opisanih oseb, tolp, organizacij in njihovih aktivnih članov moralo manifestirati v oblikah aktivnega ravnanja storilca, ki so v določbi 14. točke 3. člena ZKLD tudi primeroma naštete.

6. Iz opisa kaznivega dejanja očitanega obsojenemu A.A. izhaja, da je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD z očitkom, da je sprejel spomladi 1947 od F.F. pismo, v katerem sta bila propagandna letaka izdajalske organizacije, pa ga ni prijavil državnim oblastem, pač pa mu je dal opozorilo naj se pazi, s čimer je dal njemu moralno oporo in pobudo za nadaljnje ilegalno delo. Takšen opis dejanja obsojencu torej ne očita neko aktivno ravnanje, ki bi pomenilo pomoč drugemu storilcu kaznivega dejanja, temveč mu zgolj očita, da je od soobtoženca prejel pismo z dvema propagandnima letakoma izdajalske organizacije ter da ga je opozoril, da naj se pazi, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni zadoščalo za očitek storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, saj takšen opis ne vsebuje nobene od kaznivih oblik aktivnega ravnanja storilca določenih v tej točki. Glede na to zakonsko določbo se je podpiranje v tej določbi opisanih oseb, tolp, organizacij in njihovih aktivnih članov moralo manifestirati v oblikah aktivnega ravnanja storilca, ki so bile v tej zakonski določbi tudi primeroma naštete. Zato je utemeljena trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da dejanje očitano obsojenemu A.A., ni vsebovalo znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem zakonu iz 14. točke 3. člena ZKLD.

7. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZKLD se s prisilnim delom brez odvzema prostosti najmanj enega leta kaznuje oseba, ki je vedela za pripravljanje ali za izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov. V 2. členu je bilo kot kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo opredeljeno vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske politične narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast.

8. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 8.10.1948 kaznivo dejanje obsojenega B.B. prekvalificiralo v kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, v podatkih spisa nimajo opore. Obsojeni B.B. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD z očitkom, da je vedel za protidržavno delovanje in za izvršitev kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, pa o tem ni obvestil državnih organov, ker ni prijavil S.R., dasiravno je vedel za njegovo protidržavno delovanje in je dobil celo od njega v maju 1947 na vpogled navodila organizacije, spomladi 1947 bil prisoten, ko je soobtoženi F. prinesel župniku A. letake ter je tudi sam enega sprejel, prijavil pa tudi ni soobtoženega A.A. radi dejanja opisanega pod točko II/1. Pritrditi pa je navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanskem opisu kaznivega dejanja očitanega obsojenemu B.B. niso navedene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno protidržavno delovanje S.R. oziroma A.A. iz 2. člena ZKLD. Glede na navedeno in ker ni prav v ničemer konkretizirano (niti v razlogih sodbe pojasnjeno), da je obsojenec vedel o izvršitvi kakšnih kaznivih dejanj po ZKLD, tudi dejanje očitano temu obsojencu nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD, kajti če niso navedene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da sta bila R.S. in A.A. izvršila kazniva dejanja po 2. členu ZKLD, sledi logični zaključek, da življenjskih primerov opisanih pod točko A.III/1 sodbe obsojeni B.B. ni bil dolžan prijaviti organom ljudske oblasti.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno izpodbijano sodbo glede obsojenih A.A. in B.B. spremenilo tako, da je oba obsojenca na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Glede na takšno odločitev se Vrhovno sodišče zato tudi ni opredeljevalo do ostalih, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka.

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 113/2009
• Sodba I Ips 69/2009
• VSL sklep PRp 63/2017