Sodba II Ips 820/2008

Jedro

Prepiri, nesoglasja, tudi morebitno nasilje med partnerjema, ne izključujejo avtomatično obstoja zunajzakonske skupnosti oziroma obstoj volje enega od zakoncev za zunajzakonsko skupnost.

Ugovor posebnega premoženja ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Narava skupne lastnine je namreč bistveno drugačna od narave izključne lastnine oziroma solastnine in bi zato sodišče, ki bi ob ugovoru izključne lastnine odločilo o višjem deležu, prekoračilo meje ugovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank stanovanje in apartma in da je delež vsake od njiju na skupnem premoženju ½. Presodilo je, da je med pravdnima strankama v času nakupa spornih nepremičnin obstajala zunajzakonska skupnost. Toženki je še naložilo, da izstavi tožniku zemljiškoknjižno dovolilo, v preostalem (glede osebnega vozila) pa je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in zavrnilo zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, v preostalem (glede stanovanja in apartmaja) pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

Glede obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje

6. Toženka uvodoma navaja, da naj bi bila obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje pomanjkljiva in naj ne bi zadostila standardu obrazloženosti, prav tako pa naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti nejasni in nerazumljivi. Navedeni očitki ne zadostijo standardu obrazloženosti kršitve določb pravdnega postopka, zato se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo. Toženka bi namreč morala konkretno navesti, do katerih razlogov se sodišče druge stopnje ni opredelilo oziroma katere je prezrlo.

7. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je sicer zadostna. Zahteva po razumni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je po ustaljeni ustavnosodni presoji bistven sestavni del poštenega postopka. Obrazložitev mora biti taka, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Ustaljeno stališče sodne prakse vrhovnega sodišča je, da je standard obrazložitve sodišča druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti sodb sodišča prve stopnje, kar velja pod pogojem, da je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna.(1) V obravnavani zadevi je že prvostopenjska sodba izčrpno obrazložila vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev, zato je lahko standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje nižji.

Glede obstoja in začetka trajanja zunajzakonske skupnosti

8. Ves čas postopka je bilo sporno, ali je pri toženki obstajala volja za zunajzakonsko skupnost s tožnikom oziroma ali je bila med strankama podana čustvena navezanost kot pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti. Toženka je namreč trdila, da je s tožnikom le poslovno sodelovala oziroma da je imela voljo za zunajzakonsko skupnost s tožnikom le takrat, ko se je tožnik prvič priselil k njej.

9. Zunajzakonska skupnost je dlje časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Med okoliščine, ki so pomembne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti, sodna praksa in teorija(2) uvrščata skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost partnerjev ter notornost njune skupnosti. Kljub temu so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Kot pravilno opozarja toženka, je za sam obstoj življenjske skupnosti bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko.(3)

10. Toženka meni, da sta sodišči zmotno uporabili 12. člen ZZZDR, ker pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti nista upoštevali čustvene in moralne povezanosti med pravdnima strankama kot enega izmed pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti oziroma nista ugotovili toženkine volje za zunajzakonsko skupnost s tožnikom. Sodišči naj bi na obstoj zunajzakonske skupnosti sklepali samo na podlagi njunega skupnega bivanja v istem stanovanju, pridobivanja premoženja – poslovnega sodelovanja, vtisa treh prič oziroma nekaterih konkludentnih ravnanj toženke. To utemeljuje tudi s tem, da sodišči pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti očitno nista upoštevali tožnikovega grdega ravnanja s toženko, njegovega fizičnega in psihičnega nasilja, sramotenja, žaljenja, prevar. Te okoliščine po njeni presoji ne omogočajo zaključka o čustveni povezanosti med pravdnima strankama oziroma kažejo na nerazumljivost zaključka sodišč o obstoju toženkine volje za zunajzakonsko skupnost s tožnikom.

11. Navedbe toženke so neutemeljene. V zvezi z očitkom glede obstoja toženkine volje za zunajzakonsko skupnost s tožnikom revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija v tem delu nejasna, saj najprej zatrjuje, da sodišči toženkine volje sploh nista ugotavljali, hkrati pa trdi, da sta jo ugotavljali, vendar le na podlagi zunanjih okoliščin oziroma da je zaključek o obstoju volje nejasen in nerazumljiv. Presoja, ali obstaja toženkina volja za zunajzakonsko skupnost s tožnikom, je dejansko vprašanje. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi očitki, da toženkina volja za zunajzakonsko skupnost s tožnikom ni obstajala, saj v tem delu revizija nedovoljeno izpodbija dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa sta sodišči pri dokazni oceni, ali je obstajala toženkina volja za zunajzakonsko skupnost s tožnikom, poleg zunanjih okoliščin upoštevali tudi zagovor toženke, da je bila njena zveza s tožnikom zgolj prijateljska oziroma poslovna, vendar mu očitno nista sledili.

12. Zmotno je stališče toženke, ki ga je mogoče razbrati iz revizije, da moralne in čustvene povezanosti med pravdnima strankama in toženkine volje ni mogoče ugotoviti na podlagi zunanjih okoliščin. Mentalni fenomeni (volja) se namreč ugotavljajo posredno, na podlagi zunanjih znakov, ki sami oziroma v povezavi z drugimi dejstvi omogočajo sklepanje na pravno odločilno dejstvo. Tako dejstvo, da sta sodišči odločali tudi na podlagi zunanjih okoliščin, ne pomeni, da nista upoštevali moralne in čustvene povezanosti med pravdnima strankama. Sodišči sta pri presoji upoštevali tudi tožnikovo grdo ravnanje, vendar sta na podlagi dokazne ocene še drugih okoliščin zaključili, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost. Kot sta že pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje so nesoglasja in prepiri sestavni del življenjske skupnosti med dvema osebama. Zato je zmotno stališče toženke, da prepiri, nesoglasja, tudi morebitno nasilje med partnerjema, avtomatično izključujejo obstoj zunajzakonske skupnosti oziroma obstoj volje enega od zakoncev za zunajzakonsko skupnost. Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 698/2005 z dne 21. 12. 2006 obrazložilo, da pomanjkanje čustvene navezanosti ne zadostuje za neobstoj zunajzakonske skupnosti. Glede na ugotovitve, da sta pravdni stranki v spornem obdobju skupaj preživljali dopust, da je toženka leta 1994 rekla, da ima tožnika rada in da je leta 1995 v vlogi za pridobitev posojila zapisala, da živi v zunajzakonski skupnosti, je tak zaključek povsem razumen. Prav tako ne drži očitek, da sta sodišči pridobivanje premoženja šteli kot zadosten pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti. Sodišči sta namreč o obstoju zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama sklepali tudi na podlagi ostalih dejstev, in sicer da sta pravdni stranki v spornem obdobju živeli v skupnem gospodinjstvu, da sta skupaj skrbeli za poravnavo režijskih stroškov, da je tožnik toženki z dokapitalizacijo dovolil vstop v njegovo družbo (I. d. o. o.) ter da so ju kot par dojemali tudi njuni prijatelji in sosedje. Glede na obrazloženo je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je v obdobju od leta 1993 do leta 1997 med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnik sam trdil, da sta pravdni stranki premoženje pridobivali le na podlagi dogovora o poslovnem sodelovanju. Tožnik je namreč zgolj podrejeno, če sodišči ne bi ugotovili obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, navedel rezervno (pravnoposlovno) podlago za upravičenja na spornih nepremičninah.

13. Toženka v reviziji pravilno opozarja, da sodišči nista natančno določili začetka trajanja zunajzakonske skupnosti, in sicer ali je trajala že od leta 1993 ali pa že od prej, vendar pa to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena. To dejstvo bi lahko bilo pravno pomembno le v primeru, če bi v tem času prišlo do nakupa spornih nepremičnin oziroma če bi sodišče o obstoju zunajzakonske skupnosti sklepalo glede na čas trajanja skupnosti. Tako so tudi očitki toženke v zvezi z določitvijo začetka trajanja zunajzakonske skupnosti neutemeljeni.

Glede sredstev za nakup nepremičnin

14. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da za opredelitev pravne narave spornih nepremičnin (posebno ali skupno premoženje) ni pomembno, iz katerih bančnih računov je bil dvignjen denar za nakup stanovanja. Stališče toženke, da naj bi bile nepremičnine njeno posebno premoženje, ker so bile kupljene s sredstvi iz njenih bančnih računov in s sredstvi kredita, ki naj bi ga odplačevala, in ga ponavlja tudi v reviziji, je materialnopravno zmotno. Za opredelitev, ali je določeno premoženje posebno ali skupno, je namreč pomemben vir sredstev. Toženka tako ni postavila ustreznih trditev, iz katerih bi izhajalo, da gre za njeno posebno premoženje. Zato očitane kršitve, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njenih očitkov, na odločitev v tej zadevi niti ne morejo vplivati. Prav tako je neutemeljen toženkin očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o ugotovitvah sodišča prve stopnje o tožnikovih vložkih v nakup spornih nepremičnin. Te pritožbene navedbe bi lahko bile relevantne le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da so sporne nepremičnine zaradi tožnikovih vložkov njegovo posebno premoženje oziroma pri odločanju o višini tožnikovega deleža na skupnem premoženju. Sodišči sta nasprotno ugotovili, da sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje, toženka pa glede višine deleža, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni podala ustreznega ugovora.

Glede višine deleža na skupnem premoženju

15. Toženka meni, da je s tem, ko je podala ugovor posebnega premoženja, ugovarjala tudi višini deleža na skupnem premoženju in da bi zato moralo sodišče druge stopnje odločati o njeni pritožbi glede višine deležev na skupnem premoženju. Navaja tudi, da je v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2007 navedla višino deleža, ki ji pripada. Tudi ta očitek je neutemeljen. Ugovor posebnega premoženja ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Narava skupne lastnine je namreč bistveno drugačna od narave izključne lastnine oziroma solastnine in bi zato sodišče, ki bi ob ugovoru izključne lastnine odločilo o višjem deležu, prekoračilo meje ugovora.(4) Ne drži sicer ugotovitev sodišča druge stopnje, da toženka ni ugovarjala višini deleža na skupnem premoženju. Toženka je tovrstni ugovor podala (da ji pripada 99 % delež), vendar šele v prvi pripravljalni vlogi (v tretjem sojenju) pred sodiščem prve stopnje. Tak ugovor pa je prepozen, saj bi ga lahko toženka podala najkasneje na prvem naroku in zato neupošteven (drugi odstavek 286. člena ZPP). Dejstvo, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, pa prav tako ne predstavlja opravičljivega razloga za postavitev trditev o višjem deležu na skupnem premoženju po prvem naroku. Odločitev sodišča druge stopnje, da ne presoja toženkine pritožbe glede višine deležev na skupnem premoženju, je tako pravilna.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010.

Op. št. (2): Podrobneje K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 98−100, A. Gams in L. M. Đurović, Bračno i porodično imovinsko pravo, Savremena administracija, Beograd 1985, str. 235−238, in M. Popović, Porodično pravo, Savremena administracija, Beograd 1982, str. 160-161.

Op. št. (3): Prim. odločbo VS RS II Ips 121/2008 z dne 21. 1. 2010.

Op. št. (4): Prim. odločbo VS SR II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2011

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 93/2017
• Sodba II Ips 698/2005
• VSRS sodba II Ips 233/2013