Sodba I Ips 74/2009

Jedro

Z razumevanjem opisa kaznivega dejanja (iz izreka sodbe) v povezavi z razlogi sodbe ni prebito načelo zakonitosti v smislu določnosti opisa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Vložnik je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojena J.M. in A.S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja po 8. členu Zakona o varstvu splošnega ljudskega premoženja pod upravo države (v nadaljevanju ZVLP), obsojenega J.M. pa še „kaznivega dejanja zoper zakon in rodbino“. J.M. je ob uporabi določil 33., 49., 66. in 68. člena Kazenskega zakonika obsodilo na 10 mesecev odvzema prostosti ter mu izreklo stransko kazen prepoved izvrševanja veroučiteljskega poklica za dobo 3 let. Obsojenemu A.S. je izreklo kazen 7 mesecev odvzema prostosti, njeno izvršitev pa je odložilo za dobo dveh let pod pogojem, da v tem času ne izvrši drugega enako težkega ali težjega kaznivega dejanja.

2. Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik M.P. v M. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, da naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. V zahtevi je tudi predlagal, da se iz obravnavanja in odločanja izločijo sodniki, ki so bili ali so še danes člani komunistične partije ali njenih pravnih naslednic.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP ugotovil, da v spisu ni ustrezno izkazano, da bi bil Franc Kramberger zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je, kakor izhaja iz javnega registra cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji, katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani. Običajno se tudi zahteva, da je okoliščina, da je obsojeni mrtev, izkazana z ustrezno listino.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu. V izjavi o zahtevi je slednji obrazložil svoje stališče, povezano z upravičenostjo dr. Franca Krambergerja za zastopanje Nadškofije in metropolije Maribor ter izjavi priložil potrdilo urada za verske skupnosti in izpisek iz poslovnega registra. Na poziv Vrhovnega sodišča je predložil tudi pooblastilo za zastopanje vložnika zahteve. Navedel je tudi, da veljavni ZKP ne vsebuje zahteve, da je dejstvo smrti pokojnega obsojenca potrebno izkazati z ustrezno listno. Če bi sodišče štelo za potrebno, pa lahko predlagatelj svoj predlog dopolni tudi z ustreznim izpiskom iz matične evidence.

5. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi I Ips 168/2009 z dne 9.7.2009 in drugih že odločilo, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem območju ter da je nadškof Franc Kramberger tudi upravičen predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zastopnik registrirane verske skupnosti. Iz teh razlogov in ker je pooblaščenec predložil pooblastilo zakonitega zastopnika nadškofije Maribor, so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in njeno obravnavanje.

6. Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom SU 29/2009 z dne 1.6.2009 na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKP zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, ker je ocenil, da ni podan razumen dvom v njihovo nepristranskost.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

8. Vložnik zahteve navaja (v zvezi z dejanjem, opisanim pod prvo alineo izreka te odločbe), da je izrek nepopoln in nejasen, ker nima navedb, kdaj in kje naj bi obsojenca storila očitano kaznivo dejanje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Bistvo kazenskopravnega očitka je ravnanje obsojenih A.S., predsednika društva za zidanje nove župne cerkve v Mariboru ter J.M., podpredsednika tega društva, ki ob prijavi ponovnega delovanja društva po osvoboditvi in tudi ob njegovi razpustitvi, pristojnim organom nista prijavila „imovine“ društva skladno z določbami Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih (Ur. l. FLRJ, št. 51 z dne 25.6.1946). S tem sta „skušala vzeti v svojo upravo premoženje, ki bi moralo v smislu navedenega zakona preiti v splošno ljudsko premoženje“. Z opisanim ravnanjem sta po ugotovitvi pravnomočne sodbe storila kaznivo dejanje po 8. členu ZVLP v zvezi z 16., 11., 28. členom ter četrtim odstavkom 31. člena Zakona o društvih ter 4. in 3. členom Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o društvih (Uradni list FLRJ, št. 29 z dne 28. aprila 1947).

10. Nerazumljivost izreka v smislu zatrjevane procesne kršitve je na splošno podana, ko ni jasno, na kaj se izrek nanaša, oziroma o čem je sploh bilo odločeno. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja določno izhaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Mariboru, kjer sta obsojenca stanovala in opravljala duhovniški poklic. Opis kaznivega dejanja pa sam po sebi res ni povsem jasen glede časa storitve kaznivega dejanja, saj določno ne označi časovnega okvira opustitvenih ravnanj obeh obsojencev. Vendar pa v tem primeru navedeno pomanjkljivost izreka zadovoljivo odpravlja obrazložitev pravnomočne sodbe, ki po ustaljeni sodni praksi skupaj z izrekom tvori celoto. Sodišče prve stopnje določno ugotavlja, da je bilo delovanje društva obnovljeno na Občnem zboru društva dne 16.12.1945 in da je bila odločba o razpustu društva izdana 26.6.1948. Ob takšnem razumevanju opisa kaznivega dejanja v povezavi z razlogi sodbe (s čimer po oceni Vrhovnega sodišča ni prebito načelo zakonitosti v smislu določnosti opisa) ni dvoma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Mariboru, znotraj časovnega okvira, ki ga predstavljata omenjena datuma. Zato uveljavljana procesna kršitev ni izkazana.

11. Obsojeni J.M. je bil z izpodbijano sodbo spoznan tudi za krivega (druga alinea izreka), da je „ob priliki veronauka v 4.c razredu državne mešane osnovne šole v Mariboru pretepel učence tega razreda P.F., P.P. in M.F. na nepristojen način in s tem z udarcem z roko P.F. tako poškodoval, da se mu je iz nosu vlila kri. S tem pa je kot oseba, ki mu je poverjena vzgoja otrok, prekoračil svojo pravico kaznovanja in grdo ravnal z otroci, ki so bili pod njegovo oblastjo“. Z opisanim ravnanjem je storil „kaznivo dejanje zoper zakon in rodbino“.

12. Vložnik zahteve se v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem sprašuje, kateri člen tega zakona je obsojeni kršil, kateri člen opredeljuje takšno ravnanje kot kaznivo dejanje ter kakšna kazen je zanj predpisana. Ker sodba na ta vprašanja ne daje odgovora, naj bi bil sodbeni izrek tudi v tem delu nejasen in nerazumljiv, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa naj bi bilo tudi „grobo kršeno načelo zakonitosti iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP“.

13. Povojna kazenska zakonodaja, veljavna v času sojenja, opisanega ravnanja ni inkriminirala, kar pa ne pomeni, da sodišče ni imelo pravne podlage za sojenje storilcev takšnih dejanj. Z zakonom o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražno okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46) je bila na splošno prekinjena vez s prejšnjim pravnim sistemom, saj so bili do tedaj veljavni predpisi razglašeni za neobstoječe oziroma so izgubili pravno moč (prvi in drugi člen citiranega zakona). „S tem so nastale obsežne pravne praznine. Razveljavitveni zakon se jim je izognil tako, da je v konkretnih zadevah pri neurejenih razmerjih napotil na predvojna pravna pravila, če ta niso bila v nasprotju z novo ustavno ureditvijo. Predvojna pravna pravila niso bila prevzeta kot veljavni pravni vir, bila so le pravno merilo v konkretnih zadevah, če je šlo za pravno praznino; zgolj za pravno merilo je šlo zaradi tega, ker državnim organom ni bilo dovoljeno, da bi svoje pravne odločitve neposredno opirali na predvojna pravna pravila“ (dr. Marjan Pavčnik, Teorija prava GV založba, Ljubljana, 2007, str. 397).

14. Izhodišče za presojo zatrjevanih kršitev je predstavljal Kazenski zakonik za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 27. januarja 1929, ki je v XXV. poglavju (kazniva dejanja zoper zakon in rodbino) v paragrafu 294. inkriminiral kot kaznivo dejanje „kršitev rodbinskih dolžnosti do dece“ z naslednjim opisom:

„Roditelji, redniki, varuhi, (skrbniki) in vopče oni, ki jim je poverjeno skrbstvo za otrokovo osebnost, se kaznujejo, če ga zapuste ali če s prekoračitvijo svoje pravice kaznovanja grdo ravnajo z otrokom, ki je pod njih oblastjo ali nadzorom“. Za kaznivo dejanje je bil predpisan strogi zapor (od 7 dni do 5 let), kolikor ni šlo za težje kaznivo dejanje“.

15. Ob upoštevanju doslej navedenega je na vložnikove ugovore treba pojasniti, da je bila materialna podlaga za obsodbo J.M. pravno pravilo, kot izhaja iz paragrafa 294., ki pa ga je sodišče smelo uporabiti zgolj kot pravno merilo (vrednostno izhodišče) za presojo, ali obsojenčevo ravnanje ustreza tipični vsebini neprava navedenega kaznivega dejanja. V navedenem pravnem pravilu je vsebovana tudi kazenska sankcija, ki jo je sodišče smelo izreči za takšno kaznivo dejanje. Zaradi navedenega tudi v tem primeru uveljavljena procesna kršitev ni podana. Sklicevanje zahteve na „grobo kršitev načela zakonitosti“ je povsem nedoločno in zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

16. Zahtevi ni mogoče pritrditi, da naj bi sodišče z izrekom kazenske sankcije kršilo kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP. V izreku sodbe je navedeno, da je sodišče obsojenemu J.M. izreklo kazen 10 mesecev odvzema prostosti. V obrazložitvi pa sodišče navaja, da mu je za kaznivo dejanje pod prvo alineo odmerilo kazen 9 mesecev odvzema prostosti, za dejanje pod drugo alineo pa dva meseca zapora, nato pa mu je „v smislu 56. člena (pravilno 66. člena) odmerilo skupno kazen 10 mesecev odvzema prostosti“. Zato zahteva sodišču neutemeljeno očita, da naj bi z izrekom kazni prekoračilo pravice, ki jih je imelo po takrat veljavnem zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

17. Zahteva uveljavlja tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe (kršitev zakona po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ker izrek kaže na naklepno ravnanje obsojenca, v obrazložitvi sodbe (ki se nanaša na kazensko sankcijo) pa sodišče (glede drugoobsojenega A.S. in ne prvoobsojenega J.M., kot zmotno trdi zahteva), navaja, „da je prišlo do prepričanja, da njegova krivda na dejanju meri skoraj na malomarnost“.

18. Sodišče je ugotovilo, da je stopnja (naklepne) krivde J.M. večja kot krivda A.S., različno stopnjo krivde pa je upoštevalo tudi pri izreku kazenske sankcije. Zato obrazložitve sodbe v tem delu nikakor ni mogoče razumeti kot ugotavljanje drugačne oblike krivde (kljub uporabljenemu izrazu malomarnost) temveč zgolj kot (nespretno) pojasnilo, da tudi različna stopnja (naklepne) krivde obeh obsojencev opravičuje, da se obsojenemu A.S. izreče blažja kazenska sankcija kot obsojenemu J.M.

19. Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Ker vložnik z zahtevo ni uspel, je na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 63703/2012-205
• Sodba I Ips 197/2007
• Sodba I Ips 326/2007