Sodba I Ips 26059/2010-34

Jedro

Za kazensko odgovornost storilca za kaznivo dejanje po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) je storilčev naklep moral zajemati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Takšen namen je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojena T. K., roj..., umrla ... in J. K., roj..., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostita obtožbe,

da sta J. K. od neugotovljenega dne v letu 1947 do 18. 6. 1947, T. K. pa od neugotovljenega dne v maju 1947 do 19. 6. 1947 članom oborožene tolpe L. na svojem domu v R. nudila zatočišče, hrano in pijačo ter jim po neugotovljenih članih druge oborožene tolpe služila za vzdrževanje zveze, sta torej z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, pomagala članom oborožene tolpe,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po členu 3. točka 14. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 237/47 z dne 26. 7. 1947 obdolžena T. K. in J. K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo v zvezi z 2. členom istega zakona (v nadaljevanju ZKLD). T. K. je izreklo kazen 5 (pet) let odvzema prostosti s prisilnim delom, J. K. pa je izreklo kazen 1 (eno) leto in pol odvzema prostosti s prisilnim delom. V kazen jima je vštelo pripor, in sicer T. K. od 19. 6. 1947 do nastopa kazni, J. K. pa od 18. 6. 1947 do nastopa kazni.

2. Pooblaščenec predlagateljice Š. G. (hči obsojenke), odvetnik F. P. je v zvezi z obsojeno T. K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in T. K. oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navaja razloge, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti ne podpira.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Obsojena T. K. je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD z očitkom, da je pomagala članom oborožene tolpe tako, da jim je na svojem domu nudila zatočišče, hrano in pijačo ter jim po neugotovljenih članih druge oborožene tolpe služila za vzdrževanje zveze.

6. V prvem odstavku 2. člena je ZKLD opredelil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo kot vsako dejanje, katerega cilj je z nasiljem zrušiti ali spraviti v nevarnost obstoječo državno ureditev FLRJ, ali spraviti v nevarnost njeno varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V določbah 3. člena je ZKLD predpisal, kdo velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ter v 14. točkah opredelil posamezne izvršitvene oblike dejanj.

7. Po 14. točki 3. člena ZKLD je kaznivo dejanje storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prinašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi.

8. Glede na razlago teh predpisov, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998), je bilo treba dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD, presojati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Zato je storilčev naklep moral zajemati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Za kazensko odgovornost posameznega storilca niso zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu (ali drugih podobnih ravnanj), temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu. Takšen namen je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami (npr. sodba I Ips 190/2008 z dne 28. 8. 2008).

9. Čeprav so zatrjevane kršitve materialnega in procesnega prava v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene posplošeno, pa zahteva za varstvo zakonitosti (dopolnitev z dne 2. 3. 2011) utemeljeno navaja, da ravnanje obsojene T. K. ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bila spoznana za krivo. V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na namen, predpisan v 2. členu ZKLD (obarvan naklep), prav tako tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga v sodbi tudi ni obrazložilo.

10. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obsojenka s svojim ravnanjem ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bila spoznana za krivo, niti zakonskih znakov kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenko T. K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe.

11. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

12. V kazenskem postopku je bil z isto pravnomočno sodbo, poleg T. K. pravnomočno obsojen tudi J. K., zaradi enakega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je J. K. od neugotovljenega dne v letu 1947 do 18. 6. 1947 na svojem domu v R. članom oborožene tolpe L. nudil zatočišče, hrano in pijačo ter jim po neugotovljenih članih druge oborožene tolpe služil za vzdrževanje zveze.

13. Glede obsojenega J. K. zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, vendar pa Vrhovno sodišče na podlagi presoje vsebine kazenskopravnega očitka ugotavlja, da je tudi pri njem podana enaka kršitev materialnega zakona kot pri T. K.; tudi v tem primeru je treba ugotoviti, da iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 10 te odločbe, opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Zato je Vrhovno sodišče tudi v tem delu pravnomočno sodbo na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP spremenilo in obsojenega J. K. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

14. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 190/2008
• Sodba I Ips 22/2010
• Sodba I Ips 7110/2010-35