Sodba VIII Ips 101/2009

Jedro

Če je pokojninska osnova izračunana v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač in osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je odmera pokojnine napačna. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Zoper nezakonito odločbo ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo. Ker je bilo o tožničini starostni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve za novo odmero pokojnine ni bilo mogoče začeti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni in se pritožbi tožene stranke ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se zavrne tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 14 4054185 z dne 10. 8. 2006 in št. 4054185 z dne 5. 3. 2007 ter za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 14 4054185 z dne 10. 8. 2006 in št. 4054185 z dne 5. 3. 2007 ter toženi stranki naložilo, da izda novo odločbo o odmeri pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Ugotovilo je, da pri odmeri pokojnine s pravnomočno odločbo z dne 21. 3. 1997 ni bilo odločeno o vštetju zneska, ki ga je tožnica namenila za notranji odkup podjetja, kjer je bila zaposlena, zato je dne 22. 2. 2006 utemeljeno zahtevala novo odmero. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ne omejuje pravice do vštetja vseh dohodkov v pokojninsko osnovo, med te dohodke pa sodi tudi del plač, ki jih je zavarovanka namenila za notranji odkup. O tem delu plač s prvo odločbo o odmeri pokojnine po presoji sodišča prve stopnje še ni bilo odločeno.

2. Sodišče druge stopnje je z odločitvijo soglašalo. Obrazložilo je, da ZPIZ-1 sicer ne daje podlage za ponovno odmero pokojnine, vendar pa o zneskih, ki jih uveljavlja tožnica, s prvo, že pravnomočno odločbo, tožena stranka še ni odločala. Zato je presodilo, da je tožnica utemeljeno zahtevala ponovno odmero.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da ni pravne podlage za ponovno odmero pokojnine z vštevanjem delnic ob že izdani pravnomočni odločbi z dne 21. 3. 1997. Z njo je bila določena osnova za odmero pokojnine, „vštevnost delnic“ pa ni samostojna pravica, ki bi jo tožnica lahko ločeno uveljavljala. Pravnomočno odločbo v upravnem postopku je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tudi v določbah ZPIZ-1 ni podlage za novo odmero pokojnine, saj se dejansko in pravno razmerje, kakršno je obstajalo ob izdaji odločbe z dne 21. 3. 1997, ni spremenilo. Tožnica se zoper to odločbo ni pritožila niti ni zoper njo sprožila postopka z izrednim pravnim sredstvom. Ustavna odločba št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 na veljavnost pravnomočne odločbe ne vpliva. Ponovna odmera pokojnine je v ZPIZ-1 izrecno predvidena le v primerih iz 180. in 181. člena, med katere pa sporni ne sodi. Zato predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

7. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in sprejetih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožnici odmerjena pokojnina z odločbo z dne 21. 3. 1997. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica v letu 1992 namenila za notranji odkup podjetja, kjer je bila zaposlena. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, pač pa je dne 22. 2. 2006 toženo stranko zaprosila za nov izračun pokojnine z upoštevanjem tudi zneskov, namenjenih za notranji odkup podjetja v letu 1992. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dokončno odločbo z dne 5. 3. 2007 zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji).

8. Zmotno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili priznani. Tožnica je pravico do pokojnine uveljavila oziroma pridobila z odločbo z dne 21. 3. 1997. Z njo je bilo odločeno o višini njene pokojnine. Ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), ki je veljal ob izdaji odločbe o odmeri pokojnine, je v prvem odstavku 43. člena določal, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša, v 44. členu pa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

9. Če je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita.

10. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

11. Ker zoper odločbo o odmeri pokojnine z dne 21. 3. 1997 ni bila vložena pritožba, je postala dokončna in pravnomočna. Namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. Pravnomočna odločba ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi. Vendar pa v spornem primeru tudi izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo. Tožnica je le na podlagi podatkov oziroma dejstev, ki so bili znani že ob izdaji pravnomočne odločbe z dne 21. 3. 1997, podala 22. 2. 2006 zahtevo za novo odmero.

12. V času vložitve tožničine zahteve so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

13. Izpodbijana dokončna odločba tožene stranke z dne 10. 8. 2006 je bila izdana na podlagi tožničine vloge za novo odmero pokojnine. Z njo je tožena stranka delno spremenila prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2007 (s katero je bila tožničina vloga zavržena na drugi pravni podlagi) in zahtevo (vlogo) zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi pristojni organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bilo o tožničini starostni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni bilo mogoče začeti. Zato je tožena stranka njeno vlogo utemeljeno zavrgla.

14. Ker sta sodišči druge in pred tem prve stopnje s tem, ko sta izpodbijani odločbi odpravili in toženi stranki naložili izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 383. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Enako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 (1).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbe VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010, VIII Ips 535/2008 z dne 11. 10. 2010, VIII Ips 537/2008 z dne 22. 12. 2010

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 229/2010
• Sodba in sklep VIII Ips 367/2009
• Sklep VIII Ips 462/2009