Sodba I Ips 47/2010

Jedro

V opisu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, da je obsojenec grožnjo, izraženo z besedami „saj sem si nabavil pištolo in bo kmalu konec“, izrekel v prepiru in poleg tega z izrečenimi besedami oškodovancu zapretil, je vsebovan tudi zakonski znak oškodovančeve osebne ogroženosti. Opisovanje oškodovančevih subjektivnih občutkov ne sodi v izrek sodbe, temveč v njeno obrazložitev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu je bil obsojeni M.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev 2., 28. in 29. člena Ustave. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa še, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj opis kaznivega dejanja ne vsebuje navedbe ogroženosti oškodovanca, ki je zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Pri tem se vložnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 148/2006 z dne 8.6.2006. Vložnik meni, da v izpodbijanih sodbah ni konkretiziran zakonski znak občutek ogroženosti oškodovanca, zaradi česar naj bi bili kršeni določbi 2. in 28. člena Ustave, hkrati naj bi bila podana tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zakonski znak bi moral biti konkretiziran, ne pa zgolj opredeljen s praznimi, nedoločljivimi in nejasnimi pojmi, glede na katere je mogoče zgolj sklepati na zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Vložnik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe, saj naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje priče D.Č. Slednji bi lahko izpovedal o sovražnem odnosu oškodovanca do obsojenca, o tem, da naj bi oškodovanec poskušal likvidirati obsojenca, ter o lažnih pričah, s katerimi naj bi oškodovanec nastopal na sodišču. Po vložnikovem mnenju naj bi imel oškodovanec motiv lažno obremeniti obsojenca, prav tako naj bi „prepariral“ priče za pričanje na sodišču. Sodišče naj bi z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, zagotovljeno v 29. členu Ustave oziroma v točki d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Enako kršitev vidi vložnik v zavrnitvi predloga za opravo ogleda kraja dejanja oziroma rekonstrukcije. Slednja naj bi pokazala, da je bil kraj, na katerem je obsojenec izrekel inkriminirane besede, „pokrit“ z oškodovančevimi kamerami in bi slednji lahko sodišču predložil posnetek, ki bi potrdil njegovo izjavo. Vložnik ob uveljavljanju kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da sodba sodišča prve stopnje kljub drugačnemu zatrjevanju višjega sodišča nima razlogov o tem, na podlagi katerih okoliščin je sodišče sklepalo, da se je obsojenec zavedal očitanega kaznivega dejanja in ga hotel storiti.

6. Kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če dejanje, za katero se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če je zaradi obstoja okoliščin, ki izključujejo obstoj kaznivega dejanja, izključena njegova protipravnost. Po določbi prvega odstavka 145. člena KZ je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti storil, kdor je ogrozil varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Gre za odprti opis kaznivega dejanja, kjer dejanje ni povsem opredeljeno z načinom storitve, ampak tudi s prepovedano posledico. Kaznivo dejanje bo podano tedaj, ko bo grožnja resna, torej takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, naperjena pa mora biti zoper (oškodovančevo) življenje in telo. Kdaj je grožnja takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, je odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. Sodišče izhaja iz vsebine izrečene grožnje in okoliščin, ki zadevajo odnose med obsojencem in oškodovancem. Kazenski zakonik v tem členu varuje pravico vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja iz določbe 34. člena Ustave.

7. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, ker je 13.2.2004 v Portorožu v prepiru z R.H. le temu zapretil: „Saj sem si nabavil pištolo in bo kmalu konec“. Sodišče prve stopnje je takšno obsojenčevo grožnjo ocenilo za resno, saj je bila izrečena v prepiru zaradi odklepanja vrat oškodovancu, kateremu je obsojenec zapretil, da si je nabavil pištolo in da bo kmalu konec. Oškodovanec, kateremu so bile te besede namenjene, se je zaradi njih ob upoštevanju večletnih nesoglasij in sporov med njima, počutil ogroženega. Na to, da je bil oškodovanec dejansko prestrašen, kaže njegova takojšnja seznanitev njegovega takratnega sodelavca K.C. in takojšnja naznanitev dejanja policiji.

8. Vložnik pravilno navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 148/2006 z dne 8.6.2006 navedlo, da je občutek oškodovančeve ogroženosti prepovedana posledica omenjenega kaznivega dejanja, torej njen zakonski znak. Temelj za njegovo ugotavljanje sta resnost storilčeve grožnje in njena objektivna zmožnost, da povzroči ogroženost drugega. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec grožnjo, izraženo z besedami „saj sem si nabavil pištolo in bo kmalu konec“, izrekel v prepiru, poleg tega je z izrečenimi besedami oškodovancu zapretil. Ob sklicevanju na razlago v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pomen besede „zapretiti“ razložilo že sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da je pomen te besede v napovedi nekomu kaj neprijetnega, hudega. Glede na okoliščini, v katerih je bila izrečena obsojenčeva grožnja, sta nižji sodišči zaključili, da je bila grožnja resna. Kot takšna je bila izrečena grožnja objektivno zmožna, da bi prizadela pravico vsakogar do osebne varnosti iz 34. člena Ustave. Z izrečenimi besedami je bila torej napadena oškodovančeva pravica do osebne varnosti, ki je bila zaradi njih prizadeta. Slednje lahko pomeni zgolj to, da je obsojenec z izrečenimi besedami v navedenih okoliščinah uresničil prepovedano posledico očitanega kaznivega dejanja, to je, da je bil pri oškodovancu vzbujen občutek ogroženosti, s tem pa je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Kakšni so bili pri tem oškodovančevi osebni občutki (na primer prestrašenost, ogroženost, zgroženost ipd.), je stvar oškodovančevega subjektivnega dojemanja izrečenih besed. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da opisovanje oškodovančevih subjektivnih občutkov ne sodi v izrek sodbe, temveč v njeno obrazložitev. Po oceni Vrhovnega sodišča je tako v zgoraj navedenem opisu očitanega kaznivega dejanj vsebovan tudi zakonski znak oškodovančeve osebne ogroženosti. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

9. Očitek, češ da sta bili zaradi pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja kršeni načeli pravne države in zakonitosti iz 2. in 28. člena Ustave, ni utemeljen. Ogrožanje varnosti po 145. členu KZ je bilo v času storitve z zakonom predpisano kot kaznivo dejanje, prav tako je bila zanj predpisana kazen. Sodišče prve stopnje, ki je o kaznivem dejanju odločalo v času, ko je že veljal novi Kazenski zakonik (KZ-1), se je opredelilo do spremembe kazenskega zakona in zaključilo, da novi kazenski zakon za storilca ni milejši, zaradi česar je obsojenčevo ravnanje presojalo po prej veljavnem kazenskem zakonu.

10. Vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi obstoja okoliščin storitve kaznivega dejanja (prepir, zapretitev, večletna nesoglasja in spori, oškodovančeva takojšnja seznanitev policije in sodelavca) zaključilo, da se je obsojenec glede na vse te okoliščine zavedal pomena svojega dejanja in ga je tudi hotel storiti ter pri oškodovancu vzbuditi občutek strahu. Na tak očitek je vložniku pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Glede na vse okoliščine storitve kaznivega dejanja, torej glede na vsebino izrečenih besed, prepir med obsojencem in oškodovancem, obsojenčevo zapretitev, večletna nesoglasja in spore med njima je mogoče v zvezi z obsojenčevim naklepom priti le do takšnega zaključka, do kakršnega je prišlo sodišče prve stopnje, ki ga je v zadostni meri tudi obrazložilo. Nadaljnje pojasnjevanje obsojenčevega naklepa v obravnavanem primeru zato ni potrebno. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11. Prav tako ni utemeljen vložnikov očitek glede kršitve pravice do obrambe po 3. točki 29. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je predlog za opravo ogleda oziroma rekonstrukcije zavrnilo kot nepotreben z utemeljitvijo, da potek dogodka in predvsem vsebina besed ter način, kako so bile izrečene, izhaja iz ostalih dokazov. Tudi sodišče druge stopnje je na zgornji vložnikov očitek pravilno odgovorilo, da je sodišče prve stopnje z zgornjo utemeljitvijo v celoti zadostilo kriterijem ustavnosodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča. Vložnik namreč ni utemeljil materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti, nadaljnje izvajanje dokazov bi bilo zaradi jasnosti zadeve odveč. V zvezi s predlogom za opravo ogleda oziroma rekonstrukcije je potrebno še dodati, da je oškodovanec izpovedal, da kraj storitve kaznivega dejanja ni pokrit s kamerami, da so posnetki nadzornih kamer zgolj slikovni, ne pa tudi zvočni ter da se novi posnetki snemajo čez stare oziroma se posnetek hrani približno štirinajst dni. Od dneva storitve kaznivega dejanja do podaje dokaznega predloga obrambe pa je preteklo bistveno več časa. Nižji sodišči sta tudi utemeljeno zavrnili dokazni predlog za zaslišanje D.Č. Iz zagovornikovih navedb, da bi priča Č. izpovedal o oškodovančevem vplivu na priče, ki naj bi lažno pričale, ter o sovražnem odnosu oškodovanca do obsojenca, je razvidno, da predlagana priča sploh ne bi izpovedovala o obravnavanem dogodku (kar priznava celo vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti). Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje omenjene priče.

12. Vložnik ne more uspeti niti z navajanjem, da je podan očiten dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi. Vrhovno sodišče ima v 427. členu ZKP pooblastilo, da v tistih primerih, ko pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej v zvezi s presojanjem zatrjevanih kršitev kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka, nastane očiten dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, zoper katero je bila zahteva vložena, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo. Na tej podlagi pa pravnomočne sodne odločbe ne morejo izpodbijati stranke, saj bi to pomenilo, da bi bilo skozi stranska vrata mogoče izpodbijati tudi pravnomočno sodno odločbo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa zakon izrecno izključuje. Dejansko pravilnost pravnomočne sodbe je mogoče izpodbijati le z zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Obsojenec je po podatkih prvostopenjske sodbe zaposlen, za svoje delo prejema plačilo in ima premoženje, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

Datum zadnje spremembe:

30.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 129/2007
• VSRS Sodba I Ips 19411/2012-54
• Sodba I Ips 148/2006