Sodba I Ips 479/2010-52

Jedro

Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (med drugim) preizkusi, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I K 479/2010 (K 301/2001) z dne 15. 2. 2010 obsojenega T. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 479/2010 z dne 7. 9. 2010 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

3. Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po Zakonu o kazenskem postopku. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču ali sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navaja, da je vprašanje kršitve 310. člena ZKP in odločbe o kazni presojalo višje sodišče v pritožbenem postopku. Stališče obrambe je zavrnilo na podlagi ugotovitev, do katerih je prvo sodišče prišlo s pomočjo v ta namen posebej postavljenega izvedenca. Tega stališča obramba ne sprejema in poudarja drugačno dejansko stanje, ki naj bi izhajalo iz ravnanj zdravnika, ki je obsojenca zdravil. Iz tega se vidi, da gre za spor o dejanskem stanju, o katerem je bilo odločeno na dveh stopnjah. Meni, da ne gre za spor o uporabi prava, temveč za zahtevo, ki ni dopustna, ker uveljavlja domnevne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja. Podobno je tudi pri drugi zatrjevani kršitvi. Zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti zaradi izbire in odmere kazenske sankcije, če pri tem ni bil kršen zakon. Zahteva skuša doseči prav to in vprašanje dvigniti na nivo pravnega problema, vendar v tem ne uspe. Še vedno gre za izbiro in odmero sankcije znotraj veljavnega prava, o kateri sta prav tako odločali že dve sodišči in tretjestopenjsko odločanje o tem ni dopustno.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenec in zagovorniki niso izjavili.

6. Po stališču vložnikov zahteve so v zadevi podane takšne okoliščine, zaradi katerih obsojenec ni bil sposoben spremljati glavne obravnave. Ocenjujejo, da bi bilo potrebno upoštevati odločitev osebnega zdravnika, da obsojenec navaja samomorilne težnje in je zato potrebna njegova hospitalizacija. Stališče sodišča temelji na laični predstavi, ali je bil obsojenec v tako resnem bolezenskem stanju, da ni bil sposoben spremljati glavne obravnave. Napada tudi odločitev, s katero je sodišče zavrnilo predlagano izvedenstvo zaradi ugotavljanja pristnosti listin. V ostalem obsegu zahteva izpodbija odločbo o kazni z obširno utemeljitvijo in z navedbo, da bi bila ustrezna in primerna kazenska sankcija za obravnavano kaznivo dejanje kvečjemu sankcija opominjevalne narave ali precej krajša zaporna kazen (na spodnjem zakonskem minimumu).

7. Vprašanje obsojenčeve sposobnosti, da je navzoč na glavni obravnavi in da se brani pred obtožbenimi očitki, sta nižji sodišči ugotavljali na podlagi izvedenih dokazov. Presodili sta, da je bilo obsojenčevo psihično stanje takšno, da je dopuščalo izvedbo glavne obravnave in mu tudi ob prisotnosti zagovornika oziroma zagovornice omogočalo učinkovito obrambo. Takšno sklepanje sta sodišči prve in druge stopnje tudi ustrezno obrazložili (obrazložitev v drugem odstavku na 3. strani prvostopenjske sodbe in na 2. strani sodbe pritožbenega sodišča).

8. Po določbi prvega odstavka 310. člena ZKP sodišče glavno obravnavo med drugim preloži tudi, če se med njenim potekom ugotovi, da je obdolženec po storitvi kaznivega dejanja duševno zbolel ali da je pri njem nastala začasna duševna motnja, ali če so podane druge ovire, da se glavna obravnava ne more uspešno izvesti do konca. Kršitev te določbe se presoja v okviru razloga iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer je vselej treba izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe.

9. Po mnenju izvedenca medicinske stroke B. B. obsojenec ne boluje za nobeno od endogenih duševnih bolezni, temveč se pri njem prepletajo znaki nevrotske in osebnostne motnje. Zaradi tega je ob določenih omejitvah sposoben slediti vsem postopkom na sodišču. Sodišče je glede na to in ob upoštevanju ostalih izvedenčevih izsledkov ocenilo, da je mnenje strokovno utemeljeno in na podlagi tega tudi upravičeno sklepalo na obsojenčevo procesno sposobnost. Sodišče druge stopnje je glede na ugotovitve dejanske narave presodilo, da niso podane v pritožbi uveljavljane procesne kršitve.

10. Zahteva trdi, da so v tem primeru podane takšne okoliščine, da obsojenec ni bil sposoben spremljati glavne obravnave. Po njenem mnenju sklepanje v tej smeri utemeljujejo okoliščine, da je bil obsojenec po vložitvi pritožbe dejansko sprejet na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v B. (v mesecu aprilu in maju), da se je tam zdravil prav zaradi „suicidnih idej“ in nekajkrat dejansko poskusil storiti samomor. Slednje po oceni zahteve izkazuje, da je obsojenec dejansko imel samomorilna nagnjenja že med tekom tega postopka na prvi stopnji in torej tudi v času, ko je pritožnik v pritožbi „polemiziral“ o tem, kaj po svoji vsebini predstavlja napotnica lečečega zdravnika.

11. Glede na takšne navedbe zahteve gre za dejstva, ki so bila podlaga za ugotavljanje obsojenčeve procesne sposobnosti. Kljub temu pa je treba poudariti, da sta presojo o obsojenčevi sposobnosti, da je navzoč v prvostopenjskem postopku, sodišči nižje stopnje opravili glede na izvedenčevo mnenje in glede na v tem času ugotovljeno bolezensko stanje. V takem položaju ni mogoče sprejeti stališča, da sta že sam obstoj napotnice lečečega zdravnika in poznejša dejanska hospitalizacija zaradi obsojenčevih samomorilnih nagnjenj narekovala odločitev, za katero se zavzema zahteva. Sicer pa bi nezakonito ravnanje sodišču bilo mogoče pripisati le, če ne bi postopalo po določbi prvega odstavka 310. člena ZKP in pred odločanjem o preložitvi glavne obravnave ne bi preverjalo obsojenčevega psihičnega stanja ali ga ocenilo v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi ter utemeljilo z nerazumnimi razlogi. V tem pogledu izpodbijana pravnomočna sodba nima pomanjkljivosti. Zato kljub obrazložitvi zahteve, ki se nanaša na postopek izdajanja napotnice lečečega zdravnika in ki ji načeloma ni mogoče ugovarjati, ni podlage za sklepanje, da je sodišče postopalo v nasprotju s 310. členom ZKP in kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

12. Vložniki zahteve tudi navajajo, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem za ugotavljanje pristnosti listin. Sodišči prve in druge stopnje sta opravili preizkus relevantnosti in verjetnosti tega ter ostalih predlaganih dokazov, odločitev pa tudi ustrezno obrazložili. Zahteva za varstvo zakonitosti zgolj načelno napada zavrnitev navedenega dokaza, ne da bi s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila, zakaj bi izvedba dokaza vplivala na ugotovljena odločilna dejstva. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve navesti konkretno kršitev zakona, ki jo uveljavlja in jo tudi ustrezno obrazložiti, saj je v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

13. Po določbi prvega odstavka 374. člena ZKP se med drugim sodba sodišča prve stopnje sme izpodbijati zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali o sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so za to bili podani zakonski pogoji. Gre za nepravilno odmero kazenske sankcije ali njeno nepravilno izbiro. Vrhovno sodišče v postopku zahteve za varstvo zakonitosti med drugim preizkusi, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče prekorači to pravico, če izreče kazen oziroma kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali sankcijo, ki je zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V tem primeru je sodišče obsojencu izreklo kazen v mejah, predpisanih v prvem odstavku 256. člena KZ in zato ni kršilo kazenskega zakona. Presoja teže kaznivega dejanja in okoliščin, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja (drugi odstavek 41. člena KZ) ni niti nerazumna niti ne odstopa od ustaljene sodne prakse, prav tako ni mogoče sklepati, da je samovoljna ali arbitrarna. Zato ni utemeljen očitek zahteve, da je sodišče izreklo kazen v nasprotju z načelom sorazmernosti in enakosti pred zakonom.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega T. R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 175/2007
• Sodba I Ips 442/2008
• Sodba I Ips 10989/2009