<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 1239/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.1239.2008
Evidenčna številka:VS0014343
Datum odločbe:14.07.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 5430/2007
Področje:DEDNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:prikrajšanje nujnega deleža - ničnost pogodbe - pogodba o preužitku - kavza pogodbe - aleatorna pogodba
Objava v zbirki VSRS:CZ 2011/2012

Jedro

V primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne.

Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

„Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, odločitev o stroških v III. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 7.367,31 EUR pravdnih stroškov.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.188,98 EUR.“

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.301,588 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vnuka, toženka pa hči pokojne E. K. V zapuščinskem postopku po pokojni sta tožnika ugovarjala, da nista sodelovala pri sklepanju izročilne pogodbe z dne 29. 11. 1999, ki jo je pokojnica sklenila s toženko. Navedla sta, da je treba izročeno premoženje šteti za darilo in z njim pokriti njuna nujna deleža. Tako sta bila iz zapuščinskega postopka napotena na pravdo.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo trikrat. V zadnjem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnikov, naj odloči, da je toženka zaradi prikrajšanja nujnih dednih deležev tožnikov dolžna vrniti v zapuščino za vsakega od njiju po 10625/100000 parc. št. 391/3 in 392/5 k. o. ..., tako da izstavi zemljiškoknjižno listino za prepis teh solastninskih deležev na ime pokojnice.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede vrnitve dvakrat po 7110/100000 parc. št. 391/3 in 392/5 k. o. ... za odpravo prikrajšanih nujnih deležev tožnikov. Tožnikoma pa je naložilo, naj toženki povrneta 4.346,73 EUR stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnikov pa je ugodilo le glede odločitve o stroških in je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka.

4. Zoper to odločitev sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 806/2005 zavzelo stališče, da mora biti zahtevek za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave. Poudarja, da zahtevek, ki ga v tej pravdi uveljavljata tožnika, ni tako oblikovan, da je zato nesklepčen in da odločitev višjega sodišča, ki je njeno pritožbo v tem delu zavrnilo, predstavlja odstop od sodne prakse. Toženka opozarja, da se je višje sodišče pri obrazložitvi zavrnitve ugovora zastaranja kar sklicevalo na obrazložitev v svoji prvi sodbi. Meni, da takšna obrazložitev ne dosega standarda razumne obrazložitve v smislu odločb Ustavnega sodišča. Poudarja, da po 41. členu Zakona o dedovanju za vrnitev daril v zapuščino velja triletni zastaralni rok, zastaranje pa je začelo teči z dnem smrti pokojnice 4. 12. 2001. Navaja, da se je zastaranje res pretrgalo, ko sta tožnika zahtevala vrnitev darila na zapuščinski obravnavi 3. 12. 2002, vendar je nato začelo teči znova. Toženka opozarja, da sta tožnika zahtevek, s katerim sta dejansko zahtevala vrnitev darila, postavila šele 29. 11. 2006, prej neustrezno postavljen zahtevek pa po njenem mnenju ni pretrgal zastaranja. Toženka tudi poudarja, da je izvedenec natančno izračunal vrednost bremena služnosti stanovanja, sodišče pa je raje uporabilo 216. člen ZPP in odločilo po prostem preudarku. Meni, da je to v nasprotju s stališčem teorije in prakse (II Ips 38/2002), da je treba to določbo ozko uporabljati. Poudarja, da je bilo zaradi napačne uporabe pravila o prostem preudarku napačno odgovorjeno na bistveno vprašanje tega spora: ali je bila izročilna pogodba odplačna ali darilna in v kakšnem delu je bila odplačna. Pravilen bi bil sklep, da je bila odplačna. Toženka poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati le, kakšen je bil namen pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe – ali je bil namen darilni ali odplačni – to pa izhaja iz razmerja v vrednosti izročene nepremičnine in vrednosti prevzetih obveznosti. Meni, da bi bila ugotovitev o darilnem namenu mogoča le ob očitnem nesorazmerju v vrednosti dajatev ob sklenitvi pogodbe. Toženka tudi meni, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da ima tisti, ki mora darilo vrniti, pravico da izbere bodisi idealno ali realno kolacijo. Toženka izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila. V odgovoru nasprotujeta stališču, da je zahtevek nepravilno postavljen in poudarjata, da tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen 13. 3. 2002, nista nikdar umaknila, kar pomeni, da ni utemeljen ugovor zastaranja. Navajata, da je ugotavljanje, katera bremena je bila toženka dolžna trpeti, pravno vprašanje, ugotavljanje vrednosti bremen pa ugotavljanje dejstev. Menita, da je zato uporaba 216. člena ZPP utemeljena in da ugotovitve vrednosti bremen ni več mogoče izpodbijati v revizijskem postopku. Opozarjata, da se vprašanje realne ali idealne kolacije postavlja pri vračunanju dednega deleža, ne pa pri vračanju daril. Menita pa tudi, da je neutemeljen ugovor glede stroškov. Predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pokojnica in toženka 29. 11. 1999 sklenili izročilno pogodbo, s katero je pokojnica toženki prepustila v last parc. št. 391/3 in 392/5 k. o. ... (zemljišče in hišo ...), toženka pa se je zavezala, da bo pokojnici nudila dosmrtno služnostno pravico stanovanja z nemoteno uporabo obeh nepremičnin, celotno skrb za primer bolezni, onemoglosti ali invalidnosti, da bo v primeru prostovoljne nastanitve v domu za ostarele doplačala morebitno razliko med pokojničino pokojnino in plačilom oskrbe in da bo poskrbela za pogreb, postavitev nagrobnika in vzdrževanje groba.

8. Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 do Ur. l. RS, št. 82/1994, v nadaljevanju ZD), ki je veljal ob sklenitvi sporne pogodbe, je v 110. členu določal, da se v primeru, če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. To pomeni, da se to premoženje tudi vrača v primeru prikrajšanja nujnega deleža. Vendar to velja le v primeru, če prejemnik premoženja z izročilno pogodbo ne prevzame nobene obveznosti. Kadar pa se prejemnik obenem zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.

9. Za pogodbo o preužitku je značilno, da je aleatorna. To pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage(1). Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo preživljanec bolan in obnemogel in koliko časa bo treba zanj skrbeti. Zato je pravno napačen pristop, da se po smrti preživljanca, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, na zahtevo nujnih dedičev opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo. Vrhovno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne (na primer II Ips 192/2007, II Ips 558/2007).

10. Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju ZOR)(2). Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov (52. člen ZOR). Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da zgolj odsotnost aleatornosti ni razlog za ničnost pogodbe. Tudi v primeru, ko je preživljanec ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan tudi obseg prevzete skrbi, je lahko za preživljanca oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja. Pravilno je zato stališče, da obračunski pristop ne pride v poštev, saj te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR)(3).

11. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je toženka do pokojničine smrti obveznosti izpolnila, ampak je pomembno, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe res očitno, da teh obveznosti sploh ne bo, oziroma, da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo, neznatne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

da vrednost izročenih nepremičnin znaša 106.140,38 EUR;

da je bila ob sklenitvi pogodbe pokojnica stara 79 let, vitalna, da ni veliko hodila k zdravniku, da je sama vodila gospodinjstvo, da pa je pomoč potrebovala le pri večjih opravilih (košnja, obiranje sadja) in da je imela pokojnino v višini 668 EUR;

da je bilo glede na starost, ki so jo doživeli njeni predniki, pričakovati, da bo živela še vsaj 10 let;

da si je pokojnica s sklenjeno pogodbo res hotela zagotoviti skrb za primer onemoglosti in to prav od toženke, ker sta se dobro razumeli;

da je toženka ob sklenitvi pogodbe lahko računala, da bo nepremičnina še vsaj 10 let obremenjena z brezplačno služnostjo in da ni mogla vedeti, ali bo pokojnica potrebovala nego, kakšen obseg nege bo potrebovala in ali bo želela v dom za starejše ali ne;

da se je izročilna pogodba dejansko izvajala do pokojničine smrti in je toženka pokojnici tudi nudila pomoč, ki jo je ta v tem obdobju potrebovala.

12. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da obseg prevzetih obveznosti ob sklenitvi pogodbe ni bil znan, po prostem preudarku ocenjevalo kolikšna je bila vrednost prevzetih obveznosti. Odločilo je, da je ta vrednost predstavljala 26 % vrednosti izročene nepremičnine, nato pa je 74 % vrednosti izročene nepremičnine upoštevalo pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine. Sodišče druge stopnje se je strinjalo, da je takšen pristop pravilen. Revidentka ima prav, ko opozarja, da pristop sodišč prve in druge stopnje ni bil pravilen. Ugotovitev, da ob sklenitvi pogodbe obseg prevzetih obveznosti ni bil znan in da je bil resnični namen preživljanke, da si s strani toženke zagotovi skrb za primer bolezni in onemoglosti – ob izhodiščih, ki so bila predstavljena v 9. in 10. točki – narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

13. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo. Sodbo sodišča druge stopnje je spremenilo, pritožbi toženke je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za vrnitev dela izročenih nepremičnin v zapuščino v celoti zavrnilo.

14. Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Ker tožnika z zahtevkom po spremenjeni odločitvi nista uspela, morata na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti njene stroške v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje, ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 7.367,31 EUR, prav tako tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.188,98 EUR (1000 točk po 0,46 EUR, kar znaša 460 EUR, 2 % materialnih stroškov, ki znašajo 9,2 EUR, sodno takso za pritožbo v znesku 625,94 EUR in 20 % DDV v znesku 93,84 EUR) in stroške revizijskega postopka v znesku 1.301,588 EUR (1200 točk po 0,46 EUR, kar znaša 552 EUR, 2 % mat. stroške v znesku 11,04 EUR, sodno takso za revizijo v znesku 625,94 EUR in 20 % DDV v znesku 112,608 EUR).

---.---

Op. št. (1): L. Varanelli, Ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, Pravna praksa, št. 46/2010, Priloga, str. 22.

Op. št. (2): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe ZOR.

Op. št. (3): Tako v odločbah II Ips 381/2006, II Ips 175/2007, Drugače L. Varanelli, op. cit.


Zveza:

ZOR člen 52,66.
ZD člen 110.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU3NjE0